Od šolske klopi do družbene participacije

V tej rubriki predstavljamo vsebine s portala razgledan.si, ki učiteljem in učencem odpirajo vrata v svet domovinske in družboslovne pismenosti. Namen portala je bralcem približati kompleksne družbene procese. Pri pedagoškem delu je pomembno, da otrokom in mladim ponudimo orodja, s katerimi bodo lažje razumeli svet okoli sebe in postali dejavni členi družbe.

Tokrat se bomo posvetili temi, ki je srce vsake demokratične skupnosti: družbeni participaciji. Ta se pri ljudeh pogosto začne kot kritika ali nezadovoljstvo glede določenih stanj v okolici (na primer nevarna pot v šolo, ker ni pločnikov; črna odlagališča odpadkov na vidnih lokacijah). V takšnih primerih državljani pogosto ostanejo zgolj pri kritiki stanja, lahko pa tudi storijo nekaj, da bi ta stanja vsaj nekoliko izboljšali.

Več kot le odhod na volišče

Leto 2026 je v Sloveniji volilno leto. Ko slišimo besedo participacija, marsikdo najprej pomisli na volitve ali referendume. A družbena participacija je precej širši pojem. Slovar slovenskega knjižnega jezika jo opredeljuje kot udeležbo ali sodelovanje. V skrbi za jezik bi lahko rekli preprosto »udeležba«, a v praksi participacija pomeni nekaj več – pomeni aktivno udejstvovanje posameznika ali skupine z namenom, da se družba spremeni na bolje.

Poznamo več vrst participacije:

• Družbena participacija pomeni, da je posameznik ali skupnost vključena v dogajanje v družbi, na primer v društvu, športnem klubu, na trgu dela ali v izobraževanju. Participiramo običajno takrat, ko nam nekaj ni všeč, na primer ko so klopi v parku polomljene, ko opazimo krivico v zakonodaji ali ko želimo zaščititi lokalni gozd ali ogrožene živali. Pri tem ne gre le za korist posameznika; prava participacija vedno stremi k skupnemu dobremu.
• Politična participacija je ožji pojem od družbene participacije in pomeni udejstvovanje v politiki v najširšem pomenu besede; ne le strankarsko, temveč v vseh dejavnostih s ciljem vplivati na odločitve, ki zadevajo vse. Politika izhaja iz besede polis: v stari Grčiji je to bila mestna država s pripadajočim podeželjem, ki je skrbela za vse.

• Participacija »za« ali participacija »proti«. Učinek participacije bo boljši, če uspemo narediti obrat od negativnega k pozitivnemu. Ko vemo, »proti« čemu se borimo, lahko zanetimo revolucijo. Vendar ni dobro ostati zgolj pri nezadovoljstvu ali prizadevanju za odpravo pomanjkljivosti. Če vemo, »za« kaj se zavzemamo (izboljšanje življenjskih pogojev, pridobitev pravic za določeno skupino z manj priložnostmi), praviloma lahko dosežemo bolj vključujoče in pozitivne spremembe. Kdor ima jasno vizijo, ima tudi več možnosti, da pritegne somišljenike in sodelavce ter z njimi doseže boljše rezultate.

Lestvica participacije: od manipulacije do državljanskega nadzora

Participacija je lahko aktivna ali pasivna. Razlika med njima je očitna. Na razpravi o novem otroškem igrišču lahko na primer zgolj sedimo v zadnji vrsti (pasivno) ali pa vstanemo in argumentirano podamo svoje mnenje (aktivno).

Zgolj delitev na aktivno in pasivno participacijo pa različnih oblik sodelovanja še ne opiše dovolj dobro. Veliko boljši koncept je lestvica Sherry Arnstein, ki participacijo razdeli na tri segmente in znotraj njih na osem stopenj. Ta pripomoček lahko uporabimo tudi v razredu, kjer učenci ali dijaki za vsako stopnjo participacije iščejo primere iz svojega življenja:

• Ne-participacija: na tej stopnji odločevalci le navidezno vključujejo druge (manipulacija ali terapija), v resnici pa sledijo le svojim interesom, vključene osebe pa sploh ne vedo, kaj se zares dogaja.
• Simbolična participacija: izbrane osebe dobijo informacije (informiranje) ali so celo vprašane za mnenje (posvetovanje – npr. »Katero barvo stene bi imeli?«), vendar ni nobene garancije, da bo to mnenje tudi upoštevano. V angleščini ta pojav imenujemo tokenism – dajanje »žetonov« namesto realne moči.
• Prava participacija (partnerstvo, delegirana moč): tu se moč deli. Vključene osebe ne le predlagajo, ampak skupaj z odločevalci tudi načrtujejo in prevzamejo odgovornost za izvedbo ukrepov.

Šola kot poligon za družbo

Zakaj bi v šolskem prostoru sploh razmišljali o družbeni participaciji? Zato, ker šola ni le institucija, kjer se uči in podaja informacije; za otroke in mlade je to prva prava »zunanja« institucija. Izkušnja s šolo jim v veliki meri predstavlja model celotne družbe.

1. Šola kot ogledalo družbe: otrokove izkušnje v šoli (ali ga kdo sliši, ali ima vpliv na pravila, ali so postopki pravični) se lahko odražajo v njegovem kasnejšem odnosu do države, na primer ali bo verjel, da njegov glas na volitvah kaj šteje ali ne.
2. Kakovost učenja: raziskave so jasne – več participacije pomeni boljše učenje. Učenec, ki snov zgolj sliši, si zapomni le delček; učenec, ki pri učnem procesu aktivno sodeluje z več čutili in ga celo sooblikuje, si gradi znanje za življenje.
3. Učitelj kot zgled: učitelj ni le podajalec snovi, ampak oseba, ki jo učenci opazujejo. Njegov odnos do urejenosti šolskega okolja, aktivno članstvo v lokalni skupnosti (gasilci, pevski zbori, društva) in kultiviran dialog o različnih temah so najmočnejša vzgojna lekcija. Mladi o družbenih problemih razpravljajo – bodisi na hodnikih bodisi na družbenih omrežjih. Da bodo znali spoštljivo izraziti svoje mnenje, je učenje in zgled dialoga v razredu zelo pomemben.

Premoščanje ovir

V praksi teorija tako v šoli kot tudi v družbi pogosto trči ob »prepad med državljani in institucijami«. Ovire se pojavljajo na obeh straneh in so lahko različno velike.

• Pri državljanih oziroma učencih: pomanjkanje zgleda in samozavesti, strah pred izpostavljanjem, občutek osamljenosti, udobja, vseenosti.
• Pri institucijah oziroma vodstvih šol: zapleteni obrazci, nedostopne uradne ure ali neuvidevni uradniki, dolgotrajni postopki in odločevalci, ki participacijo vidijo kot »motnjo pri delu«.

Eden uspešnejših primerov premoščanja ovir za participacijo v nekaterih slovenskih občinah je participativni proračun. Z njim občina na dostopnejši način opolnomoči občane, da do določene mere (pri manjših projektih) sami odločajo, kaj se bo v njihovi okolici financiralo.

Ideje za dvig participacije v šoli

Kako koncept družbene participacije prenesti v prakso in ga začeti uresničevati? Kompleksnega in utečenega šolskega sistema ni mogoče spremeniti čez noč, lahko pa začnemo z majhnimi koraki v okolju, kjer imamo vpliv. Primer so razredne, šolske in dijaške skupnosti, ki so po strukturi, delovanju in nalogah podobne nekaterim drugim strukturam v družbi: občinskim svetom, društvom, zakonodajni in izvršni veji oblasti. Učitelji in učenci se v teh skupnostih lahko skupaj učijo, kako doseči spremembo in kaj je za to potrebno storiti.

Nekaj primerov, kako nekatere šole skrbijo za dvig participacije:

• Demokratično odločanje v razredu: učenci naj sami (v okviru možnosti) odločajo o postavitvi klopi, dekoraciji ali celo o vrstnem redu obravnavanih tem.
• Problemsko učenje: snovi ne podajamo kot »izgotovljena dejstva«, temveč kot izzive. Naj učenci sami iščejo rešitve za realne probleme (šola kot ekosistem: kako zmanjšati količino odpadne hrane v šolski jedilnici ali porabo vode, kako graditi medosebne odnose in medgeneracijsko sodelovanje, kako razvijati digitalno soodgovornost in boj proti dezinformacijam).
• Terensko raziskovanje in seminarske naloge: učenci naj opravijo intervjuje s krajani o aktualni temi, s čimer razvijajo socialne in raziskovalne veščine ter občutek pripadnosti.
• Šolski vrt ali skupni kotiček: deljena odgovornost za živo bitje ali skupni prostor je odlična lekcija, saj skupno dobro zahteva nenehen trud vseh vpletenih.

Kako začeti?

Brazilski pedagog Paulo Freire pravi, da svet ni nekaj statičnega, čemur se moramo le prilagoditi. Svet je problem, na katerem je treba delati. Poklicani smo, da nismo zgolj objekti ali opazovalci, ampak subjekti, ki svet spreminjajo. Prvi koraki so lahko:

• Bodite proaktivni!
• Opredelite, kaj je resničen problem!
• Pridobite somišljenike in se povežite!
• Organizirajte se, soustvarjajte, vztrajajte!

Družbena participacija v šoli ni le dodatek k pouku. Je proces, v katerem se mladi učijo, da njihova prisotnost šteje. Ko učenec s svojo pobudo doseže majhno spremembo v svojem razredu, dobi najpomembnejše sporočilo za prihodnost: sprememba je mogoča, če se je lotimo na pravi način.

Članek je bil najprej objavljen v Reviji Vzgoja, št. 110