Juan Juvančič: »In moraš se zabavat, ker en nasmeh naredi boljše življenje.«

Objavljeno: 3. junija 2016

Eno leto skupnega ustvarjanja z Juanom Juvančičem je na Socialni akademiji pustilo veliko sledi. Argentinski Janez je bil pri nas zaposlen preko javnih del in v tem času odvodil veliko ustvarjalnih delavnic z mularijo vseh starosti (Ustvari risanko, Ustvari stop-motion, ustvarjalne delavnice z najmlajšimi), se lotil risanja poučne družbenoaktivne serije Ferdo in pastir. Poleg tega nas je celo leto razvajal z grafičnim oblikovanjem in s svojo dobro voljo.
Huan Huančič, še dobro, da ostajaš v liku črnega kuštravca Ferdota, da te ne pogrešamo do te mere, da ne bi mogli več delati v dobrobit eslovenske družbe.

Tule lahko pokukate v zaledje Juanovega ustvarjanja.

Kdo si? 🙂

Ime mi je Janez Juvančič, pravzaprav Juan Juvančič. Sem iz Argentine, zdaj živim v Sloveniji. Sem grafični oblikovalec, tudi rišem risanke in stripe in narišem tudi kakšno slikanico.

Kako to, da si se preselil v Slovenijo?

Slovenija je dežela mojih staršev. Vedno sem hotel priti v Slovenijo, ampak šele sedaj je prišla priložnost, ker se v Argentini nisem počutil varno. Tudi to, kar sem delal v službi v Argentini, ni bila moja prava služba. Zato sem si rekel, da bom videl, kako je tu v Sloveniji in ali se lahko tukaj ukvarjam s svojim risanjem in z umetnostjo.

In kakšna je tvoja izkušnja, če primerjaš Argentino in Slovenijo? Predvsem to, da si se vrnil v deželo, iz katere so bili tvoji predniki izgnani.

Mislim, da je najpomembnejša kultura. Tu v Sloveniji je kultura zelo bogata in to mi je zelo všeč. V Argentini pa kultura vsak dan propada. Moje izkušnje v Sloveniji do sedaj so zelo dobre, v Argentini nisem uspel narisat niti enega stripa, kaj šele, da bi prodal sliko, tu v Sloveniji pa sem bil uspešen. In zelo lepa je Slovenija. To moram poudariti. Vsak kotiček ima svoj čar, vsaka vasica, krasno je tu. Pa skorajda bi pozabil na sneg …

Kako si po 50, 60, 70 letih začutil nasprotja, ki so tvoja starša po drugi svetovni vojni odgnala proč iz njune domovine? Kako jih doživljaš, so še prisotna ali je to nekaj, kar je zaceljeno?

Tisti časi, ko so moji starši prišli v Argentino, smo v Argentini veliko govorili o partizanih in domobrancih. Mojega dedka so tukaj ubili, tudi mojega strica, družina je zbežala, so šli v Argentino. In če se vrnem nazaj, vidim, da se te stvari tukaj še vedno skrivajo, da pozabljamo na te stvari. Ne bi jih smeli pozabiti. Zaradi tega je še vedno prisoten občutek, da so tu še vedno komunisti. Ampak sčasoma se bo to umirilo. Ta občutek je še vedno negativen, imam še vedno težave s tem.

Kakšna se ti zdi vloga Socialne akademije v slovenski družbi? Kaj lahko naredi?

Socialna akademija je v redu 🙂 Imel sem lepe izkušnje na Socialni akademiji. V Argentini nisem delal z otroki, tukaj sem imel to možnost. Izkušnje so bile lepe, spomini so lepi. Dobil sem tudi dobre prijatelje in upam, da bom še kaj delal z vami. Imel sem priložnost delati risanko Ferdo in pastir. Risal sem, snemali smo zvok, malo smo se zabavali, veliko smejali. Drugače se mi zdi, da bi Socialna akademija lahko naredila še veliko več dobrih stvari.

Omenil si risanko Ferdo in pastir. Kaj meniš o vsebinah, ki jih ta risanka obravnava?

Vsebine risank so čedalje boljše. Osebno bi dal malo več poudarka na mlado publiko. 8 minut je preveč za mlado osebo, ki gleda risanko, tega mlad človek ne bo poslušal. Risanke, ki so dolge 5 minut, se mi zdijo ravno pravšnje. Tudi teme smo na koncu dobro izbirali. Ampak glej, vsi se učimo in izboljšujemo stvari.

Katera stvar pri delu na Socialni akademiji ti je najbolj ostala v spominu?

Prijateljstvo. Seveda, prijateljstvo, to je najboljše. Vsi gremo naprej, vsi držimo skupaj, to je najboljše.

Se spomniš kakšne anekdote, ko si delal na mladinskih programih Socialne akademije?

Smešno je bilo v ČMC-jih (četrtnih mladinskih centrih, op. urednika). Ko prideš in vidiš, da mladi nimajo zanimanja. Vsi gledajo v strop, ti prideš tja kakor čudak in ne veš, kaj narediti. Ampak počasi jih navdušiš nad svojim delom in začnejo kazati interes. Na koncu pa vsi skupaj sodelujejo.

Če bi zaprl oči in sanjal – če bi lahko ustvaril nekaj res iz srca, kaj bi naredil?

Naredil bi eno slovensko risanko. To je moja želja, da naredim risanko iz slovenskih ljudskih zgodb, ki so vključene v povesti. Zanimanja je bilo veliko, vsi, ki so videli narisane storyboarde in scenarije so bili navdušeni in rekli, kako je to dobro, kdaj bom to naredil. Jaz pa seveda za kaj takega nimam denarja, saj za takim projektom stoji cela ekipa. Ekipo imam, denarja pa ne. Ampak si želim to narediti in mislim, da bom to tudi nekoč naredil. Saj veš, delam z otroki in vzpodbujam otroke, naj berejo, naj se zanimajo za bogate slovenske zgodbe, ne samo za ameriške risanke.

Bi na koncu dodal še kakšno modro misel, katerih si sicer poln?

Vesel sem za to odločitev, da sem prišel v Slovenijo, in mislim, da sem svoje življenje zelo spremenil. Ko začneš pri 50. letih znova in ti vsi prijatelji rečejo, če se mi je zmešalo, da bom pustil vse: službo, hišo, prijatelje in bom kar šel … Sem rekel: ja, začel bom znova, ker mi je všeč Slovenija, dežela mojih staršev. Mislim, da za takšno odločitev potrebuješ pogum. Je težko. In ko ti je težko in padeš, moraš vstati, iti naprej in delati. In moraš se zabavati, ker en nasmeh naredi boljše življenje.

Se tvoje sanje uresničujejo, je Slovenija izpolnila tvoja pričakovanja?

Je, seveda je. Malo je bilo težje začeti, ker je bila tudi v Evropi kriza ampak danes imam srečo in delam, nekaj imam prihranjeno in vem, da bom šel naprej. Tako kot sem rekel prej, če padeš, moraš vstati in iti naprej.

Tags: argentina, Ferdo, Juan Juvančič, risanka, Ustvari risanko