1. Uvod
Pred vami je predstavitev raziskave in priročnik o delu z mladimi na področju dialoga, odpuščanja in sprave. Priročnik je namenjen predvsem mladinskim voditeljem in mladinskim delavcem ter učiteljem v srednjih šolah, ki želijo mlade usposobiti za dejavno in odgovorno državljanstvo. Poleg tega je pričujoča vsebina zanimiva tudi za družboslovne strokovnjake (sociologe, politologe, psihologe idr.), še posebej tiste, ki se raziskovalno ukvarjajo z mladino in mladinskim delom.
V Socialni akademiji, v kateri deluje večina avtorjev tega dela, se že več kot deset let izobraževalno in raziskovalno posvečamo mladim. Naš namen je na različne načine mlade spodbuditi, da se vključijo in dejavno sodelujejo v civilni družbi. Pri svojem delu opažamo, da so nerazrešeni problemi iz slovenske zgodovine 20. stoletja med glavnimi ovirami v razvoju civilne družbe in demokracije v Sloveniji. To se kaže zlasti v ostrih delitvah ter agresivnem ali celo sovražnem govoru, ki se pojavi ob pomembnih družbeno-političnih vprašanjih in odločitvah; tako je bilo na primer ob lanski krizi z migranti in begunci ali ob referendumu o spremembah družinske zakonodaje. Javne razprave o tovrstnih vprašanjih so velikokrat zaznamovane z medsebojnimi obtožbami in etiketiranjem, ki je povezano z nerazrešenimi preteklimi problemi, še posebej v zvezi z nasiljem med in po drugi svetovni vojni. Dialog v takih razmerah postane nemogoč, mnogi državljani, zlasti mladi, pa izgubljajo zaupanje v demokracijo. Spodnji graf prikazuje gibanje zadovoljstva z demokracijo med ljudmi v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih in v zadnjem času je zaznati občutno povečanje nezadovoljstva z demokracijo. Zagotovo ne moremo vzrokov za nezadovoljstvo pripisati le nerešenim problemom izpred 70 let, prepričani pa smo, da so le-ti med glavni razlogi za takšno stanje.
V slovenskem prostoru se nobena druga mladinska organizacija sistematično ne posveča temu, kar lahko poimenujemo kot »učenje iz zgodovine«. Posledično primanjkuje znanja in veščin o tem, kako izvajati raznovrstne program na tem področju. Gre za dejavnosti, s katerimi ozaveščamo mlade o kolektivnih konfliktih in krivicah, ki so se v prejšnjem stoletju v Sloveniji in drugod po svetu zgodile zaradi delovanja totalitarnih in avtoritarnih ideologij in režimov. V ta sklop dejavnosti sodi tudi obujanje spomina na žrtve teh režimov, opominjanje pred uničujočimi družbenimi posledicami teh režimov ter v povezavi s tem izobraževanje in vzgoja za dejavno in odgovorno državljanstvo. Slednje je po našem mnenju najboljši način za krepitev demokracije ter preventiva pred morebitnim ponovnim vzponom totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Na podlagi pozitivnih izkušenj pri tovrstnem delu z mladimi v okviru programa Socialne akademije »SOS – Spomin. Opomin. Sprava.« smo se odločili, da opravimo raziskavo, kako mladi v Sloveniji gledajo na konflikte, dialog, odpuščanje in spravo. S pridobljenim vedenjem smo nato oplemenitili izkušnje v našem drugem programu »10 ključnih stvari«, v katerem mladi prek delavnic pridobijo veščine in sposobnosti, ki so v življenju pomembne, a jih šolski sistem za to ne usposablja. Rezultat so delavnice o dialogu, odpuščanju in spravi, predstavljene v tem priročniku.
Pričujoče delo je sestavljeno iz sedmih poglavij. V naslednjem poglavju predstavljamo razloge, zakaj je smiselno, da se mladi ukvarjajo s to tematiko in kateri so glavni nerazrešeni problemi iz slovenske zgodovine 20. stoletja. V tretjem poglavju podajamo svoja izhodišča, kako razumemo pojme dialog, odpuščanje in sprava. V četrtem poglavju so predstavljeni rezultati raziskave med mladimi o konfliktih, dialogu, odpuščanju in spravi ter interpretacija rezultatov. Peto poglavje sestavljajo primeri vaj, s katerimi lahko pri mladih krepimo dialog, odpuščanje in spravo, predstavljeni pa so tudi glavni pristopi pri obravnavanju te tematike med mladimi. V šestem poglavju so zbrani viri in literatura, v zadnjem poglavju pa so navedene kratke informacije o avtorjih tega dela.
Na tem mestu se zahvaljujemo vsem mladim, ki so sodelovali pri zasnovi in izvedbi raziskave ter oblikovanju in izvedbi delavnic; na ta način smo uresničili načelo »z mladimi o mladih za mlade«. Hvala vsem srednjim šolam in učiteljem, ki so pokazali odprtost in pripravljenost za sodelovanje v tem projektu. Ne nazadnje gre zahvala Konferenci katoliških škofov Združenih držav, Uradu Republike Slovenije za mladino in Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije za finančno podporo, s katero smo lahko izvedli ta projekt.
2. To se mene ne tiče!?
Izjava »To se mene ne tiče!« je pri mladih precej pogosta, ko beseda nanese na odprta vprašanja v zvezi z nasiljem med drugo svetovno vojno in po njej ter posledicami tega nasilja. Kljub takemu prepričanju menimo, da je smiselno in potrebno, da se mladi s to tematiko soočajo in ukvarjajo. Zakaj?
Kot smo nakazali že v uvodu, vidimo nerazrešene probleme v Sloveniji, ki izvirajo iz obdobja druge svetovne vojne in neposredno po njej, kot enega glavnih vzrokov za nizko raven politične kulture in posledično razmeroma veliko nezadovoljstvo z demokracijo. Rešitve in izboljšanje stanja ne vidimo v brezbrižnosti niti v odrivanju teh vprašanj na stranski tir niti v njihovem izkoriščanju za medsebojno obračunavanje, ampak v aktivnem in stalnem soočanju civilne družbe in politike s temi vprašanji. Če pogledamo primer (Zahodne) Nemčije, je soočanje z nacistično preteklostjo in zločini kljub demokratičnemu okolju po drugi svetovni vojni potekalo počasi in težavno. To soočanje tam še vedno poteka. Razumljivo je, da je v Sloveniji soočanje zlasti s komunističnimi zločini med drugo svetovno vojno in po njej na območju današnje Slovenije toliko bolj težavno, ker je do leta 1990 oblast te zločine sistematično prikrivala. Po demokratičnih spremembah smo v 25 letih samostojne Slovenije sicer naredili določen napredek na tem področju, a stvari se premikajo zelo počasi.
O katerih nerazrešenih problemih pravzaprav govorimo? Zgodovinska stroka je v okviru Inštituta za novejšo zgodovino od leta 1997 do 2012 sistematično raziskala in popisala smrtne žrtve, ki so življenje izgubile v času od aprila 1941 do januarja 1946 zaradi vojnega nasilja, povojnega revolucionarnega nasilja ali posledic vojne. Gre za poimenski seznam skoraj 100 000 smrtnih žrtev (Zgodovina Slovenije – SIstory 2016; Deželak Barič 2012), ki so med drugo svetovno vojno prebivale na območju današnje Slovenije. Številčna podoba žrtev in njihova struktura je torej znana. Zaplete se pri razjasnjevanju ter moralnem in političnem ocenjevanju vzrokov in okoliščin teh in drugih žrtev vojnega in povojnega revolucionarnega nasilja. Zakaj in kako je prišlo do sodelovanja z okupatorji med drugo svetovno vojno? Je bilo to prav ali narobe? Zakaj in kako je prišlo do pobojev med in po drugi svetovni vojni? Kdo jih je naročil in izvršil? Je bilo to prav ali narobe? Zakaj teh in podobnih vprašanj sistematično ne raziščemo ter v širši družbi reflektiramo in ovrednotimo rezultate?
Slovenski akademik in strokovnjak za etična vprašanja Jože Trontelj (2012) se ne strinja s trditvijo, da moramo kot družba čimprej pozabiti na svoje temne strani, da bi se lahko posvetili sedanjosti in prihodnosti. Po njegovem mnenju je to neprimeren nasvet; še več, pomeni obrniti hrbet etiki, temeljnim vrednotam, kot so pravica do pravičnosti, dolžnost spoštovanja človekovega dostojanstva ali svetost življenja. Izkrivljene moralne drže in prepričanja, kot na primer to, da je uporaba nasilja upravičena, če služi višjim interesom, se prenašajo iz roda v rod. Temu se po mnenju Trontlja lahko zoperstavimo le z iskreno predstavitvijo dejstev in z usposabljanjem čustvene inteligence in izobraževanjem o empatiji.
Čeprav večina pripadnikov današnjih generacij nismo neposredno povezani z nasilnimi konflikti med drugo svetovno vojno in po njej, pa smo kot državljani demokratične države poklicani, da odprta in nerazrešena vprašanj v zvezi s temi konflikti na različne načine pomagamo predelovati in reševati. S tem bomo namreč tem konfliktom odvzeli moč, da negativno vplivajo na današnje generacije in današnje konflikte. Pomembno se nam torej zdi, da mladinski delavci in voditelji ter učitelji v šolah mlade soočijo s to tematiko, jih ozavestijo o teh vprašanjih in jih ob njih izobražujejo za dejavno in odgovorno državljanstvo v demokratični državi. Pri tem jim lahko pomagajo vsebine iz pričujočega priročnika.
3. Teoretska izhodišča o dialogu, odpuščanju in spravi
3.1 Dialog
Dialog ima temelj v starogrški filozofiji in pomeni »pretok razmišljanj«, »biti v razmišljanjih«, »biti med besedami«, »med pomeni«, »z besedami«. Starogrško dia + logos = z, med + pomeni, besedami, razmišljanji. Gre za pretok razmišljanj med ljudmi. Pri tem dialog ni vezan na dve dotični osebi, ampak poteka med več ljudmi, znotraj določene skupnosti. Ko govorimo o dialogu, moramo imeti v mislih, da je to starogrški koncept, ki se udejanja v polisu, državi, lokalni skupnosti. Torej govorimo o dialogu, ki se uresničuje med državljani, ki se sprašujejo po življenju, politiki. Dialog je temelj demokracije, v kateri svobodni državljani v besedi razpravljajo, kdo so in kod gredo.
Na slovenskih tleh bi dialog lahko opisali kot »srečanje pod lipo«. Pred visoko tehnologijo in ko je nedelja veljala za dela prost dan, so se ljudje srečavali pred cerkvijo, semnju ali mestnem trgu, po navadi pod drevesom, pod lipo. Srečevali so se v skupnosti in dialog ni bil prvina dveh posameznikov, ampak več prisotnih ljudi. Kako se je navadno začel dialog? Zagotovo ne učeno in z namenom, da strokovnjaki različnih področij dosežejo nek zastavljen konsenz. Ravno nasprotno, na prostem so se zbrali ljudje, prebivalstvo, ki je bilo na naših tleh večinoma kmečko. Zatorej ni šlo za pogovore prefinjenih oblik, ampak za malo obrekovanja, pogovarjanja o vremenu in politično-družbenem stanju. Toda le v uvodu, kot to počnemo še danes.
Dialog je najbolj naravna in hkrati najbolj dovršena oblika komunikacije. Pripišemo mu lahko nekaj značilnosti. Dialog je brez oblike, nima vnaprej določenih vsebin in nima cilja. Zgodi se sam po sebi, ob srečanju dveh ali več oseb. Ne stremi k zmagi in prepričevanju, ampak nastaja zaradi zanimanja po sočloveku. Dialog se porodi, ker želimo človeka spoznati in se mu želimo deliti. Ta delitev poteka naravno, v besedi in pomeni srečanje v mislih, občutenjih in izkustvih. Kot pravi Martin Buber (1999): »Vse resnično življenje je srečevanje«, kar pomeni, da se v življenju neprenehoma srečujemo z ljudmi, toda le če smo resnični, to je iskreni in pristni – torej dialoški, z njimi vstopamo v medsebojnost.
David Bohm (1996) pravi, da je dialog pogovor dveh ali več oseb, ki se srečajo z namenom, da se učijo ena od druge. To pomeni, da v dialog ne vstopamo z namenom, da prepričamo drugega, da imamo prav, ampak vstopamo zato, da izvemo in poglobimo znanja drugega, drugih. Dialog ni enkraten dogodek, je sekvenca pogovorov, spraševanj in argumentiranj o življenju, značaju, odnosih ter družbi, etiki in politiki. V dialogu ni voditeljev, ni prepričevanj ter ni pravilnih in napačnih odgovorov. Prav tako ni cilj dialoga iskanje ene ultimativne resnice. Cilj dialoga je učenje ter odprta in iskrena izmenjava argumentov.
Dialoga je sposoben vsak posameznik, tudi tisti, ki ima okrnjeno znanje besedišča. Pomembno je, da je človek pripravljen deliti izkustva in argumente z drugimi ter je pripravljen na kritiko in drugačnost. Če se človek odpre resničnemu dialogu in prisluhne drugim, potem se lahko na-uči drugih resnic, ki morda niso v skladu z lastnimi prepričanji, a jim pusti, da zavzamejo prostor v lastnem mišljenju.
Dialog je prostor srečanja, kar pomeni, da kot govorna in telesna bitja z drugimi prihajamo v stik in spoznavanje. Za uspešen dialog je ključna pristnost in odprtost, preko katere gradimo zaupanje, osnovo vsakega odnosa. In skozi vzpostavitev odnosa, skozi dialog se rodi spoštovanje in ljubezen ter odgovornost do sočloveka. Dialog prepoznam kot prostor, ki je lasten človeku in nujen za obstoj človeštva in konstruktivne družbe. Če želimo postati sodelovalna družba, se moramo najprej spoznati. In ne spoznati v smislu: »Živijo, jaz sem ta in ta, delam to in to, in me veseli, da sva se spoznala«. Poznati drugega je veliko večji izziv. In je tudi dolgotrajnejši podvig. Poznati drugega ne pomeni poznati sebi enake ljudi, ampak pomeni poznati drugega v polnosti, tudi v drugačnosti, ki je njegova/njena enkratnost. Človek spozna sočloveka le preko njega samega. Istočasno človek spozna sebe le preko sočloveka. Če želimo spoznati drugega in preko drugega sebe, moramo vstopiti v dialog.
Z dialogom utrjujemo komunikacijo, krepimo svoj značaj in gradimo skupnost. Z osebami v dialogu se ne le spoznavamo, se tudi v polnosti povežemo in rastemo skupaj. Dialog je umetnost skupnega razmišljanja (Isaacs 1999). Dialog je prostor spoznavanja in je prostor samo-spoznanj. Resnično, sebe in drugega spoznamo v dialogu. Le skupaj v dialogu, v katerem se srečamo v vsej svoji polnosti, lahko razumemo in sprejmemo vzgibe in dejanja posameznika in družbe. Le v dialogu lahko gradimo zdrave in trajne odnose ter skupaj sooblikujemo (demokratično) družbo.