Verjetno te je na to stran prinesla želja, da v filmski jezik spraviš neko super idejo. Ali pa morda samo iščeš nasvete, kako izboljšati svoje filmske izdelke. Kakorkoli. Vsak lahko na tej strani najde nekaj zase.

Stran je pravzaprav priročnik. Spletni priročnik. To pomeni, da …

• ne vsebuje kompliciranih tehničnih in znanstvenih razprav, ampak praktične napotke;
• je razdeljena na krajše enote, ki jih najdeš v preglednem kazalu na desni strani. Tako ti ni treba listati celotnega priročnika, da prideš do prave informacije;
• če še ne najdeš iskanih podatkov, lahko uporabiš iskalnik pod kazalom. Tega v knjigah ne najdeš;
• ima največji učinek takrat, ko prebrano tudi uporabiš pri svojem delu. Idej bo dovolj;
• je branje popestreno s praktičnimi video primeri;
• se bo priročnik še naprej dopolnjeval in izboljševal. Če najdeš kakšno zanimivost, ki bi jo lahko vključili vanj, mi piši.

Uspešno delo ti želim!

kamera … teče … AKCIJA!!!

Rok Pisk

Velika razlika pa je med »dobro« in »dobro povedano« zgodbo.

• Dobra zgodba je odvisna od izbire prave teme.
• Dobro povedana zgodba pa je odvisna od avtorjevega pogleda, dramaturgije, režije, izbire primernega “žanra” …

Ta priročnik ti bo pomagal najti dobro zgodbo ter te naučil, kako jo tudi dobro povedati v filmskem jeziku.

Si pripravljen-a? Začnimo!

Prvi korak je gotovo ta, da v svet stopiš z odprtimi očmi. Da ozavestiš, v kakšnem svetu živiš, kakšne informacije hranijo tvoje možgane, kje iščeš resnico in kje te skušajo pridobiti z manipulacijami?

“Ena od značilnosti sodobnih razvitih družb je, da smo neprestano obdani z veliko količino informacij v obliki besed, slik, zvokov …, hkrati pa smo težko dlje časa in poglobljeno osredotočeni na posamezne vsebine. Velika kompleksnost izmenjanih informacij, ki nas neprestano preplavlja z vso svojo navidezno in umetno raznovrstnostjo, večini izmed nas predstavlja izziv, ki mu enostavno  nismo kos.” (Duret-Nauche, 8).

V kakšnem svetu torej živiš? Pri odgovoru na to veliko vprašanje ti lahko pomaga nekaj podvprašanj:

• Kaj te v življenju zanima in veseli?
• Katere elektronske naprave redno uporabljaš?
• Koliko časa dnevno porabiš …
  • za osebne stike z ljudmi?
  • za komunikacijo prek telefona?
  • za komunikacijo prek e-pošte?
  • pred zaslonom?
  • za uporabo družabnih omrežij?
  • za spremljanje novic?
  • za poslušanje glasbe?
  • za igro?
  • za branje papirnatih medijev (knjige, časopisi, revije)?
  • za pisanje osebnega dnevnika?
  • za pisanje papirnatih pisem?
  • za sprehajanje, kolesarjenje, šport?
  • za kuhanje in hrano?
  • za nakupovanje?
  • za stik z naravo?
  • za razmišljanje o sebi, načinu in smislu življenja?
• Ali veš …
  • kakšen odstotek človeštva ima dostop do elektrike in interneta?
  • od kod izvirajo tvoja prepričanja, verovanje, znanja, želje?
  • kakšen vpliv imajo nate tvoji čuti, občutja in čustva?
  • kako ustvarjaš svoje mnenej?
  • kako sprejemaš odločitve?
  • kdo in kako vpliva na tvojo voljo?
• Kako pristopaš k reševanju konfliktov?
• Kakšno je tvoje življenjsko vodilo?
• Se vidiš kot svobodno, odgovorno in dejavno osebo?
• V kakšnem svetu živijo “drugi” ljudje?

Če – in običajno je takšna realnost pri filmskih začetkih – ustvarjaš film na lastno iniciativo, brez financerjev in drugih, ki bi diktirali tvoje delo in usmeritev, potem je nujno kot temo filma izbrati nekaj, kar te močno privlači in zanima. Od interesa in želje je namreč odvisno, kakšno bo tvoje prebijanje tudi prek zaprtih vrat, ponesrečenih posnetkov in drugih ovir, ki jih v pripravi dokumentarnega filma ne manjka.

V grobem lahko tematike dokumentarnih filmov razdelimo v dve skupini:

• Predstavitev osebe. Te nagovarja nekdo, ki je v svetu uspel narediti spremembo? Tu je lahko odlična tema za film! Tudi če je človek že pokojni, lahko iz pričevanj drugih ljudi in poznavalcev ustvariš čudovit portret človeka.
• Predstavitev teme. Te bolj kot posamezna oseba zanima neko področje? Razišči ga! Poišči ljudi, zberi vire in predstavi temo!

Poleg tega lahko dokumentarne filme razvrstimo tudi v skupine glede na način, kako je neka tema predstavljena. Tako lahko govorimo o šestih stilih dokumentarnih filmov:

• Poetični dokumentarec. Osredotočajo se na doživljanje. V gledalcu ob podajanju slike in glasbe ustvarjajo različna občutja, ne posredujejo pa nekega tako jasnega sporočila. Kar se vsebine tiče so ti filmi lahko zelo raznoliki.
  
• Predstavitveni (expository) dokumentarec. Gledalcu želi posredovati sporočilo, ga nagovoriti, mu predstaviti stvarnost. Poleg slike in glasbe nastopa tudi glas pripovedovalca, ki komentira dogajanje.
  
• Opazovalni dokumentarec. Ta oblika je nastala z bolj dostopno in manjšo filmsko opremo, ki je omogočala tudi običajnim ljudem, da so na filmski trak lovili zanimive trenutke. S tem so lahko predstavili tudi vidike, ki so jih uradni mediji morda zamolčali. To je pripeljalo do nastanka t.i. državljanskega novinarstva (citizen journalism) in izpeljanke popotniškega novinarstva (backpack journalism), ki ga na Socialni akademiji močno spodbujamo.
  
• Participatorni dokumentarec. Zanj je značilno, da v njem avtor tudi sam nastopa – lahko kot pripovedovalec, lahko pa tudi s postavljanjem vprašanj intervjuvancem.
  
• Reflektivni dokumentarec. V njem avtor ne nastopa le kot glas v ozadju, temveč se pojavi tudi na sliki.
  
• Igrani dokumentarec. Gre za eksperimentalno obliko, pri kateri avtor zbuja različne (čustvene) odzive ljudi. Pri tem dokaj lahko pride do raznih manipulacij.
  

Katero koli izmed teh možnosti boš izbral-a, pa si še pred nadaljevanjem zapiši vodilno idejo (ang. plotline). To je povzetek bodočega filma v eni povedi.

Primer: Kaj, če bi se deček spoprijateljil z nezemljanom (vodilna ideja filma E.T. vesoljček, 1982).

V naslednjih točkah bomo pogledali, kako nastane zgodba dokumentarnega filma.

Katere vire uporabiti zavisi od same teme. Spodaj je zapisanih nekaj idej:

• intervju s poznavalcem tematike,
• spletni viri (wikipedija, internetne strani),
• videoposnetki (marsikaj se danes najde tudi na YouTube),
• posnetki radijskih oddaj,
• arhivsko gradivo,
• materialna gradiva,
• spomeniki,
• …

Možnosti je ogromno. Od tebe pa je odvisno, kako daleč te bo raziskovanje odneslo. Zase vem, da mi ni bilo težko tudi nekaj mesecev cele dneve brskati po arhivih, pošiljati maile na sto koncev, se dogovarjati za intervjuje z najrazličnejšimi ljudmi …

Ne pozabi si raziskovanja sproti zapisovati! Kontakti, viri, informacije, vse to bo še kako prav prišlo, ko prideš do montaže. Smiselno si je že na računalniku shranjevati vse podatke v posebno mapo.

Pri snemanju intervjujev si sproti zapisuj glavne podatke in okviren čas, kdaj so bili povedani. To ti bo prihranilo precej sivih las pri iskanju ključnih podatkov.

Raziskovanje napreduje postopoma. Potrebna pa je pozornost, da ne zgrešiš kakšne pomembne sledi! V intervjujih boš izvedel-a marsikakšno ime, podatek, drug vir itd. Ko se lotiš raziskovanja le-teh, pa te čakajo spet novi viri in nove sledi …

Tu lahko nastopi precej huda kriza v procesu priprave filma. Mnogo je podatkov, ogromno od teh je pomembnih, in kako sedaj to spraviti v 30-minutni končni izdelek? Nemogoče!

Načinov, kako čez to fazo, je več. Sam uporabljam dva:

• Iz intervjujev in drugih virov si na lističe izpišem ključne misli. Nato te lističe postavim na mizo in jih prestavljam sem in tja, da jih končno postavim v smiselno zaporedje.
• Včasih pa preprosto potrebujem nekoga, komur lahko spregovorim. Predstavim svoja spoznanja in prosim, če mi obnovi temeljne stvari. Tako vidim, kaj ljudem od zgodbe ostane in kaj jemljejo kot pomembno.

Poleg tega pa je dobro upoštevati tudi načelo dramskega trikotnika. V zasnovi gledalca umestiš v prostor in čas. Zgodba se nato zaplete in se zapleta vse do vrha – glavne misli filma, nato pa se skozi razplet razvije do razsnove.

• Kakšna je temeljna ideja oz. teza filma? (želiš predstaviti tematiko, ali morda doseči spremembo na bolje?)
• Komu je film namenjen? (od tega je odvisno, kakšen jezik uporabiti)
• Katere vire lahko uporabim? (to so lahko ljudje, dokumenti, arhivska gradiva …)

Primer:

Pred kratkim te je navdušila predstavitev ekološkega kmetijstva na solčavskem. O tem želiš posneti dokumentarni film.

• Temeljna teza filma je npr.: Ekološko kmetijstvo na Solčavskem je navdih za ostale slovenske pokrajine. Ali pa: Slovenija lahko v 20 letih postane samooskrbna.
• Film je lahko npr. namenjen strokovni javnosti (ministrstva, strokovnjaki za razvoj podeželja), ali pa preprostim ljudem, ki jih zanima možnost ekološkega pridelovanja hrane na domačem vrtu.
• V filmu lahko uporabim intervju z županom, katerim od kmetov, predstavnikom razvojne agencije, končno tudi s končnimi uporabniki pridelkov. Poleg tega lahko s starimi fotografijami ponazorim, kako se je pokrajina spreminjala skozi leta, ali pa vključim graf za prikaz številčne rasti ekoloških kmetij.

Čas je, da se lotimo dela, da tvojo super idejo spravimo v dokončno obliko!

• Od tebe je odvisno, če boš našel dobro idejo.
• Od tebe je odvisno, kako podrobno boš to idejo raziskal.
• Od tebe je odvisno, na kakšen način boš to idejo predstavil.

Sicer pa priprava dokumentarnega filma v grobem sledi korakom priprave vsakega drugega filma. Ti koraki so:

• Predprodukcija. Tako imenujemo prvo fazo v pripravi filma. V grobem označuje vse, kar pripraviš, preden v roke vzameš snemalno opremo: izbor ideje, priprava scenarija, vsebinske in tehnične priprave na snemanje. Čas, vložen v kvalitetno predprodukcijo, se ti bo bogato obrestoval v naslednjih fazah.
• Produkcija. V to fazo sodi snemanje prizorov in drugega gradiva, ki bo neposredno uporabljeno v končnem izdelku.
• Postprodukcija. Ko so vsi posnetki, gradiva in drugi elementi zbrani, pa nastopi faza postprodukcije. V njej se gradivo združi in smiselno poveže v enotno zgodbo. Sem sodi tudi uporaba različnih (zvočnih ali slikovnih) učinkov ter drugi koraki montaže.

Ti koraki zelo okvirno predstavljajo potek priprave dokumentarnega filma. V idealnem primeru si sledijo, kot je zapisano. Realno pa se pogosto šele sredi montaže zavemo, da rabimo še nekaj pokrivnih kadrov, ali pa nas snemanje intervjujev (produkcija) pripelje do spoznanja, ki povsem zruši idejo, ki smo jo zastavili pri pisanju scenarija (predprodukcija). Takrat se je treba vrniti korak nazaj.