Nikoli več je zmagovalna zgodba natečaja Ustavimo spletno nasilje

Objavljeno: 4. januarja 2017

Že pred prazniki smo zaključili natečaj Ustavimo spletno nasilje, na katerem ste lahko sodelovali s svojim prispevkom na omenjeno temo. Z veseljem predstavljamo zmagovalno kratko zgodbo natečaja – Nikoli več, ki nam jo je poslala Mateja Paščinski. Čestitke Mateja, nagrada tečaj Ustvari film, ki se začne že jutri, 5. 1. 2017, je tvoja!

Nikoli več

Joj, ta gleženj, kako se mi lahko to zgodi ravno en teden pred nastopom. Raje preneham za danes, tako mi ostane vsaj kaj možnosti, da pristanem na odru naslednji teden. Stopil bom še do Dejana in mu sporočil situacijo, v najslabšem primeru naj najde rezervo zame. Hvala bogu je bil precej razumevajoč in spodbuden, nekaj, česar nasploh nisem navajen. Danes najraje sploh ne bi šel spat domov, tesnobno mi je, ker že vnaprej vidim očetove navdušene odzive, ko bom napol prišepal v stanovanje. »Super, si se spet poškodoval? Seveda si se, jazz balet je hobi za punce ali pa navadne pederčine kot si ti! Če bi bil normalen, bi igral nogomet ali pa hokej kot ostali fantje! Tipe bi pretepal ne pa da se jim nastavljaš in se jim pustiš otipavat!«

To so stavki, ki sem jih navajen že od malega, vsak dan sem jih slišal najmanj desetkrat. Pravzaprav mi vseskozi visijo nekje nad glavo kot da bi bili z mano povezani preko magnetnega polja. Kakorkoli in kamorkoli se obrnem, ne grejo stran. Poklical bom Rio, če lahko prespim pri njej, vendar dvomim, da bo za, saj se ji nisem javil že nekaj dni. Že tako ali tako mi vsakič ko sva skupaj teži, kako sem odmaknjen in distanciran, seveda ji ne bo nič več jasno, če bom sedaj prišel k njej. Vseeno pokličem vendar telefon zvoni v prazno. Hja, ne preostane mi nič drugega kot da grem domov, upam lahko le, da je stari danes popil pet piv namesto deset, drugače bo zopet pestra noč.

Že na vhodu mi v glavo buhne oblak cigaretnega dima, stene pa se tresejo zaradi glasne glasbe. Ura je devet zvečer, še pol ure in bodo začeli sosedje trkat na vrata in težili, naj se umiri, se vsaj meni ne bo treba ubadat s tem. Takoj ko vstavim ključ v vrata, jih oče z vso silo odpre in se zadere name, češ kje hodim tako pozno, saj male fantke je vendar strah teme. Požrem te žaljive besede in se sunkovito odplazim mimo njega v kuhinjo, kjer si iz hladilnika vzamem sendvič.

Ko se naslonim na pult, da bi ga v miru pojedel, opazim, da so vrata moje sobe rahlo odprta. Kako je to mogoče? Že od zmeraj jih zaklepam kadar me ni, saj nočem, da kdo brska po mojih stvareh, še posebej pa ne on. Stečem do vrat, vidim da je ključavnica uničena in soba v totalnem razsulu. Zgubim potrpljenje, se začnem dreti nanj in čisto besen norim po celem stanovanju. On pa se s hripavim glasom še bolj glasno dere nazaj, da dokler živim pri njemu, je ta soba njegova last in je nimam pravice zaklepati. Vse skupaj postaja daleč preglasno in ko sosedje pritečejo na vrata, mi s tistim hinavskim tonom zašepeta na uho, da je videl čisto vse fotografije od svetlolasega fantiča, ki jih skrivam po svojih predalih in jih je zažgal.

Še v istem trenutku ga odrinem močno stran od sebe, stečem v sobo in pred vrata postavim omaro, da ne bi mogel noter. Tako sem živčen, da bi najraje začel udarjati v steno. Slišim, kako mu sosedje zagrozijo s policijo in potem samo še tresk vhodnih vrat in še vrat njegove spalnice, končno bo po vsem tem popivanju zaspal.

Hitro pregledam vse predale in police, res ni več nobene slike nikjer. Kakšen kreten! Prižgem računalnik in se za trenutek ustrašim, da je brskal tudi po njem ampak to je nemogoče, geslo, ki ga imam je pretežka uganka zanj. Najprej odprem njegov facebook profil in hkrati pobrskam še po instagramu Nobenega novega sporočila od njega in nobene nove objave. Sploh mi ne odpisuje več. Kaj naj naredim?

Še enkrat osvežim Blažev profil in nato pogledam njegove profilne slike, saj je prave fotografije oče očitno res zažgal. Pa tako zelo sem se namučil, da sem ga ujel v objektiv. Kako je ta človek lep. Njegova široka ramena in močne ličnice pa temno modre oči. Če za trenutek pomislim, me rahlo spominja na Dejana v tistih letih, ko sem začel trenirati ples. Pridem do slike, kjer je poleg njega še njegova punca, močno se objemata, ogabna scena. Glede na to, da se ne odziva več na moja sporočila, bi mu lahko napisal par komentarjev. Pod vsako sliko, kjer je skupaj z njo, napišem:  »Peder si! Vsi to vemo, razen nje! Kar sam ji povej!« Potem najdem neko staro sliko, ki jo je objavil z morja, zgoraj brez, zgleda res hudo. Pod njo napišem komentar : »Mark Zuckerberg bi moral posebej zate posodobiti facebook in odobriti status zveze: GEJ SEM.« Potem se odjavim in vpišem pod drugim profilom. Rahlo presenečen, da je odpisal na zadnje sporočilo. Hitro odprem in preberem: »Ne bojim se te več. Vem, da se pod vsemi profili skriva ena oseba in da me zasleduješ in slikariš, kar napiši mi še kaj.«

Malce sem šokiran nad odzivom ampak vseeno hitro odpišem: »Si se končno malo opogumil, ha? Dva dni nazaj pa si hodil še čisto prestrašen po mestu. Ko te naslednjič vidim, ti razbijem obraz, preveč drzen si postal. Mimogrede, lepe nove hlače imaš, verjetno ti to tipi redno govorijo. Pederčine kot si je potrebno prebutat. Ta teden jih boš dobil!« Pošljem, medtem pa zaslišim očeta, kako se zopet premika po stanovanju. Samo naj gre spat nazaj, zjutraj imam trening in res nima časa za to sranje. Preverim še instagram. Zopet je objavil neko sliko z njo, že stotič uporabim opcijo »report«, češ da je neprimerna, saj jo potem instagram izbriše. Bogi revež, saj ne more objaviti skoraj nobene slike, ker vedno upoštevajo moje prijave. Sedaj lahko grem v miru spat, pozno je že. Ko ugasnem luč, se na računalniku zasliši zvok za obvestilo, novo sporočilo na facebooku. Odprem, Blaž je: »Že pol leta mi groziš s tem, najprej sem se ustašil, da misliš resno, sedaj pa vem, da so to samo prazne grožnje. Veš, da nisem gej, imam punco, ne vem kakšen problem imaš ti s tem.« Zopet sem presenečen nad sporočilom, obrnem se na levi bok in ob razmišljanju, zakaj se me ne boji več, zaspim.

Zame so vsa jutra naporna, komaj kdaj se zbudim spočit in naspan, kar je erjetno posledica očetovih nočnih razgrajanj. Danes pa sem še posebej utrujen, upam, da se bom na treningu lahko zbral. Dejan me najprej posede na klop in pregleda moj gleženj. Še vedno je lepo modro obarvan in rahlo zatečen, vseeno se ogrejem in poskušam narediti trening. Ne gre mi preveč dobro ampak če bi se oteklina vsaj za polovico zmanjšala v času do nastopa, bi to točko lahko odplesali v takšni zasedbi.

Po treningu začutim veliko lakoto, zato zavijem proti severnemu delu centra, kjer je čisto na koncu ozke uličice najboljša picerija v mestu, predvidevam namreč, da je menza v tem času zelo zasedena in bi zamudil pouk. Ko pridem do začetka ulice, iz leve strani opazim veliko senco. Nekdo močno poči z nečim po steni hiše. Strahoma odskočim na desno stran in pogledam v smeri zvoka. Zagledam Blaža, ki nepremično stoji v stranski ulici s kijem v roki.

Delam se, da ga sploh ne poznam in zavpijem proti njemu: »Model, kaj ti ni jasno!?!« On stopi korak bližje k meni in mi reče: »Ne blefiraj. Oba veva, za kaj gre. Moj prijatelj je izsledil vse tvoje elektronske naslove in prišel do tvojih podatkov. Preden vsa grozilna pisma predam policiji, te bom sam prebutal potem pa naj se oni ukvarjajo s tabo, cepec!« Nato steče proti meni z dvignjenimi rokami in kijem v njih kot da bo zdaj zdajci zamahnil po meni. Sklonim se nizko kolikor lahko in v trenutku, ko se mi približa, stegnem desno nogo in z vso močjo brcnem v spodnji del njegovega telesa. Spotakne se in zleti na hrbet. Z nogo brcnem kij stran in ga opazujem, kako se počasi obrača, da bi se lažje pobral. V tistem naredim nekaj najbolj nepremišljenega. Na hitro se mu približam in ga poljubim na lice potem pa stečem stran, kolikor hitro le lahko. Ko sem na drugem koncu ulice, se ustavim za hip in s pogledom ošvrknem proti njemu. Kleči na kolenih in zmeden gleda proti meni. Pogledam ga v oči nato pa se obrnem in stečem domov.

Izpod postelje izvlečem kovčke in notri namečem vse, kar mi najprej pride pod roke. Vzamem še osebne dokumente in denar. Še sreča, da očeta ni doma, planem še v njegovo sobo in vzamem nekaj njegovih prihrankov. Čez slabo uro sem že na železniški postaji in čakam na vlak proti Berlinu.

Ne vem, kam grem, ne vem, kaj se dogaja z mano, čutim samo, da moram odditi daleč stran. Ko se udobno namestim in malce umirim, po telefonu dobim obvestilo za novo facebook sporočilo, Blaž. Po vsem tem danes tega res nisem pričakoval. Napisal je: »Ti si gej. Zdaj mi je vse jasno.« Prebral sem, odpisal nisem ničesar več. Pričakoval sem, da me bo policija sedaj intenzivno iskala, saj je rekel, da me bo prijavil. A prijava v resnici ni bila nikoli kasneje oddana, jaz pa kasneje nikoli več nisem nikomur grozil.

 

Tags: , , , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back to Top ↑

UA-42404711-1