V Albanijo? Aha …

Objavljeno: 3. septembra 2014

23. 8. nas je osmero mladih krenilo na pot proti Elbasanu, tretjemu največjemu mestu v Albaniji, sprva z neprespanimi glavami, ki jih je počasi začel polaščati strah ter negotovost, ko smo na vsaki meji ob odgovoru, kam gremo, dobili sočuten ali šokanten odziv carinikov. Le kam nas vodi najet kombi s postojnsko registracijo?

Po skoraj dnevu vožnje se nam je uspelo prebiti do nemškega misijona, kamor smo bili namenjeni. Adrenalinska vožnja je bila sestavljena iz makadama, nerazsvetljene noči, ter »ležečih policajev v civilu«, kar je postala naša definicija za kose nedokončanih in zato poskakujočih cest. Ob poznem prihodu smo v postelje pocepali kot muhe in ostali neodzivni do kosila.

Ob okusni »slovenski« hrani, saj jo je s puncami pripravila »naša, slovenska« sestra Slavka Cekuta, smo prišli v prvi pravi stik z misijonom, ki je že od daleč izžareval »Ordnung und Disziplin«, urejenost in preprosto, a kvalitetno ličnost. Ugotovili smo, da bomo delali predvsem z osmimi puncami, ki so v misijonu pod Slavkinim nadzorstvom, ter se takoj ob skodelici prave kave lotili pisanja kratkih, preprostih scenarijev. Odločili smo se posneti dva krajša filma ter dokumentarni film o položaju mladine v Albaniji. Vsebina pa naj ostane skrivnost. Usoda me je določila za uradnega fotografa, saj s snemanjem nisem imela izkušenj. Opojnost urejenega misijona z vzgojenimi dekleti pa smo poplaknili z večernim obiskom centra, ki nam je prikazal pravi položaj Albanije s smetmi, prosjači in reveži ter prometnim kaosom, pa tudi poceni pivom.

V ponedeljek pa se je začela akcija. Začeli smo snemati prvi, daljši filmček, ki naj bi v duhu telenovele odražal življenje deklet na nivoju šole ter prijateljstva. Nekateri so vestno snemali, nekateri pa smo pridno dokumentirali dogajanje. Suho 40-stopinjsko vročino so podkrepili razbeljeni žarometi ter brneče kamere. Hiša, v kateri smo bivali in snemali, je postala razburjeno mravljišče.

Naslednji dan so se nam pridružili najstniki iz vasi, ki ne živijo v misijonu, temveč so tja hodili na kakšne jezikovne in druge tečaje. Imeli smo učno uro fotografije ter osnovnih snemalnih izrazov, ki so popoldne ter zvečer prešli v prakso pri snemanju filma. Utrujajoča sta bila tako snemanje kot nadzorovanje klepetavih najstnikov, ki so veselo žlobudrali v prav nič razumljivi albanščini. Trije naši pa so se s sestro Slavko izmuznili še na kipečo in barvito tržnico ter obiskali še družino Slavkine varovanke, kjer so se bili prisiljeni soočiti se s pristno bedo, ki je v Albaniji še pogosta.

V sredo je bil čas za snemanje drugega filma. Odpravili smo se v Berat, mesto tisočih oken, ki je tudi zavarovan pod UNESCO. Povzpeli smo se na mogočno in dobro ohranjeno trdnjavo, kjer smo se cel dan upirali bleščečemu ter pripekajočemu soncu, od tisočih čevljev zlizanim potkam, posneli intervjuje za dokumentarec ter uspešno posneli vse za drugi film. Delo smo združili še malo s turizmom ter občudovali bogato zbirko pravoslavnih ikon, nekateri pa smo še uživali ob nabiranju zrelih fig s povsod rastočih figovcev. Največja misija pa je bil povratek v misijon, ki je trajal več kot dve uri, v popolnoma nerazsvetljeni temini nevere, deloma tudi po makadamu, deloma po dvomljivem asfaltu, kvazi krožnih križiščih, izgubili pa smo se tudi v zahvalo vsaj za nas nesmiselnim markacijam.

Jutro nam je sestra Slavka polepšala z albanskim byrekom, ki smo ga vsi v navdušenju nad njegovo drugačnostjo z užitkom pospravili. Za naše izvedence za filmografijo se je začel dan intenzivnega montiranja, za nas neuke pa dan ukvarjanja z otroki z vasi ter dokumentarnega fotografiranja. Popoldne smo z dekleti z misijona opravili še poslednji ogled mesta, se ustavili na odličnem sladoledu, ki je stal ravno 20 evropskih centov, opravili še nekaj intervjujev. Zanimiv mi je bil obisk albanskega pravoslavnega popa, ki je v zadnjih letih dvignil kar veliko prahu, saj se je upiral grški pravoslavni cerkvi, ki je zahtevala, da bi tudi v Albaniji imeli obrede v grščini. Dekleta so nam tudi ponosno povedale, da v Albaniji med sabo vere živijo v sožitju, da imajo zgolj težave z invazijo drugih, t. j. srbske in grške pravoslavne cerkve, ki preko vere želijo imeti večji nadzor nad albansko pravoslavno manjšino. Posebno ganljiva je bila izjava nekega dekleta, da »ni važno, katere vere smo, važno je, da smo Albanci«. Sožitju pričuje tudi samo mesto: v razdalji dvesto metrov stojijo pravoslavna, katoliška, protestantska cerkev ter mošeja.

Dan smo zaključili z ogledom obeh filmov, ki so jih naši marljivo montirali do zadnje sekunde. Ponosni na svoje delo, a tudi v mislih na izboljšanje montaže smo se posladkali s sladoledom in se prisrčno zahvalili drug drugemu za delo, trud in odnose, ki smo jih doživeli v petih dneh.

Petek je bil dan odhoda, ki se je kar zavlačeval. Dekleta so nas še v pižamah poslovila in spet smo krenili na pot. Refleksijo na poti je spremljalo še spanje, zajtrkovalni byrek v Tirani ter kopanje v zalivčku blizu Dubrovnika. Vse je Albanija, pa tudi misijon pozitivno presenetila. Zase vem, da bi se še z veseljem vrnila.

 Veronika Snoj

Oglejte si fotogalerije:

• Da te presune
• Ko te pobruha kura
• Utrip Elbasana
• Za vse naše zaskrbljene mame: Albanija je super
• 36-stopinjski pozdrav iz Albanije

Tags: Albanija, FILM