Mladi počasi izumirajo?

Objavljeno: 7. aprila 2014

Državni zbor naj bi na aprilski seji obravnaval noveli dveh »mladinskih« zakonov: tistega o javnem interesu v mladinskem sektorju in tistega o mladinskih svetih. Noveli ne prinašata ničesar novega, le eno: Urad za mladino se bo izpod okrilja ministrstva premaknil neposredno pod okrilje vlade, tako rekoč tik pod premierko.

Kako lahko vrednotimo to gesto in kaj pomeni za mlade v Sloveniji? Je prestavitev »na višji nivo« mogoče videti kot pozitivno in kot nov zagon v mladinskem sektorju ali je ta pretežno negativna in bodo posledice lahko resno ogrozile odnos države do mladih?

Horizontala in vertikala

Osrednji organi za mladino v urejenih evropskih državah imajo navadno dve nalogi (slika). Skrbijo za horizontalo, t.j. koordinirajo vse ukrepe, ki se tičejo mladih in jih v državi sprejemajo ostala ministrstva. Glavnina teh ukrepov se dotika izobraževanja (npr. šolstvo), zaposlovanja, sociale (npr. preprečevanje revščine med mladimi), zdravja (npr. zdravega življenjskega sloga mladih, preprečevanja zasvojenosti ipd.)

Poskrbeti pa je potrebno tudi za vertikalo, t.j. za vključevanje mladih na način, da sami prevzemajo del odgovornosti za svet, v katerega vstopajo. Organi, namenjeni mladini naj bi spodbujali aktivno participacijo mladih (preko njihovega udejstvovanja v mladinskih organizacijah), aktivno in odgovorno državljanstvo ter različne oblike mladinskega dela (med katerimi so najbolj poznani skavti, mladi gasilci, mladi planinci, politični podmladki, Oratoriji, mladinski centri ipd.)

Ti dve nalogi je Urad opravljal že doslej, seveda pa je bil v vertikalnih odnosih veliko bolj uspešen kot v horizontalnih. Laže je koordinirati, spodbujati in povezovati obubožane mladinske organizacije, ki povečini delujejo na etični pogon, a vseeno potrebujejo nekaj novcev (ti pa si realno edini, ki jim jih vsaj nekaj daš za osnovno delovanje), kot pa biti dodaten obrobni problem »velikih ministrstev«. Urad je torej lepo sodeloval z mladinskimi organizacijami, dokaj neviden pa je bil v odnosu do ministrstev in ostalih odločevalcev. Čeprav so se v zadnjih letih tudi na tem področju zgodili določeni premiki – najbrž predvsem kot posledica krize in vsesplošne zavesti o tem, da so njeni glavni plačniki mladi.

Vlada želi dati večji poudarek horizontali

Temeljni razlog za prestavitev Urada, ki ga navaja vlada kot predlagateljica zakona, je prav ta: v krizi so problemi, ki jih občutijo mladi, veliko širši kot zgolj njihovo udejstvovanje v mladinskih organizacijah. Govorimo o največji brezposelnosti mladih po drugi svetovni vojni. Mnogi ne vidijo perspektive. Fizične zmogljivosti mladih se zaradi nezdravega življenjskega sloga že več desetletij strmo znižujejo. Odseljevanje iz države je rekordno.

Novi vodja urada in državni sekretar – za katerega je premierka želela, da bi ga, po vzoru kulturnega ministra, ki naj bi ga predlagali vstajniki, predlagali kar mladi sami, naj bi imel s svoje pozicije veliko boljši dostop do ministrov kot dosedanji direktor Urada za mladino. V tem naj bi bil glavni recept za rešitev problema in obenem vzrok prestavitve Urada. Pa je to res?

Bo to delovalo?

Moram reči, da ne poznam vseh pravnih razlik med državnim sekretarjem in direktorjem urada v sestavi ministrstva. Mislim pa, da jih ni veliko. Mislim, da ta »nova funkcija« ne bo imela kaj dosti večje moči kot stara. Nasprotno: če bo to oseba, izbrana iz mladinskega sektorja in ne iz politike, utegne biti ta moč celo manjša. Ljudje iz sektorja so se navajeni boriti, navajeni so srčnosti in navajeni so tudi imeti odločevalce »na drugi strani«.  In mladi so. Zato mi ta poteza bolj diši po pilatovskem umivanju rok.

Seveda ne gre prezreti določenih pozitivnih posledic. Simbolno gledano se mladino vendarle prestavlja bliže centrom odločanja in – kar se mi zdi še najpomembnejše – o zadevi se govori širše kot kdajkoli.

Negativni učinki

Na drugi strani pa ne gre prezreti nekaterih negativnih učinkov načrtovane prestavitve.

Prestavitev se vendarle dogaja na račun vertikale, torej mladinskih organizacij. Za zaposlene na Uradu bo najbrž povzročala dodaten stres.  Prilagoditev delovnih procesov bo kadrovsko podhranjenemu Uradu najbrž vzela kar nekaj dodatnega časa. Predvsem pa: mladinske organizacije, katerih primarni cilji so vendarle izobraževalni (celostni razvoj mladega človeka, da se bo v polnosti vključeval v družbo), zdaj ne bodo več imele resnega partnerja na ministrstvu, pristojnem za izobraževanje.

Da mladinske organizacije, ki so doslej toliko mladim pomagale odkriti neodkrite talente, spremeniti kariero, prevzemati odgovornost, kjer se je našlo toliko mladih parov, ki so ustanovile že toliko družin … pri tej vladi niso ravno prva prioriteta, se ve. V letošnjem letu jim je bilo na temeljnem razpisu brez upora in protestov vzetih 20% sredstev. Si predstavljate, da bi jih šolstvu brez upora vzeli samo 10%??? Jaz si ne.

Torej?

Sam sem – kljub temu, da me ima večina za desničarja – zelo redko zagovornik ohranjanja starega stanja. In tudi tokrat nisem. Sektor naj gre naprej! Če so izkušenejši ocenili, da je to prava poteza, pa naj bo. Sam prav veliko pozitivnih posledic ne vidim, kakšno nevarnost pa.

Potrebovali pa bi pravzaprav oboje. Dosedanji organ znotraj ministrstva za izobraževanje, ki bi udejanjal pretežno vertikalo in pa novi organ, podrejen neposredno vladi, ki bi udejanjal horizontalo.

Idealno zlitje obojega bi bilo ministrstvo za mladino ali pa vsaj umestitev področja mladine v enega od obstoječih ministrstev.

Vlada, ki se ob zgornjem grafu ne zgrozi in ne pomisli na tako močno tableto na področju ohranjanja demografske slike, se najbrž ne zaveda, da čez desetletja ne bo imela komu vladati. Pa ne govorim samo o tej vladi.

Matej Cepin,
Socialna akademija

/ v rubriki blog mnenja avtorjev ne odražajo nujno tudi mnenja organizacije /

Tags: mladinska politika, mladinsko delo, urad za mladino