Amalija Lazar Bevc: Moja evropska zgodba

Objavljeno: 20. maja 2014

Nekega sončnega junijskega dne v osemdesetih letih 20. stoletja se mlado dekle, študentka, v modrih kavbojkah in poletni majici, s sivo torbo čez rame, bliža mejnemu prehodu na Erjavčevi.

Mejni prehod je namenjen pešcem, kar pomeni, da ne moreš čez mejo, v Italijo, z avtom, moraš peš. Ta mejni prehod je le za tiste državljane, ki imajo prepustnice, ne pa potne liste. Razlika med obema knjižicama ni le v barvi – ena kričeče rdeča, druga bledo siva – pač pa v pravicah, ki jih prinašata lastniku. Z rdečim potnim listom jih imaš manj, s sivo prepustnico več. Na prepustnico lahko prineseš ‘čez’ brez carine določeno količino trgovskih izdelkov: na primer kilogram kave ali ene kavbojke ali predmete v vrednost toliko in toliko dinarjev. Ki jih moraš seveda prenesti čez mejo, a to ni tako preprosto, saj na ono stran ne moreš nesti, kolikor dinarjev želiš. Vse je omejeno. Kaj je tudi prepovedano nositi čez, na primer ‘devize’ oziroma tuje denarne valute, lire, nemške marke.

Mladenka stopa po širokem pločniku mesta, ki ima v mestnem grbu rdečo vrtico. Kmalu bo prečkala železniško progo, ki teče vzdolž državne meje in pelje levo proti Šempetru, na desni strani pa ob progi stoji mogočna stavba, železniška postaja. Desno v daljavi se dviga najprej Sabotin, z belim napisom NAŠ TITO, nato Skalnica s cerkvijo na vrhu. Zrak diši po razgretem asfaltu, čeprav je še zgodnje dopoldne.

Naključni opazovalec bi pričakoval, da dekletova mladostna zunanjost ne skriva kakšnih posebnih skrbi, da se ji po glavi motajo razposajeno poletne misli. Pod umirjenim videzom pa se kopičijo vprašanja brez odgovorov. Kakšen carinik bo na meji? Me bo kar spustil ali se bo zapletlo? Kaj me čaka? Pred njo je še nekaj pešcev, najbrž tudi on ubirajo isto pot, saj cesta naravnost pelje le čez mejo. Ali sem lire dobro skrila? Kaj naj rečem in kako naj se obnašam, če jih carinik najde? Še dobro, da tu ni sobe za osebni pregled.

Manjša stavba na levi in hiška na sredi ceste se neizogibno bližata. Kupiti si moram kakšne hlače po ugodni ceni. Mogoče bo dovolj tistih 20.000 lir, ki sem jih dobila od nonota. V Italiji so cene nižje, pa še kakšna razprodaja bo. Da le pridem brez težav na ono stran! Je že v vrsti pred okencem, za katerim sedi miličnik v modri uniformi. Ko vidi sive platnice, ji pomigne, naj gre naprej.

Zdaj je v vrsti pred carinikom v svetlo rjavi uniformi: manjši moški srednjih let, ki se ne trudi govoriti slovensko. Zdolgočaseno in počasi odpira prepustnice, sprašuje, če imajo kaj prijaviti, pregleduje ženske torbice. Še starejša gospa s kolesom je pred njo. Carinik jo očitno pozna, celo pošali se.  Ali je njun smeh morda dobro znamenje?                                                                        

Na vrsti je. Pokaže prepustnico. Koliko dinarjev ima? Izreče vnaprej pripravljen odgovor. Številka je sicer smešno nizka, a točno toliko, kot je dovoljeno na prepustnico. Pokaže naj denar. Iz torbice vzame modro denarnico in pokaže. Ni zadovoljen. Temne oči jo natančno ocenjujejo. Ali ima še kaj? Seveda zanika. Vzdrži njegov pogled. O bog, naj me izraz na obrazu ne izda, da kaj skrivam. Pokaže naj torbico in kar ima v njej. Tuje roke brskajo in pregledujejo. Ni prav veliko stvari. Med njimi je zdravstvena izkaznica, malo manjša knjižica od prepustnice, z rjavim, že malo obledelim ovitkom. Za notranjim zavihkom na obeh straneh ima spravljene listke (rumeni listek z naslovi knjig, ki si jih mora sposoditi v NUK-u; beli listki z naslovi knjig, ki si jih je že izposodila in jih hrani; nekaj listkov z naslovi in telefonskimi številkami; zeleni kartonček za zobozdravnika; študentska izkaznica s sliko; podobica s svetim angelom, ki varuje otroka na brvi čez potok). Debeli prsti okorno iščejo, hočejo izvleči vse tiste listke, a jih je preveč, zatlačeni so. Okrogli moški obraz kaže vedno večjo nejevoljo, jezo. Še trije beli listki iz mestne knjižnice, potem pa … Sramota. Zasačil me bo kot najhujšo prestopnico. Kot kriminalca. Ki čez mejo tihotapi lire, ki jih v svoji domovini ne more zaslužiti, zamenja pa jih lahko le na črno. In še vsi ti ljudje v vrsti za mano! Groza. Črni brki nad polnimi ustnicami se tresejo od ihte, ker se prsti ne morejo prebiti čez vse natlačene listke v rjavi zdravstveni izkaznici, nato poskušajo sneti rjavi ovitek. Dolgolasa študentka pa s skritim naporom vzdržuje videz ravnodušnosti. Nato se prsti ustavijo pred pretesnim ovitkom, s tleskom zaprejo knjižico. Nobenega skritega bankovca. S posmehljivim pogledom in glasno opazko o sramotni neurejenosti torbice rjava uniforma pokaže, da je pot v tujino prosta. Dekle z zardelimi lici prečka cesto in se ustavi še pri dveh italijanskih modrih uniformah, kjer še enkrat pokaže svoj dokument. Tu ni nobenih vprašanj. Še trije koraki in že je pred prvo trgovino. Ta je že na daleč drugačna od tistih, ki jih je pustila na ‘svoji’ strani. V njeni zdravstveni izkaznici se še skriva 20.000 lir, a jih bo kmalu zapravila.

Nekega sončnega poletnega dne leta 2010 hodi mamica srednjih let po Erjavčevi cesti s svojo hčerko, petošolko. Namenjeni sta iz centra mesta proti železniški postaji, proti nekdanjemu mejnemu prehodu. Dan je vroč. Stopata po širokem pločniku, približujeta se železniški progi, ki teče vzdolž državne meje in pelje levo proti Šempetru, na desni strani pa ob progi stoji mogočna stavba, železniška postaja. Desno v daljavi se dviga najprej Sabotin brez napisa, nato Sveta gora s cerkvijo na vrhu. Zrak diši po razgretem asfaltu, čeprav je še zgodnje dopoldne.

Prečkata železniško progo in nikjer ni miličnika v modri uniformi, nobenega carinika v svetlo rjavi uniformi. Tudi italijanskih uniform ni. Nihče ne sprašuje po osebnih dokumentih ali prepustnicah. Nihče ne želi vedeti, koliko denarja imata v torbici, niti katere denarne valute hranita v denarnici. Mlajši ljudje, ki jih srečujeta, najbrž sploh ne vedo, kaj so to dinarji, prepustnice, kakšni so cariniki.

Mama pripoveduje hčerki o nevidni, a trdni in skoraj nepropustni črti, ki je ločevala staro in novo mesto, dve državi. Hčerka se čudi in sprašuje. Mama pojasnjuje. In hkrati razmišlja o tem, kako bo znala svoji hčerki čez deset let pripovedovati o dogodkih iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ali ji bo še znala povedati o vseh lepih, smešnih in žalostnih, včasih absurdnih in (za današnji čas) nepredstavljivih dogodkih in doživetjih iz svoje mladosti, ki so povezani z državno mejo? Ali se bo sploh še spomnila? Ali ji bo hčerka verjela?

Amalija Lazar Bevc

____

V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.