Teta Mara: filmsko-pogovorni večer

Objavljeno: 23. aprila 2015

V torek, 21. aprila, je bil na Socialni akademiji predvajan kratki film Teta Mara ter izveden pogovor z njegovimi ustvarjalci – režiser David Sipoš, scenarist Rok Àndres in producentka Tatjana Splichal – ki ga je vodila Simona Osterc.

Film je nastal na pobudo Tatjane Splichal, ki je želela posneti film o svoji teti Mari alias Marija Križaj.  Tatjana se je kot otrok zaradi svojega družinskega ozadja (niso bili na zmagovalni strani) kot otrok počutila drugorazredno. Tatjana pravi: »Nismo smeli žalovati, bilo nas je sram, sploh se nismo o tem kaj dosti pogovarjali. V šoli sem morala pisati spise o partizanskih kurirjih, ki jih pri nas doma ni bilo in tega me je bilo sram.« Njena teta Mara je bila neke vrste varuhinja spomina glede družinske zgodbe in Tatjana je to želela spraviti na filmsko platno. Za sodelovanje je prosila Davida Sipoša, sorodniki in založba Družina pa so prispevali za pokritje stroškov nastanka tega filma. Tatjana se je pri tem projektu soočila tudi z raznimi izzivi filmskega ustvarjanja od prvih korakov, npr. izbire sodelavcev, do tega, kako film pokazati občinstvu. Pri vsem se ji zdi najpomembnejše, da znaš sodelovati z ljudmi in jim prepustiti stvari, ki jih oni obvladajo.

ObčinstvoTeta Mara ni dokumentarni film, ampak pričevanje, osebni portret Marije Križaj in njene družine, ki je nastal iz pogovorov med njo ter Davidom Sipošem in Rokom Àndresom. Zato so ustvarjalci poudarili, da je treba paziti, v kakšnem kontekstu predvajamo tovrstni film, saj sicer lahko razvrednotimo osebo, ki v njem nastopa. David Sipoš je izpostavil, da prav zaradi tega ne stremijo h kvantiteti – da bi film videlo čim več ljudi – ampak se jim zdi bolje, da je film predvajan v manjšem krogu in se s tem zagotovi večja kakovost.

Film Teta Mara in nekaj drugih dosedanjih Davidovih filmov ima dokaj jasna sporočila, zaradi česar se David v slovenskem filmskem prostoru sooča s stigmo »katoliškega fanatika« in mu je zaradi tega zaprta pot na določena mesta, npr. njegovi filmi, ki jih je prijavil na Slovenski filmski festival, so bili zavrnjeni morda prav zaradi tega.  David se zato namenoma ukvarja tudi z drugimi projekti, v katerih sporočila niso tako izrecna kot v filmu Teta Mara. Eden izmed takih projektov je npr. film Kresnik: ognjeno izročilo, prvi slovenski film, ki je bil sofinanciran s sredstvi, pridobljenimi prek platforme Kickstarter. David je z občinstvom podelil tudi izkušnje o tem.

Rok Àndres ni profesionalen filmski scenarist, je pa v te vode zašel prek sodelovanja z Davidom. Poudaril je, da je pri filmu najpomembnejša zgodba, pri čemer je naloga scenarista in režiserja, da jo naredita čimbolj učinkovito, dostopno … V Sloveniji je študij scenaristike šele v povojih, saj so do sedaj študentje na tem filmskem področju izpopolnjevali v tujini, največ v Pragi in Beogradu. Rok si želi, da bi v Sloveniji razvili scenaristiko, saj bi s tem dali tej filmski veji večjo vrednost. Tako Rok kot David sta povedala, da je film Teta Mara nastal skozi dialog med scenaristom in režiserjem. Bistveno za tovrstne filme je, da ustvarjalci dobijo zaupanje osebe, ki jo snemajo, da je le-ta popolnoma sproščena in pristna. Rok in David sta pri ustvarjanju filma od glavne protagonistke želela izvedeti, kako danes doživlja travme, ki jih je doživela v svoji mladosti oz. če še čuti kakšno zamero. Na to vprašanje nista dobila neposrednega odgovora, se pa po besedah Davida da iz njenega celotnega ravnanja razbrati, kako ona danes to doživlja.

Dogodka se je udeležilo precejšnje število mladih in tudi ustvarjalca spadata v mlajši rod. Na vprašanje, kako lahko ta film prispeva k spravi v Sloveniji, je David odgovoril, da premalo ve o vseh ozadjih vojne, je pa prek pogovorov z Marijo Križaj spoznal, da imajo ljudje, ki so takrat doživeli tragične stvari, vsak svojo zgodbo. Dostikrat želimo njihove zgodbe presojati z današnjega vidika, ko vemo precej več, ter soditi – kaj dobrega ali slabega oz. prav ali narobe so storili – kar se Roku in Davidu zdi napačno. Po njunem mnenju je najpomembnejše, da tem ljudem pustimo, da povejo svoje osebne zgodbe ter jih čim manj politiziramo, jih ne damo v kalupe »levih« in »desnih«, »belih« in »rdečih«. Ravno mlajši ustvarjalci lahko zaradi svoje neobremenjenosti s preteklostjo dajo več poudarka prav temu in s tem dajo svoj izvirni prispevek k spravi v Sloveniji.

Tatjana je na koncu pogovornega večera povedala, da je njena teta s to izpovedjo dobila neko zadoščenje in da se je s tem na nek način osvobodila. Poleg tega je samo ustvarjanje filma prispevalo k globljim premislekom, pogovorom in zbližanju znotraj njene družine. Tatjana pravi: »Nisem mogla verjeti, da smo sposobni takih misli in jih dajati iz sebe. Mislim, da smo se mi spravili s celim svetom. Počutim se svobodno, saj nas je to pred tem zelo bremenilo. Vem, da je še ogromno ljudi, ki jih te stvari zelo obremenjujejo. Zame osebno je sprava to, da bom v svoji drugi polovici življenja čutila, da sem enakovreden državljan z vsemi, ne glede na kateri strani so bili v vojni.«

Zapisal Mario Plešej

Posnetek pogovora:

Tags: , , , , , , , , , , ,


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back to Top ↑

UA-42404711-1