Medgeneracijsko sodelovanje v mladinskih organizacijah je poročilo o raziskavi, ki je preverjala, kako prisotno je medgeneracijsko sodelovanje (MGS) v mladinskih organizacijah – predvsem z vidika njihovega upravljanja. Izhodišče je ugotovitev, da imata mladinsko delo in medgeneracijsko sodelovanje veliko več skupnega, kot se zdi na prvi pogled: obe področji krepita določene družbene skupine in s tem prispevata k javnemu interesu, a ju v praksi razvijajo različne organizacije in institucije. Avtorji razlikujejo med zunanjim MGS (sodelovanje mladih z drugimi generacijami) in notranjim MGS (sodelovanje med različnimi generacijami mladih).

Raziskava temelji na več kot 50 polstrukturiranih intervjujih z vodilnimi kadri v mladinskih organizacijah in skupinah. Poročilo predstavi metodologijo in analizo vzorca (vrste organizacij, dejavnosti, starostni razpon članov), nato pa rezultate in ugotovitve na petih področjih:

• splošno – MGS na ravni poslanstva, metod in aktivnosti,
• vodenje in upravljanje,
• sodelovanje z zunanjimi posamezniki, skupinami in organizacijami,
• prevzemanje odgovornosti in prenos znanja znotraj organizacije,
• komunikacija pri delovanju organizacije.

Zaključek potrjuje tezo, da mladinske organizacije, ki zavestno ali nezavedno izkoriščajo potenciale medgeneracijskega sodelovanja, svoje poslanstvo izvršujejo učinkoviteje. Ugotavlja, da vodje MGS razumejo predvsem kot zunanje, čeprav v organizacijah še intenzivneje poteka notranje, ki je za mlade dober »peskovnik« za učenje sodelovanja z drugimi generacijami. Ker večina MGS v mladinskem delu poteka nezavedno, avtorji kot prvi korak predlagajo ozaveščanje in usposabljanje vodilnih kadrov ter »prevajanje« medgeneracijskih konceptov v jezik mladih.

Poročilo je nastalo v okviru projekta Mreža MGS. Avtorji so Matej Cepin, Irena Mrak, Polona Rožman, Barbara Tehovnik in Klara Vidmar. Izdajo sta delno financirala Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Ministrstvo za šolstvo in šport.