Najbrž spadam med peščico “srečnih”, ki se je zaposlila takoj po končanem študiju, čeprav ne v svoji stroki. Težava je nastala, ko je bil čas za korak naprej, in si naenkrat postavljen pred dejstvo, da se naslednja priložnost ne pojavi kar tako.
Študentsko delo je veliko lažje zamenjati, ko pa gre enkrat za redno zaposlitev, je takoj drugače. Vsak dan sem spremljala razpise in oglase za delo, pošiljala prijave in upala na odgovor, morda celo povabilo na razgovor. Ne vem, kako je na drugih področjih, a vsaj zame, ko sem iskala zaposlitev v šolstvu, je bilo teh povabil zelo malo. Ne glede na to, kam in na katero delovno mesto sem se prijavila, se mi je vedno zdelo, da je v ozadju nek “ampak” – nimam prave izobrazbe, opravljenega izpita, dovolj izkušenj, ne poznam pravih ljudi. Tudi na eni izmed delavnic sem izpostavila, da je bil zame najtežji del nekako “priti zraven”, in ena izmed mojih skrbi je, da to tudi s časom ne bo postalo nič lažje.
Ne delam si nekih utvar, da bo moja naslednja zaposlitev tudi zadnja. Pogrešam pa nekaj več stabilnosti, da me ne preganja nenehno tisti občutek, kako bo naprej.
