Drugorazredni mrtvi
Objavljeno: 6. februarja 2015
V četrtek, 5. februarja 2015, je Socialna akademija skupaj s Časnikom, pobudo Resnica in sočutje 1945–2015 in Radiem Ognjišče v ljubljanski Kazini organizirala okroglo mizo o tem, kako povrniti dostojanstvo nepokopanim mrtvim v Sloveniji. Razprava se je vrtela predvsem okoli predloga zakona o dostojnem pokopu, ki so ga pripravili v NSI-ju in je sedaj v parlamentarni proceduri. Iz slišanega je bilo mogoče razbrati, da obstajajo načelna razhajanja glede reševanja tega vprašanja že znotraj desnega političnega pola. Glavnim akterjem z levega političnega pola, ki jih soočenje s temi neprijetnimi vprašanji spravlja v zadrego bolj, kot si sami upajo priznati, tako ne bo treba vlagati veliko napora, da predlog »dostojno« pokopljejo in »ideološko temo« oz. nepotrebno ukvarjanje s preteklostjo spravijo z dnevnega reda.
V čem je problem?
Na okrogli mizi me je zelo nagovoril prof. dr. Mitja Ferenc. Kolikor vem, izhaja iz znane partizanske družine, a iz njegovih besed je zaznati, da pozna in mu je mar za stiske ljudi, četudi niso s partizanske strani. Ferenc je zgodovinar in že več kot deset let sistematično raziskuje prikrita grobišča in se pri tem na terenu srečuje z ljudmi, ki so povezani s temi žalostnimi mesti. Po njegovem pričevanju iz njih ne veje maščevalnost, ampak želja, da bi našli svojce in jih dostojno pokopali.
Ferenc največji problem vidi v nepietetnem odnosu države in večine tistih, ki dejansko odločajo o teh vprašanjih, do žrtev povojnih pobojev in njihovih svojcev, zaradi česar sam pri sebi čuti sram. Obstoječi zakon, ki ureja to področje, npr. določa, da morajo svojci ali kdorkoli, ki zahteva izkop prikritega grobišča, nositi stroške le-tega. Žrtve, ki so s strani oblasti že utrpele krivice zaradi zunajsodne usmrtitve, oblast tako na nek način ponovno kaznuje, če želijo dobiti dostojen grob. Po mnenju Ferenca je to povsem skregano s pieteto in celo ustavno sporno. Poleg tega se je moral Ferenc pri dosedanjem delu na tem občutljivem področju stalno boriti s tistimi, ki odločajo o zadevah in jim ni mar za reševanje problemov na terenu. Odnos odločevalcev do prikritih grobišč kaže dejstvo, da je od več kot 600 tovrstnih grobišč, pri evidentiranju katerih je sodeloval priznani zgodovinar, le eno samo vpisano v register vojnih grobišč. Z vpisom v register država uradno prizna grobišče in je nato dolžna skrbeti zanj. Zaradi teh težav Ferenc, ki je med drugim tudi član vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, podpira predlog NSI-ja, ki ga dojema kot enega od mnogih korakov v spravnem procesu.
Predsednik NSZ-ja (Nova Slovenska zaveza) Peter Sušnik se je strinjal s Ferencem, da v državi očitno ni volje za reševanje problemov prikritih grobišč, a je izrazil zadržanost do predloga NSI-ja. Njegov glavni očitek se nanaša na to, da predlog zakona ne razlikuje med žrtvami vojnih spopadov in žrtvami revolucionarnega nasilja ter da ne prispeva k raziskovanju zločinov in pregonu storilcev. Predlog NSI-ja po mnenju Sušnika predstavlja določen napredek v tehničnem smislu, ne rešuje pa bistvenih problemov, kot je npr. odsotnost sodnega preganjanja ter obsodbe storilcev in zločinov, ki so jih zagrešili nad žrtvami v teh grobiščih.
Različna gledanja na reševanje problema
Razprava je pokazala razhajanja med NSI-jem in NSZ-jem glede reševanja problema prikritih grobišč. Na eni strani v NSZ-ju predlagajo, da bi vsako prikrito grobišče po zakonu samodejno postalo predmet kazenske preiskave. Poleg tega se zavzemajo za izkop vseh grobišč in identifikacijo žrtev, saj, kot je poudaril Sušnik, pri civilizacijskih vprašanjih ne moremo delati kompromisov. Še najbolje bi bilo, če bi državni zbor sprejel resolucijo, s katero bi obsodil zločine v prejšnjem režimu ter žrtvam zagotovil pravice in jim povrnil dostojanstvo.
Na drugi strani je Ljudmila Novak v imenu predlagateljev zakona o dostojnem pokopu povedala, da bi tak zakon predstavljal korak naprej, saj bi na ta način vsa prikrita grobišča primerno zavarovali, jih naredili vidnejša in s tem širšo javnost opozorili na to, kar se je na teh mestih zgodilo. Kazenski pregon storilcev s tem ne bi bil opuščen. V NSI-ju se po besedah Novakove zavedajo, da je za sprejetje zakona potrebna večina v državnem zboru in da te večine ni mogoče doseči brez dogovarjanja z drugimi političnimi strankami. Ob tem si Novakova želi, da desni politični igralci ne bi razmišljali starozavezno, ampak novozavezno in bi pri svojem delovanju bolj sledili Kristusovemu zgledu.
Mrtvi kot predmet političnega boja
Arheologinja in muzealka ddr. Verena Vidrih Perko, ki se prav tako strokovno ukvarja z grobišči in jo je Cerarjeva vlada pred kratkim imenovala za v. d. direktorice direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo, je dejala, da problemov s prikritimi grobišči nimamo le v Sloveniji, ampak da so se tudi v drugih državah s težavo in počasi soočali s temnimi platmi svoje zgodovine. Kljub temu so tovrstni kraji spomina, (ob)žalovanja in sprave del naše skupne dediščine in jih je treba vrniti v kolektivni spomin. Poudarila je, da moramo skupaj hoditi k temu skupnemu cilju in odkrivati resnico, ki ima po njenem mnenju več obrazov.
Čeprav je bila včerajšnja razprava na kulturni ravni, pa se ne morem znebiti bojazni, da bo problematika nepokopanih mrtvih še enkrat več postala žrtev političnega obračunavanja. S tem bodo tisti, ki krojijo politiko, nepokopanim mrtvim in njihovim svojcem še enkrat več dali vedeti, da so bili in so še vedno drugorazredni, kajti v ospredju je boj za vpliv, moč, oblast, prestiž in privilegije, četudi na račun človekovega dostojanstva in pietete.
Civilnodružbeni pogum posameznic in posameznikov je pot preboja
Sofokles v svoji tragediji izpred 2500 let prikaže žensko, ki tvega svoje življenje, da bi svojemu bratu, ki ga je oblast razglasila za izdajalca in ga prepovedala pokopati, ohranila dostojanstvo in mu zagotovila grob. Letos mineva že 70 let od konca te velike morije na Slovenskem, številni bratje in sestre pa še vedno ležijo oskrunjeni in nepokopani na tleh naše domovine. V danih okoliščinah se mi zdi, da bolj kot vse drugo potrebujemo pogumne osebe na različnih položajih v družbi, ki bodo tako kot Antigona stopile iz ozkih in sebičnih okvirov ter ne glede na posledice za svoje življenje naredile vse, kar lahko, da ti mrtvi dobijo nazaj svoje dostojanstvo.
Mario Plešej
Blog odraža osebno mnenje avtorja in ne nujno mnenje zavoda.
Posnetek okrogle mize:
publikacij
podprite nas 823
naročnikov
všečkov 3040
naročnikov 682
sledilcev