Učni načrt predmeta Aktivno državljanstvo – odziv Socialne akademije

Objavljeno: 19. decembra 2019

Dne 4. decembra 2019 je bil v javno razpravo dan predlog učnega načrta srednješolskega predmeta Aktivno državljanstvo. Na Socialni akademiji smo predlog proučili in se nanj odzvali. Objavljamo naš odziv, ki se nanaša na štiri vidike predloga učnega načrta:

• potrebo po predmetu Aktivno državljanstvo,
• potrebo po predstavljanju različnih svetovnih nazorov,
• dve konkretni tematiki iz učnega načrta,
• didaktična priporočila učnega načrta.

Predmet Aktivno državljanstvo je v slovenskem prostoru potreben

Na Socialni akademiji menimo, da ima predmet Aktivno državljanstvo v času sekundarnega izobraževanja lahko ogromen potencial pri krepitvi kompetenc mladih. Državljanske kompetence so v Sloveniji slabo razvite, ne le pri mladih, ampak v celotni družbi. To se kaže v šibkosti civilne družbe, manipulacijam v medijih in v svetu politike, šibkem poznavanju delovanja družbenih sistemov, okrnjenem občutenju narodne identitete, šibkem poznavanju domovine ipd.

Na Socialni akademiji menimo, da so prav šibke državljanske kompetence eno od ozkih grl slovenske družbe. Krepitev le-teh bi okrepila civilno družbo, nadzor državljanov nad institucijami, pobudništvo in s tem tudi gospodarstki sistem – pomenila bi/bo boljše življenje za vse. Zato uvedbo predmeta resnično pozdravljamo.

Potreba po minimalnem konsenzu o predstavljanju vseh nazorov

Slovenija že več desetletij »boleha« za razdeljenostjo. Kot narod se ves čas delimo na dva ali več taborov, med katerimi pogosto ni konstruktivnega dialoga – ti tabori drug drugega pogosto celo hromijo. Namesto soočanja idej se pogosto presoja na podlagi tega, kdo je določeno idejo podal. Namesto pozitivne pogosto vlada negativna kadrovska selekcija. Med različnimi svetovnimi nazori ali skupinami, ki so zgodovinsko močno zaznamovane s težkimi izkušnjami, običajno ni konstruktivnega dialoga – prevladuje ponavljanje starih trditev, katerih resničnost je vprašljiva. Le redko dosegamo družbeni konsenz in skupaj prihajamo do inovativnih predlogov.

Pluranlnost svetovnih nazorov je v demokratični družbi nujna. Smiselno je, da so mladi osebi predstavljeni različni svetovni nazori, ta pa naj ima priložnost o njih tudi kritično razmišljati in se do njih opredeljevati. Temeljni binomi, na katerih se »lomijo« svetovni nazori so npr.:

• posameznik – skupnost,
• pogled delodajalca – pogled delavca,
• človek kot materialno bitje – človek kot duhovno bitje,
• opredelitev »prav« in »narobe«, kaj je moralno prav in kaj narobe,
• različni koncepti družbene pravičnosti,
• opredelitev življenja, osebe, dostojanstva posameznika, nabora osnovnih človekovih pravic,
• davki: več svobode posameznika ali več usmerjanja denarja s strani države.

V obsegu predmeta, kot je predviden, seveda ni časa, da bi se močno poglabljali v temeljne pojme politične filozofije. Pomembno pa se nam zdi, da se zagotovi enakovredno predstavljanje različnih svetovnih nazorov, ki so mladim dani kot opcije in o katerih se brez prisile in odprto razpravlja.

Opozarjamo, da četudi je kurikul zapisan pluralno, lahko določen svetovni nazor forsira posamezen učitelj; morda zato, ker mu je bliže kot drugi, ali pa samo zato, ker en svetovni nazor pozna bolje kot drugega; Morda se en svetovni nazor uveljavi znotraj razredne skupnosti, kar se izraža s posmehovanjem posamezniku in nadlegovanjem posameznika, ki ima drugačen svetovni nazor.

O primerih favoriziranja določenega svetovnega nazora, ki gredo zelo v skrajnosti, nam na Socialni akademiji večkrat poročajo mladi v terciarnem izobraževanju, ki študirajo predmete kot so politologija in podobni. Ali lahko višje standarde, kot so v terciarnem izobraževanju, pričakujemo v sekundarnem?

Zato pozivamo, da se po zgledu nekaterih drugih držav EU (npr. Nemčija) sočasno z učnim načrtom sprejme tudi konsenz o enakovrednem predstavljanju različnih svetovnih nazorov pri predmetu Državljanska vzgoja.

Konkretna primera neuravnoteženosti

Konkretni primeri neuravnoteženosti se pojavljajo že v obstoječem učnem načrtu.

Eden je v točki »Delovanje in pomen gospodarskega sistema« na strani 8 v predlogu učnega načrta za gimnazije. Znano je, da so za delovanje gospodarskega sistema ključni trije deležniki: delavci, delodajalci in država. Ti trije tudi nastopajo kot glavni deležniki v socialnem dialogu. Morebitna kriza tako prizadane vse tri, v alinejah pa se občutno več govori o delavskih pravicah, prekarnosti, po nepotrebnem je uporabljen tudi termin kapitalistično gospodarstvo – deluje kot neke vrste provokacija. Vidik delodajalcev, podjetništva, tveganj, ki jih delodajalci nosijo, vidik odgovornega lastništva podjetij ipd. Pa je v alinejah prisoten v veliko manjši meri.

Podovno v razdelku »Država, demokracija in državljanstvo RS« ni ravnotežja na eni strani med nazorom, ki bolj poudarja domovino in domovinsko vzgojo, na drugi strani pa med nazorom, ki o domovini molči oz. o slovenskosti, Sloveniji, državnih simbolih, zgodovini, kolektivnih identitetah najraje ne bi govoril.

Celotna državljanska vzgoja temelji na obstoju države Slovenije (najbrž snovalcem ni v interesu, da bi usposabljali za državljanstvo v okviru katere druge države na tem območju), država Slovneija pa ima legitimnost z obstojem slovenskega naroda in ozemlja, na katerem ta večinsko biva. Zavedanje teh razlogov je pomembno za krepitev stališč in vrednot, predvsem za krepitev vztrajnosti in zagnanosti pri ohranjanju slovenske države, kulture in jezika. Če med tema dvema stališčema (pomen domovine : pomen države) v učnem načrtu ne bomo našli ravnotežja, bomo ponovno dihali zgolj z eno polovico pljuč.

Didaktična priporočila

Z didaktičnega vidika je predmet zasnovan zelo ambiciozno in vsi skupaj bomo lahko zelo ponosni, če se bo vsaj približno tako lahko tudi izvajal.

Posebej velja kot pozitivno izpostaviti, da bo predmet:

• povezan z življenjsko potjo dijakov – torej da bo izhajal ne toliko iz snovi, predpisane v učbenikih, ampak iz njihovih konkretnih življenjskih izkušenj,
• spodbujal kritično mišljenje dijakov, predvsem s pomočjo metod, ki bodo dijake vključevale na višjih ravneh pridobivanja znanja,
• omogočal dijakom, da bodo v okviru predmeta tudi sami postavljali svoje učne cilje in da bodo vključeni v celotnem učnem procesu, tudi v načrtovanju aktivnosti v okviru predmeta,
• potekal tako v šoli kot izven nje, v sodelovanju tudi z drugimi organizacijami,
• spodbujal argumentirano izražanje stališč, vzpostavljal učno okolje zaupanja, solidarnosti in odprtosti.

Vpašanje pa je: ali je takšne didaktične pristope v šolskem sistemu realno pričakovati. Z drugimi besedami: pri katerem predmetu takšni pristopi že delujejo? Na posameznih šolah so posamezni učitelji, ki vključujejo nekatere od teh elementov, še posebej pri dejavnostih, ki so za mlade izbirne in potekajo v obliki državljanskih krožkov ipd. Na Socialni akademiji pa smo skeptični do tega, ali je tako idealistična didaktična načela v javni šolski sistem res mogoče uvesti na sistemski ravni in pri obveznem predmetu.

Na drugi strani pa namreč obstaja pomembna nevarnost: če se posamezna od zgoraj navedenih načel ne bodo izvajala in bo predmet zreduciran na reproduciranje določene vnaprej postavljene vsebine s strani učiteljev ali vsakokratne oblasti, lahko predmet postane močno sredstvo manipulacije in indoktrinacije v določen (kateri koli) svetovni nazor, česar pa si ne želimo. Pri tem predmetu je torej nujno vzdrževati visoka didaktična načela in fokus iz vsebine držati na učnem procesu, v katerega skozi dialoški proces lahko vstopajo posamezniki vsak s svojim ozadjem.

Organizacije v mladinskem sektorju, ki imamo v Sloveniji status delovanja v javnem interesu na tem področju, se vse našteto že trudimo izvajati. Med načela mladinskega dela med drugim sodijo vključevanje različnosti, vključevanje mladih v vse tri faze projektnega cikkla (načrtovanje, izvedba, vrednotenje), izhajanje iz izkušenj mladih, učenje z delom, dialoško učenje idr. Vendar pa smo, glede na to, da so kadri, ki naj bi ta predmet izvajali, praktično omejeni na zelo ozek nabor točno določenih študijskih smeri, znotraj katerih študenti običajno ne izkusijo, kako je biti pedagog ob upoštevanju teh didaktičnih načel, do tega lahko upravičeno skeptični.

Skepsa prav tako izvira iz dejatva, da kljub večkratnim prošnjam ministru in drugim organom, da v kateri koli fazi vključi v proces razvoja predmeta tudi mladinske delavce in delavke, zaenkrat še vedno v vseh fazah procesa ostali brez odgovorov.

Pojavlja se predvsem vprašanje, kako se bodo izvajalci predmetov usposobili za takšne didaktične pristope, saj jih v obstoječih kurikulih izobraževanja na terciarni ravni pri profilih, ki so za izvajanje predvideni (sociologija, filozofija, zgodovina, geografija, politologija) ni.

Na Socialni akademiji zato priporočamo vključitev mladinskih delavcev in delavk v načrtovanje procesa nastanka predmeta Aktivno državljanstvo ter vključitev organizacij v mladinskem sektorju kot ključnih soizvajalk tega predmeta. Kolikor je znano nam, je poklicni standard mladinski delavec / mladinska delavka edini v Sloveniji, ki izvajanje takšnih didaktičnih priporočil tudi zares vključuje.

Zaključek

Ob koncu bi radi še enkrat poudarili, da je predmet Aktivno državljanstvo po mnenju Socialne akademije v slovenskem sekundarnem izobraževanju nujno potreben. Svoj namen pa bo dosegel le, če bo:

• uravnoteženo predstavljal različne svetovne nazore (in bo o tem sprejet konsenz),
• vzdrževal visoka didaktična načela (in bodo za to tudi usposobljeni pedagoški delavci) in
• vključeval znanja, ki jih je na tem področju doslej že razvila stroka mladinskega dela in so najbolj zgoščeno predstavljena v poklicnem standardu mladinski delavec / mladinska delavka.

V imenu Socialne akademije

Matej Cepin, direktor

Prispevek je nastal v okviru projekta Inkubator solidarnosti, ki ga sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okvirju javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2019.

Tags: aktivno državljanstvo, gimnazija, Škofijska klasična gimnazija, srednja šola, Zavod za šolstvo