Na portalu razgledan.si  učiteljem in učencem odpiramo vrata v svet domovinske in državljanske pismenosti. Tokrat se posvečamo temi, ki je v javnem prostoru pogosto prisotna, a hkrati hitro postane nalepka, zmerljivka ali orožje v političnem spopadu: populizmu.

Da je nekaj populistično, danes pogosto slišimo v novicah, komentarjih, spletnih razpravah in vsakdanjih pogovorih. S tem označujemo slog komuniciranja ali obljube, ki se zdijo preveč všečne ali usmerjene v čustva ljudi. Če želimo mlade vzgajati v razgledane in odgovorne državljane, ne zadostuje zgolj opozorilo: »To je populizem, tega ne poslušaj.« Bolje je pomagati jim razumeti, kaj se v takšnih sporočilih dogaja, zakaj so privlačna in kdaj postanejo nevarna.

Kaj je populizem?

Slovar slovenskega knjižnega jezika populizem opredeljuje kot politiko, ki skuša ugajati čim širšim družbenim slojem, navadno z dajanjem všečnih obljub in trditev. Že ta razlaga pokaže nekaj pomembnega: populizem ni najprej določena politična stranka ali jasen program, temveč predvsem način nagovarjanja ljudi ali nabor političnih ukrepov.

Populistična politika pogosto izhaja iz preprostega nasprotja: na eni strani naj bi bilo »dobro ljudstvo«, na drugi pa »pokvarjene elite«. Ljudstvo je predstavljeno kot enotno, pošteno, zdravorazumsko in zapostavljeno. Elite so prikazane kot odtujene, privilegirane, samovoljno povezane in nezainteresirane za navadnega človeka. Te elite so lahko politične, ekonomske, kulturne, medijske, akademske ali mednarodne. Populistično sporočilo pogosto pravi: »Mi smo glas ljudstva. Oni vas ne razumejo, vam lažejo ali delajo proti vam.«

V takšnem sporočilu je lahko tudi nekaj resnice. Ljudje včasih res doživljajo, da jih ustanove ne slišijo. Marsikdo ima občutek, da so postopki predolgi, jezik uradnikov nerazumljiv, javne razprave oddaljene od vsakdanjega življenja, politični procesi pa zaprti v kroge vpliva in poznanstev. Populizem pogosto uspe prav zato, ker zna ujeti resnično bolečino, nezadovoljstvo ali občutek zapostavljenosti večinskega prebivalstva. O dobrih in slabih vidikih populizma je v encikliki Vsi smo bratje spregovoril celo papež Frančišek.

Težava nastane, ko se to nezadovoljstvo spremeni v preveč poenostavljeno razlago celotne družbe. Kompleksni problemi dobijo enega samega krivca. Rešitve se prikažejo kot hitre in očitne. Razlike med ljudmi, skupinami in interesi se izbrišejo. Namesto vprašanja, kako lahko skupaj poiščemo boljšo rešitev, se v ospredje postavi vprašanje, kdo je »naš« in kdo je »njihov«.

Zakaj je demokracija dovzetna za populizem?

Demokracija pomeni vladavino ljudstva, zato v demokratični družbi ni nič narobe, če politiki in ustanove poslušajo ljudi, govorijo razumljivo in se odzivajo na njihove stiske. Tako je celo prav! A demokracija je občutljiva ureditev. Da bi nekdo pridobil vpliv, mora ljudi prepričati. Težava nastane, ko to prepričevanje ne temelji več na argumentih, preverljivih dejstvih in odgovornosti, temveč na strahu, zameri, zavisti, jezi ali občutku ogroženosti. Takrat se javna razprava iz iskanja skupnega dobrega spremeni v tekmovanje, kdo bo bolj prepričljivo poimenoval sovražnika.

Populistični slog zato pogosto uporablja nekaj prepoznavnih prijemov, kot so:

• močno poenostavljanje: »Za vse je kriva ta skupina.«,
• sklicevanje na zdravo kmečko pamet, kot da je vsaka strokovna razlaga že sama po sebi sumljiva,
• obljuba hitre rešitve: »Samo nas izvolite in problem bo izginil.«,
• moralna delitev družbe: »Mi smo pošteni, oni so pokvarjeni.«,
• stalno vzbujanje občutka, da je ljudstvo izdano, ogroženo ali utišano.

Levi in desni populizem

Populizem ni vezan le na eno politično stran. Lahko je levi ali desni. Na desni strani se pogosto povezuje s poudarjanjem naroda, tradicije, kulture, varnosti in zadržanostjo do skupin, ki naj ne bi spadale v »naše« ljudstvo. To so lahko tujci, migranti, pripadniki drugih verstev, kulturne manjšine ali skupine z drugačnimi življenjskimi slogi. Desni populizem pogosto pravi: »Naš način življenja je ogrožen, elite pa bolj skrbijo za druge kot za nas.«

Levi populizem se, za razliko od desnega, pogosteje usmerja proti ekonomskim elitam, velikim podjetjem, kapitalu, bankam ali premožnim skupinam. Poudarja socialno neenakost, izkoriščanje in nepravično razdelitev dobrin. Tudi tu lahko izhaja iz resničnih družbenih problemov. Težava nastane, kadar celoten gospodarski ali družbeni sistem poenostavi v podobo pohlepne elite in trpečega ljudstva, ne da bi razlikoval med pravično kritiko, argumentirano razpravo in všečno obljubo.

Skupna značilnost obeh polov populizma je, da kompleksnost zmanjšata na enostavno zgodbo. V tej zgodbi je običajno jasno, kdo je dober, kdo slab, kdo pripada ljudstvu in kdo naj bi bil njegov sovražnik. Prav zato je populizem za mlade lahko privlačen. Mladostnik, ki šele oblikuje svoj pogled na svet, pogosto išče jasnost, pripadnost in občutek, da je na pravi strani. Populistična sporočila mu lahko ponudijo vse troje: preprosto razlago, močno čustvo in skupino, ki mu pove, kdo je kriv.

Šola kot prostor odpornosti

Zakaj bi o populizmu govorili v šoli? Ker šola ni le prostor pridobivanja informacij temveč tudi prostor oblikovanja državljanskih navad. Učenci se v šoli učijo, kako poslušati, zastaviti vprašanje, prenesti drugačno mnenje ter izraziti nestrinjanje, kako preveriti vir in živeti z dejstvom, da družba ni preprosta.

Če šola teh veščin ne razvija načrtno, mladi državljansko pismenost pridobivajo drugje: na družbenih omrežjih, v komentarjih, kratkih videoposnetkih, družinskih razpravah, pri vplivnežih ali v zaprtih digitalnih mehurčkih. Tam se pogosto najhitreje širijo prav tista sporočila, ki so najkrajša, najbolj čustvena ali najbolj delijo ljudi na dva pola.

Naloga učitelja ni, da učencem razlaga, katero politično stališče je pravilno. Njegova naloga je zahtevnejša: pomagati jim razvijati orodja, s katerimi bodo znali sami razločevati med:

• argumentom in manipulacijo,
• upravičeno kritiko in iskanjem grešnega kozla,
• razumljivo razlago in nevarnim poenostavljanjem.

Kaj lahko v šoli storimo proti populizmu?

Nekaj možnih primerov udejanjanja teh načel v praksi:

1. Ustvarjanje varnega prostora za vprašanja: Ko se v skupini pojavijo izrazita čustva, strah ali nezaupanje do družbenih dogajanjih, jih ne preslišimo. Če nam učni načrt dopušča nekaj svobode, odprimo prostor za raziskovanje. Pogovor preusmerimo k vprašanjem: Od kod izvira ta podatek? Kaj je glavni vzrok za skrb? Katere poglede bi morali še spoznati, preden si ustvarimo mnenje?
2. Razumevanje večplastnosti sveta: Pri obravnavi zapletenih družbenih vprašanj je pomembno iskati več različnih razlag za isti pojav. Učence je smiselno usmeriti v preučevanje, kaj posamezna razlaga dobro pojasni in kje se njeni argumenti končajo. S tem se razvija zmožnost, da lahko v mislih držimo več različnih vidikov hkrati.
3. Prepoznavanje jezikovnih pasti: Zanimiva dejavnost je preučevanje javnih govorov in iskanje besed, ki prinašajo popolne posplošitve ali delitve (kot so »vsi«, »nikoli«, »pravi ljudje«, »izdajalci«, »sovražniki«, »dvoživke«, »lenuhi«). Koliko takšne besede pomagajo razumeti težavo, koliko pa le zbujajo močna čustva in zamegljujejo dejstva?
4. Spodbujanje pogovora z drugače mislečimi: Populistična sporočila uspevajo predvsem v zaprtih skupinah, kjer si ljudje le potrjujejo enaka mnenja. Temu se lahko izognemo z vodenimi razpravami, kjer mladi zamenjajo vloge ali zagovarjajo nasprotna stališča. Tako spoznajo, da drugačno mnenje ni napad, ampak priložnost za razumevanje družbe. Odlično orodje za to je spletna aplikacija HardTopics.eu, ki smo jo razvili na Socialni akademiji.
5. Spodbujanje sodelovanja in participacije: Občutek nemoči je pogost vzrok populizma. Ko mlad človek izkusi, da lahko s svojim delom dejansko vpliva na dogovore in pravila v svojem ožjem okolju (v razredu, šoli, društvu ali širši skupnosti), se občutek nemoči zmanjša. Sodelovanje pri skupnih projektih tako deluje kot neposredna vaja za življenje v demokraciji.

Kako začeti?

Za začetek je verjetno dovolj, da učitelj ob vroči temi, ki razdvaja, ne ostane le pri molku ali vprašanju, kdo ima prav. Smiselno je zbrati pogum, ustvariti ustrezno okolje in tam odpreti še druga vprašanja: Kako je sporočilo oblikovano? Koga vključuje in koga izključuje? Katera čustva nagovarja? Kaj poenostavlja? Katere podatke bi morali še preveriti? Kdo bi lahko imel drugačno izkušnjo?

Mladi bodo manj podvrženi populizmu, ko bodo imeli več izkušenj z dobrim dialogom, resničnim sodelovanjem, preverjanjem informacij in razumevanjem zapletenosti sveta. Šola bi bila s tega vidika lahko eden najpomembnejših prostorov.

Članek je bil najprej objavljen v Reviji Vzgoja, št. 111