NELI MARAŽ: Črna luknja

Amatersko se s filmom ukvarjam komaj dve leti. Osnove sem osvojila prav preko seminarja Socialne akademije. Od takrat mi je film najbližji v izrazu. Podobno kot sanje je sposoben zarisati abstraktne svetove, ki so sposobni povzročiti velike notranje premike. Paradoksalno se preko iluzije in fikcije približamo življenjskim resnicam. Nadaljnje bom širino in možnosti filmskega izraza razvijala na AGRFT-ju kamor sem bila letos sprejeta v program filmske in televizijske režije.

Črna luknja: Je huje pozabiti ali nemoč spustiti reki časa, da stvari izpere, odnese, če le nismo dovolj pozorni in če jih le ne dovolj tiščimo k sebi? Prav to vprašanje sem skušala raziskati skozi film, kjer se protagonist odpravi  na ponovno oživitev pozabljenega tako, da mu glasba pomaga priklicati tisto, kar je že skoraj razjedlo morje časa. Realnost spomina pa obstaja le dokler jo pri življenju ohranja skladba. Se bo spomnil?

Razmišljala sem o procesu spominjanja in kam odhajamo, ko se približujemo spominu, torej nečemu, ki samo po sebi ne obstaja več, in je le projekcija v črnini lastne zavesti.