Veliko mladih intervjuvancev je reklo, da ve premalo o zločinih, ki so se zgodili med in po drugi svetovni vojni na območju Slovenije. Kljub temu so o njej izražali mnenja. Nekaj jih je izrazilo željo, da bi izvedeli več o tem in da bi jim bila ta problematika predstavljena objektivno, iz različnih zornih kotov, pri čemer se zavedajo, da so to težka vprašanja.
Predelati ali pozabiti?
Nekateri so menili, da se s to tematiko nima smisla ukvarjati in da jih to ne zanima, medtem ko so drugi rekli, da so ti stari konflikti, zamere in sovražnosti še živi in da se prenašajo iz roda v rod (prenos mišljenja staršev na otroke). Po njihovem mnenju se odražajo tudi v aktualnih problemih in konfliktih (navedli so primer begunske problematike in delitve, ki ob tem nastajajo na podlagi zgodovinskih delitev) oz. da je nerazčiščena zgodovina vir sedanjih konfliktov. Zato je po njihovem mnenju o tem treba govoriti in ozaveščati mlajše generacije, tudi skozi izobraževalni sistem, da tudi oni ne bi ponavljali istih napak. So pa nekateri intervjuvanci opozorili, da konflikt med domobranci in partizani ni bil prisoten povsod po Sloveniji.
Posledice
Kar nekaj jih je menilo, da nanje to, kar se je dogajalo med in po drugi svetovni vojni, nima neposrednega vpliva niti ne zaznajo posledic tega konflikta. Redki so omenili, da so se o tem pogovarjali doma, ker so bili njihovi družinski člani neposredno vpleteni v to problematiko. Drugi so rekli, da zaznavajo ta konflikt prek medijev in da na nezavedni ravni verjetno spremlja skoraj vsakogar – nekdo je to slikovito opisal kot »zaprti kovček«, ki ga vsak nosi s seboj.
Posledice teh dogodkov pa so po mnenju nekaterih dijakov najmočnejše pri tistih, ki so te travme doživeli. Nekdo je omenil, da se je zaradi tega vprašanja sprl s svojim sovrstnikom pri prostočasni dejavnosti. Nekdo je povedal, da bi morali izvajalci poboje priznati svojo krivdo in povedati, kaj in kje so to storili. Drug je opozoril, da nihče noče priznati krivde za ta dejanja.
Vloga čustev
Nekateri so izpostavili, da je nekatere še vedno strah o tem govoriti, ker se bojijo, da bi jim to škodovalo. Dijak je ob tem dal primerjavo, da je to tako kot v šoli, ko je včasih bolje biti tiho, da se kakemu profesorju ne zameriš in potem dobiš slabo oceno zaradi tega.
Omenili so, da v pogledu na ta vprašanja obstaja razlika med generacijami. Starejši so lahko čustveno bolj vpleteni, imajo bolj toga stališča, so bolj zaverovani vase in bolj pogosto obujajo stare zamere kot mlajši. Težko se je v takih okoliščinah kulturno pogovarjati o tej temi.
Rešitve
Intervjuvanci so tudi različno videli vlogo mladih pri tem konfliktu – nekaterim se zdi sploh nesmiselno, da se morajo današnje generacije ukvarjati in reševati probleme, ki so jih povzročile generacije pred njimi; nekateri pa so menili, da lahko mladi odpirajo pogovor o tej problematiki, ker so čustveno manj vpleteni in imajo manj toga stališča kot starejši.
Nekateri vidijo rešitev v tem, da se nehamo deliti na podlagi preteklosti, nekateri v vzgoji za skupnost, nekateri bi prekinili s prejšnjih sistemom in uvedli lustracijo. Nekateri menijo, da bi morali obsoditi ideologije, ne bi pa smeli prehitro soditi ljudi, če ne vemo vseh okoliščin, v katerih so bili.
Ključni poudarki:
- Večina dijakov ima premalo informacij, vedenja o tej problematiki.
- Dijaki si želijo objektivne predstavitve problematike, iz različnih zornih kotov.
- Nekateri dijaki so opozorili, da je nekatere še vedno strah govoriti o tej problematiki.
- Dijaki različno gledajo na pomen in vpliv teh konfliktov na sedanjost – nekateri menijo, da nimajo vpliva, drugi menijo nasprotno.
- Nekateri dijaki so izpostavili razlike med generacijami glede te problematike – ker so starejši čustveno bolj vpleteni, imajo bolj toga stališča kot mlajši.
- Med dijaki je razlika, kako vidijo svojo vlogo glede te problematike – nekateri ne vidijo smisla, da bi se s tem ukvarjali, drugi menijo, da mladi, ker so manj obremenjeni, odpirajo pogovor o tem.
Interpretacija
Večina dijakov je o medvojnem in povojnem nasilju v Sloveniji že nekaj slišala, a obenem meni, da ve premalo o tem. Ker je ta problematika še vedno pogosto predmet aktualnih političnih razprav in konfliktov, jo mladi po našem mnenju povezujejo s politiko, ki mlade zelo malo zanima, na kar smo opozorili že zgoraj. Drug razlog za slabo poznavanje te problematike pripisujemo temu, da ji srednješolski sistem posveča zelo mala časa. Običajno dijaki to obravnavajo v zadnjem letniku ob koncu šolskega leta, ko zmanjka časa (to bi bilo treba še preveriti, kako je v učnih načrtih in morda narediti nekaj intervjujev z učitelji zgodovine, kako je v praksi). Zaradi občutljivosti tematike domnevamo, da se ji učitelji neradi posvečajo.
Dijaki različno gledajo na posledice preteklih travm na sedanji čas in sedanje generacije. Na fokusnih pogovorih smo dobili vtis, da so tisti dijaki, ki bolje poznajo tematiko, bolj nagnjeni k prepričanju, da nerazčiščena preteklost vpliva na sedanjost, kot dijaki, ki o tem vedo bolj malo oz. jih ta tema ne zanima. Po naših izkušnjah imajo dijaki v katoliških gimnazijah nekoliko več vedenja o tej problematiki. Večina dijakov meni, da te travme nanje nimajo neposrednega vpliva. Ob tem naj omenimo, da med znanstveniki, ki se ukvarjajo s psihologijo in genetiko, kroži ideja o t. i. epigenetskem dedovanju, po kateri naj bi se vplivi iz okolja, med drugim tudi travmatične izkušnje, prek genov prenašali iz roda v rod. Ta teorija ni dokazana in povzroča znanstvene kontroverze, obstaja pa na primer študija, v kateri so preučevali prenos travmatičnih izkušenj preživelih v holokavstu na njihove potomce (več o tem tukaj). Vsekakor se strinjamo z nekaterimi intervjuvanci, da največje posledice nosijo tisti, ki so tovrstne travme doživeli. Zelo verjetno to vpliva na njihovo starševstvo in na to, kako so vzgajali oz. še vzgajajo svoje otroke, vnuke in pravnuke. V nekem pogovoru je psihoterapevt dr. Tomaž Erzar dejal, da vojne in povojne travme pri njegovih klientih ne igrajo najpomembnejše vloge pri njihovih težavah, vendar ob poglobljeni terapiji marsikaterega klienta opazi, da so bile v družini tudi tovrstne travme.
Dijaki so izrazili željo po objektivnih informacijah o tem, kaj se je na slovenskih tleh dogajalo med drugo svetovno vojno po njej. V razmerah, ko celo med slovenskimi zgodovinarji obstajajo različni pogledi na to obdobje, je objektivnost informacij teže zagotoviti. Zato se nam zdi še posebej pomembno, da bi v zvezi s to tematiko v okviru formalnega in neformalnega izobraževanja v Sloveniji upoštevali načela t. i. konsenza iz Beutelsbacha (Beutelsbacher Konsens), ki v Nemčiji zavezujejo vse izvajalce neformalnega izobraževanja ne glede na njihovo svetovnonazorsko ali ideološko prepričanje:
- Institucije in izobraževalci ne smejo učencem oz. udeležencem izobraževalnih programov vsiljevati določenih prepričanj ali stališč (prepoved indoktrinacije), ampak jim morajo omogočiti, da si na podlagi čim bolj celovitih podatkov in informacij ustvarijo svoje lastno mnenje.
- Institucije in izobraževalci morajo učencem oz. udeležencem izobraževalnih programov predstaviti različna stališča o neki temi, o kateri se v javnosti kontroverzno razpravlja (zapoved predstavitve različnih stališč).
- Institucije in izobraževalci učence oz. udeležence izobraževalnih programov usposabljajo za analizo družbeno-političnih situacij in za dejavno vključevanje v družbene procese (usmerjenost na učence oz. udeležence).
Menimo, da je treba to problematiko med mladimi obravnavati na način, ki bo med mladimi spodbudil raziskovalno žilico in ustvarjalnost, na primer prek raziskovanja osebnih zgodb vpletenih v takratno dogajanje ali filmskega ustvarjanja.
