Sredi Ljubljane, tik ob luteranski cerkvi na Gosposvetski cesti, domuje Slovensko društvo Hospic. To je prostor, kjer se vsakodnevno stikata minljivost in življenje. Konzorcijski partnerji projekta Skupaj za boljše skupnosti smo hvaležni, da smo smeli vstopiti kot obiskovalci ter prisluhniti njihovim zaposlenim in dolgoletnim prostovoljcem. Zaposleni Martina Piskar, Urška Španja, Rok Kuralt, Miralem Zec in vodja prostovoljcev območnega odbora Slovenskega društva Hospic Žiga Čamernik so nam odprli vrata v svoj notranji osebni krog in strokovno delo. To so odprti in srčni ljudje, ki so jim pristnost in verodostojnost zelo pomembni – kajti to je edino, kar je pomembno pri stiku z umirajočimi in žalujočimi.

Pogovor, ki se je začel kot študijski intervju, se je hitro prevesil v globoko izmenjavo, razmislek o prostovoljstvu, sočutni bližini in umetnosti sobivanja s sočlovekom. Kajti pogovor o smrti in umiranju je pravzaprav pogovor o življenju.

Prečiščevanje in osredotočanje na bistveno

Slogan “Dodajamo življenje dnevom – ne dni življenju” je uradno vodilo in prepoznavni znak Slovenskega društva Hospic.

V praksi to pomeni odkrivanje in odstranjevanje življenjske navlake. Ko človek v zadnjem obdobju počasi (ali hitro) ugaša, se tudi njegove potrebe osredotočijo na tisto najosnovnejše. Delo v Slovenskem društvu Hospic zato ne temelji na velikih besedah ali dodatnih dejavnostih, temveč na prečiščevanju odvečnega in ustvarjanju prostora.

Delovanje društva se prepleta skozi štiri temeljne programe: spremljanje umirajočih na domu, podpora žalujočim, detabuizacija smrti ter prostovoljstvo, ki predstavlja hrbtenico celotnega gibanja. Vse njihove storitve so za uporabnike in njihove svojce popolnoma brezplačne, kar omogoča dostop do sočutne podpore vsakomur, ki jo potrebuje. Društvo deluje prek 12 območnih odborov po vsej Sloveniji, v ljubljanski enoti pa izstopa podatek, da je interes za usposabljanje prostovoljcev zelo velik, saj čakalna doba znaša več kot eno leto.

Kako se prostovoljci kalijo?

Profil prostovoljcev v Hospicu je izjemno raznolik, od pravnikov in socialnih delavcev do zdravstvenega osebja in učiteljev, pri čemer prevladujejo ženske med 40. in 60. letom starosti. Za vstop v to okolje sta potrebni osebnostna zrelost in stabilnost. V ozadju odločitve za prostovoljstvo se pogosto skriva osebna izkušnja izgube ali srečanje s Slovenskim društvom Hospic v času žalovanja.

Vstopnica v svet spremljanja je šesttedensko izkustveno usposabljanje Pot k sebi. Skozi osebno in usmerjeno delo se bodoči prostovoljci učijo ključnih veščin: kako sestopiti s svojega ega, pustiti lastne skrbi pred vrati, ohraniti notranjo trdnost in ustvariti prostor miru. Naloga vodij je, da na teh usposabljanjih držijo varen prostor, kjer se udeleženci lahko odprejo. Končni izbor prostovoljcev ne poteka prek togih vprašalnikov, temveč temelji na notranjem občutku in prepoznavanju osebnostne stabilnosti.

Med bližino in distanco

Biti ob umirajočem ali žalujočem človeku zahteva nenehno žongliranje med sočutno bližino in strokovno distanco. Prvo srečanje z družino se vedno zgodi v dvoje – ob spremstvu strokovnega delavca. Nato prostovoljec začne samostojno pot spremljanja, odgovoren pa je, da vsakokrat, ko to potrebuje, poišče razbremenilni pogovor ali strokovno pomoč ekipe.

Manca Košir, njihova dolgoletna prostovoljka in ambasadorka, je prostovoljcem večkrat položila na srce preprosto resnico:  »Če te premetava z lastne osi in nisi v dobri koži, potem tisti dan pač nisi pravi za spremljanje umirajočega ali kronično neozdravljivega bolnika oziroma bolnice.« Zmožnost priznati lastno ranljivost je namreč prvi pogoj za varno spremljanje drugega.

Od taborov za Levjesrčne do detabuizacije

Med njihovimi precej iskanimi dejavnostmi so skupine za žalujoče. Na podeželju si sosedje in sorodniki pogosto še stojijo ob strani, v mestih pa ljudje ostajajo bolj sami in odtujeni, zaradi česar je povpraševanje po teh skupinah v urbanih središčih bistveno večje. Posebej občutljiva je podpora otrokom, saj se proces žalovanja pri njih z vsakim novim obdobjem odraščanja vedno znova odpira. A so našli odgovor. Zelo prepoznavni so njihovi tabori za otroke z izkušnjo izgube, ki so jih poimenovali Levjesrčni. Na njih ponudijo vsega po malem: topline in strokovnosti, zato se jih otroci in mladi zelo radi udeležujejo.

Hkrati pa društvo drzno odpira vprašanja minljivosti v širši družbi. S svojimi akcijami in inovativnim pristopom k detabuizaciji smrti presegajo klasične šablone – pa naj gre za postavitev vežice s krsto na Trgu republike v Ljubljani ob 30-letnici delovanja društva, mednarodno odmeven projekt Facing Death, ki v fotografskem diptihu prikazuje portrete oseb tik pred smrtjo in po njej, ali pa lutkovno predstavo Jesen listka Timija, ki otrokom in mladim nežno razlaga naravni krog življenja in slovesa.

Izzivi društva in življenje po epidemiji

Pomembna izziva društva ostajata sistemsko financiranje in kadrovska podhranjenost, saj naraščajoče povpraševanje vse bolj obremenjuje zaposlene. Če nega na domu in lajšanje bolečin nista ustrezno urejena, se svojci znajdejo v stiski, kar omejuje tudi učinek delovanja društva.

Posebej zahtevno obdobje je bilo v času epidemije covida, ko je društvo s kampanjo Pravica do poslovitve opozarjalo na stiske izoliranih družin in umirajočih. Mnogi se zaradi izolacij niso mogli pravočasno posloviti od svojih najdražjih. Iz te izkušnje se danes vse bolj odpirajo vprašanja uresničevanja bolj intimnih potreb umirajočih. V ta namen so razvili projekt Zadnja želja, ki umirajočim omogoča uresničitev drobnih, a neizmerno dragocenih želja – od ponovnega obiska ljubega kraja do preživljanja časa z najdražjimi.

Umetnost komunikacije in grajenja zaupanja

Vstop v dom umirajočega pogosto pomeni soočanje z nepredelanimi družinskimi konflikti in socialnimi stiskami. Uspešna komunikacija v takšnih okoliščinah zahteva čustveno zrelost: prevzemanje odgovornosti za lastna občutja, uporabo »jaz-sporočil« ter razumevanje, da napeti odzivi svojcev izvirajo iz stiske in jih ne smemo jemati osebno.

Ker so zaposleni in prostovoljci naravnani k služenju in postavljanju uporabnikovih potreb v ospredje, do konfliktov z uporabniki skoraj ne prihaja. Temelj njihovega dela sta aktivno poslušanje in preverjanje razumevanja. Medtem ko v stiku z družino prevladuje prilagajanje, pa pri zastopanju uporabnikovih pravic pred institucijami po potrebi nastopijo tudi bolj odločno.

Hospic je life, prostor za smeh

Ko jih vprašamo, koliko sta ob težki tematiki pri njihovem delu navzoča humor in smeh, takoj odgovorijo: »Hospic je life!«  Tako na sestankih ekipe kot v domovih umirajočih in v skupinah žalujočih si prizadevajo biti pristni. Pristen humor in šala na svoj račun vneseta sproščenost.

Delo v Slovenskem društvu Hospic predstavijo s prispodobo. Ta govori o človeku, ki se je znašel na dnu jame. Večina ljudi mu poskuša ponuditi lestev z varnega roba, sodelavci Slovenskega društva Hospic pa skočijo k njemu, se spustijo v njegov svet. Z iskrenostjo, toplino in drobno duhovitostjo na svoj račun razbremenijo napetost ter človeku sporočijo, da se mu ni treba pretvarjati in da je v svoji stiski povsem varen.

Človek človeku človek

Kaj je torej bistvena oziroma najpomembnejša lekcija delovanja Slovenskega društva Hospic? Sogovorniki povedo, da je to spoznanje, da ni treba znati ničesar izjemnega – dovolj je zgolj biti človek človeku. Največja umetnost njihovega dela se ne skriva v delovanju ali reševanju. Bistvo je v sposobnosti, da znajo biti z umirajočim in njegovimi bližnjimi – vstopiti v dom z občutkom, da je v tistem trenutku ta družina edina in najpomembnejša na svetu.

Slovensko društvo Hospic je prav to: ustvarjanje varnega prostora, kjer lahko preprosto odložimo svoje vloge in počivamo drug ob drugem. Je služenje sočloveku, ob katerem strah pred smrtjo odstopi mesto avtentičnemu življenju. Kajti tam, kjer se ustvari resnično varen in zaupen prostor, je mogoče prav vse.

Iskrena hvala ekipi Območnega odbora Ljubljana Slovenskega društva Hospic za odprta vrata, dragocene odgovore in neprecenljivo poslanstvo, ki ga opravljajo.