Bi kaj takšnega lahko zraslo tudi pri nas?

Objavljeno: 25. maja 2014

Tudi v Sloveniji imamo podjetniške inkubatorje. Nekateri so celo specializirani v socialna podjetja, kot tale v San Franciscu. Vendar so ameriške dimenzije in investitorska ter poslovna kultura Silicijeve doline name vsekakor naredile močan vtis.

Po tednu dni intenzivnih pogovorov o socialnem podjetništvu in spodbujanju le-tega na Univerzi v Santa Clari sem se z vlakom odpravil v 70 km oddaljeni San Francisco na ogled enega od mnogih coworking (angl.: skupno delovanje) prostorov v Kaliforniji.

Povabilu kolega, ki sem ga spoznal pred tednom dni, se seveda nisem želel odreči. In ni mi žal.

Medsebojna pomoč je formula za uspešnost

Slovenija je baje dežela z največ traktorji na prebivalca. Pa smo res tako kmetijsko intenzivna dežela ali si med seboj samo ne znamo deliti virov? Nekaj o ogromnem potencialu delitve virov med sosedi (medsebojna izposoja kosilnice, na primer) v svojih predavanjih o Bolj preprostih izbirah že več let govori kolega in prijatelj Aleš Čerin. In morda se v zadnjih letih kultura deljenja virov le nekoliko bolj uveljavlja. Počasi pronica tudi v poslovni svet. Vsekakor pa smo še daleč od poslovne kulture Silicijeve doline, v kateri je to nekaj samoumevnega.

V skupini Just business je 8 malih podjetij. Pravzaprav: eno je večje in ima okoli 40 zaposlenih, ostala pa so veliko manjša. Že takoj ob vstopu me je presentil velikanski, lično urejen prostor, ki so ga odprli februarja, ko so preuredili staro hišo.

Ne delijo si le prostora

Prostor pa ni edino, kar si ta podjetja delijo. Prihaja tudi do mnogih sinergičnih učinkov pri kadrih, pa tudi pri koriščenju izdelkov in storitev. Primer funkcije, ki pokriva več podjetij, je na primer spletni oblikovalec. Ali pa kava: podjetje, ki se ukvarja s pravično trgovino in uvaža kavo, ima v prostoru kavarno, ki jo koristijo sodelavci vseh ostalih podjetij.

Tisto najgloblje, kar si vključena podjetja delijo, pa je njihovo poslanstvo. Njihovo geslo je Na preseku dobička in namena – ljudem in našemu planetu prinašajo človekovo dostojanstvo. Gre torej za profitna podjetja, ki pa so delno odvisna tudi od donatorjev in poleg svojega dobička enako pozornost namenjajo tudi merjenju družbenega učinka.

Bi kaj takšnega lahko zraslo tudi pri nas?

Poganjki so že. Nekaj takšnega, a veliko manjšega in manj intenzivnega, se dogaja na Mladinskem cehu. Pravzaprav pa je dokaj blizu temu tudi naša Socialna akademija. V inkubatorju gostimo okoli 10 skupin, društev, pobud, celo kakšno podjetje »z namenom«, kot pravijo v Just Business, se najde in kakšen samostojen posameznik prav tako. Med njimi prihaja tudi do deljenja virov, pretoka znanja in sodelovanja – in to je lepo gledati.

A zakaj tega ni še več? Razmišljam o naslednjih razlogih:

1. Šibka investicijska kultura. v Sloveniji praktično nimamo resnih investitorjev v civilno družbo in v socialna podjetja.
2. Odnos do lastnine. »Hiša« na primer na simbolni ravni v Sloveniji pomeni vse kaj drugega kot v Kaliforniji. Migracije so veliko manjše, pa tudi beseda »moje« je v Sloveniji močnejša kot tu.
3. Nagnjenost k sodelovanju in s tem k tveganju. »Skrivni recept« za poslovni razcvet Silicijeve doline je menda prav sodelovanje. Tukaj ljudje vedo, da skupaj lahko naredijo več, ob tem pa še vedno ohranijo vsak svojo identiteto in vrednost.

Kriza zadnjih nekaj let tudi pri nas klesti velika podjetja, namesto tega pa nastajajo deset tisoči s.p.-jev. Malih, nebogljenih posameznikov, ki pogosto ne zaslužijo niti minimalne plače, z vidika Zavoda za zaposlovanje pa so rešen problem. Kultura coworkinga bo zato postala nekaj vedno bolj vsakdanjega tudi v Sloveniji.

Matej Cepin

/ blog odraža mnenje avtorja in ni uradno stališče Socialne akademije /