Ema Meden: Med Kavkazom in Kaspijskim jezerom: reportaža o Azerbajdžanu; BAKU (1. del)

Objavljeno: 17. avgusta 2016

20160715_105914

Že ko smo se ob šestih zjutraj vozili z letališča proti hostlu, sem opazila prizor, ki odlično opiše kakšna mešanica slogov in navad je glavno mesto Azerbajdžana. Peljali smo se po Havaalani yolu, tripasovnici s kultiviranim prometom in umetelno zasajenim rastlinjem na vsaki strani. Ogromne stavbe in parki so brzeli mimo in videlismo kako se v oknih steklenih stolpnic odseva naftni denar. Nato sem jih zagledala. Stare20160715_102409 ženičke, zavite v rute za zaščito pred prahom, tako da so jim izpod obleke kukale le oči, so z metlami iz vejevja vestno čistile robove ceste. Predstavljate si staro gospo, ki pometa ljubljansko obvoznico…

V Bakuju sem imela pogosto občutek, da gledam stvari, ki nekako ne sodijo skupaj. Starinski izgled stavb v središču mesta in nedavne letnice na njih. Revni lokal na ulici Islam Saferli z zaprašenimi božičnimi dekoracijami na steni (kjer prodajajo odličen qutab; palačinko z zelišči in posipom iz ruja) je le dve minuti hoda od bleščečih restavracij okoli Fəvvarələr meydanı (trga fontan)…

Po besedah Farida, Azerbajdžanca, ki obožuje potovanja, imajo tamkajšnji ljudje v svoji prestolnici »vse na enem mestu: Pariz, London, Istanbul…« Tako mi je z navdušenjem pokazal stebrišče, ki je spominjalo na antiko in vzkliknil: »vidiš, kakor Rim!« Lep primer podobnega razmišljanja je znamenita stavba zgodovinskega muzeja, palača italijanskega izgleda. To je naftni mogotec Zeynalabdin Tağıyev zgradil ženi, ki se je na potovanju v Benetke zaljubila v tamkajšnjo arhitekturo.

Opazovalcu se zaradi uvoženih evropskih stilov na trenutke upravičeno zdi da tej prestolnici primanjkuje avtentičnosti, toda sprehod po starem mestu 20160725_093245(İçəri Şəhər), kjer kar naprej srečuješ potepuške mačke in kjer čez kamnite ograje visijo znamenite azerbajdžanske preproge mi je ponudil čarobnost nezlaganega starodavnega sloga. Blizu najstarejše zgradbe v mestu Qız Qalası (dekliškega stolpa), se bohoti palača Şirvanşahov iz 15. stoletja, ki je po opisu UNESCA biser azerbajdžanske arhitekture. Biser muzeja znotraj palače pa je zagotovo trakec, s katerim so si moški zvečer privezali brke, da so čez noč ohranili lepo obliko.

Utrujenim ulicam starega mesta dajejo dušo nasmejani otroci, vedno urejene ženske in moški v »kmašnih« čevljih. Čisto nekaj posebnega pa Bakuju prispevajo modernejše in brez izjeme ogromne zgradbe, ki jih zaznamuje arhitekturna inovativnost. Muzej preprog v obliki zvite preproge, znamenite steklene stolpnice v obliki plamenov (Alov Qüllələri), na katerih se ponoči vrtijo pisane projekcije, številni športni stadioni v katerih mesto pogosto prireja velike športne dogodke… Pa seveda Kristalna palača, ki je leta 2012 gostila Eurosong in se zaradi projekcije na fasadi ponoči »lesketa« ter ogromna gmota gladke bele valovitosti z imenom Heydar Aliyev center.

To ime smo v Azerbajdžanu velikokrat srečali. Ko smo v hostlu prvič prižgali televizijo so nas pozdravili nostalgični posnetki bivšega predsednika ob zvokih glasbe iz katere smo pogosto razbrali besedo Azerbajdžan. Prizori z leta 2003 preminulim predsednikom Heydarjem 20160725_092959Alyevim, očetom zdajšnjega predsednika Ilhama, so nas spomnili na arhivske posnetke Tita. Po Heydarju se imenujejo ulice, trgi, muzeji in druge ustanove. Ko se voziš po Azerbajdžanu ob cesti srečuješ velikanske plakate z njegovo fotografijo. Ta visi tudi na poštah in predvidevam, da se jo da najti tudi v ostalih uradih in javnih ustanovah. Nekaj članov naše odprave si je omislilo značke z njegovim obrazom, ki so zbujale zanimive reakcije domačinov. Mikayil, lastnik ljubkega Old city
20160726_153920hostla nam je v svoji polomljeni angleščini razložil da imajo 15. junija praznik (in dela prost dan), ko se spominjajozačetka njegovega predsedovanja. »Takrat,« je dejal s pogledom na stare posnetke predsednika, »so na vseh televizijskih kanalih takšne oddaje..« Kult osebnosti pa ni edino, kar v Azerbajdžanu spominja na čas, ko so bili del Sovjetske zveze. Ruščino poleg azerbajdžanščine še vedno govori večina prebivalstva. »Zaposlujejo samo tiste, ki znajo rusko,« mi je povedala mlada novinarka Leman.

Ko sem si ogledala Narodni zgodovinski muzej (Milli Azərbaycan Tarixi Muzeyi) sem odkrila, da se pod vsem uvoženim bliščem izven starega mesta vendarle skriva bogata zgodovina umetnosti, 20160726_115409trgovanja (posebej s svilo) in seveda črpanja nafte. Zdi se, da so ostali aspekti tamkajšnjega življenja zasenčeni (in onesnaženi) s strani črnega zlata. Toda slike mesta iz prejšnjih stoletij in pripovedi domačinov pričajo, da je bilo v preteklosti še veliko huje. »Spremembe na ekološkem področju se dogajajo,« mi je dejala Gultan, ki sicer prihaja iz mesta Ganja, »imamo veliko čistilnih akcij.« Farid pa je pripomnil, da je bila obala še nekaj let nazaj »ogabna.« Kaspijsko jezero je v zalivu sredi Bakuja še vedno precej oljnato, toda v mestu smo našli tudi peščeno plažo Mardakan, kjer je bila voda dovolj čista za kopanje. Na nafto je spominjal le njen vonj in obrisi črpalnih ploščadi v daljavi.

Bolj ko se človek oddaljuje od središča mesta, težje se izogne pogledu na železno krogovičevje ogromne bakujske ladjedelnice ali kakšne od naftnih družb. Tako lahko s ploščadi pred veličastno mošejo Bibi heybat, le 10 minut vožnje od starega mesta, opazuješ delo v enoti ladjedelnice pod njo. Mošeja je na tem mestu sicer stala že od 13. stoletja a so jo boljševiki porušili, sedanje svetišče pa je bilo v devetdesetih letih zgrajeno po vzoru uničenega. Kljub nedavni letnici, me je smaragdna keramika s katero je okrašena kupola, popeljala v neko drugo obdobje tega mesta.

Zelo daleč v preteklost pa sežejo petroglifi, prazgodovinske upodobitve na skalah v Gobustanu, ki prav tako kot Baku leži na polotoku Abşeron. Lepo urejen park, kjer si lahko turisti ogledajo umetnine na skalah je opremljen tudi z odličnim muzejem, ki obiskovalcu lepo oriše geografijo Azerbajdžana in življenje njegovih prvih naseljencev. Ob skali ki ob udarcu votlo zazveni lahko ustvarjaš glasbo, ki po besedah zabavne vodičke »ni jazz ampak rock (ang.: skala).«

Skoraj enako zanimiva kot nalezljivi smeh naše vodičke pa je bila vožnja od blatnih vulkanov, znane naravne znamenitosti polotoka, do Gobustana. Ko nas je v minibusu premetavalo po vse prej kot gladki puščavski cestici smo imeli občutek, da nas poskušajo ugrabiti, ne pa nas peljati do znane turistične lokacije. Srečali smo nekaj krav, eno mrtvo kravo in dve 20160722_134746kravji lobanji ter prečkali smetišče iz katerega je veter odnašal plastične vrečke.

Veter pa v prestolnici ne povzroča le težav s smetmi in puščavskim prahom temveč je odgovoren tudi za spektakularen pogled na ogromno zastavo, ki noč in dan plapola nad Bakujem. 70 metrov široka zastava je obešena na 162 metrov visokem drogu, ki stoji na posebej zanjo zgrajenem Dövlət Bayrağı Meydanı (trgu narodne zastave). Ogledati sem si ga želela ravno na dan slabega vremena. Močno je pihalo in po nebu so se podili temni oblaki. Policisti so zaprli vsa stopnišča, ki vodijo na trg. Očitno je bil veter premočan. Kljub temu pa sem lahko slišala hrup, ki ga je povzročalo plapolanje modro-rdeče- zelene zastave; ali bolje, zvok narodnega ponosa.

Za tisti večer so napovedovali padavine, a kaplje ki sem jih občutila niso bile dež temveč morje v vetru. Dežja je tam res bolj malo, zato morajo v Bakuju redno zalivati mnoge zelene parke, v katerih meščani radi posedajo z družinami. Ko pa vendarle dežuje, si lahko v kakšni od ljubkih kavarn kot je İçəri Şəhər Bookhouse & Cafe privoščiš tradicionalni črni čaj z dodatkom zelišč in marmelado, ki jo ješ kar z žlico. Proti koncu naše dogodivščine v Azerbajdžanu sem imela čaja počasi že dovolj. Podala sem se na lov za 20160725_192745izdelki z granatnim jabolkom, ki ga tam veliko uporabljajo v kulinariki. Najbolj sem si zapomnila slastno vino iz granatnega jabolka. Za opis njegovega okusa ne znam najti prave kombinacije besed.

Lažje jo najdem za naš jutranji odhod iz Bakuja. Okoli treh zjutraj smo se še zadnjič peljali po Heydar Aliyev prospekti, mimo pisanih kipov polžev in zajcev pred Heydar Aliyev centrom do Letališča Heydarja Aliyeva. Tik preden sem stopila na letalo sem zagledala nekaj česar mi prej v dveh tednih ni uspelo videti. Sončni vzhod nad puščavo.

Baku je vreden obiska, toda, da zares začutiš Azerbajdžan je potrebna še kakšna dogodivščina izven glavnega mesta. O tem pa kdaj drugič…

Ema Emič Medenova

csm_erasmus_logo_mic_e3aa2f5b6d csm_logo2_b06686379eProjekt je financiran s strani Evropske komisije. Vsebina objave odraža izključno stališča avtorja. Nacionalna agencija ter Evropska komisija nista odgovorni za kakršno koli uporabo informacij, ki jih objava vsebuje.  

Tags: , , , , , , , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back to Top ↑

UA-42404711-1