Author: Mojca Galun

Mojca Galun je univerzitetna diplomirana inženirka računalništva in informatike. Od leta 2008 se ukvarja z neformalnim izobraževanjem v nevladnih organizacijah, predvsem kot trenerka mehkih veščin in fasilitatorka.

5. Kako krepiti dialog, odpuščanje in spravo med mladimi?

Neža Repanšek, Mojca Galun, Kristina Kosmač
Mladi so velikokrat prepoznani kot pomembni akterji v konfliktih – kot mirovneži ali pa kot izvir konflikta samega. Ravno zato je mladinsko delo na področju vzgoje za mir in medkulturni dialog potrebno povsod, ne le na področjih, na katerih je konflikt ali kulturno neskladje. Mladinsko delo lahko namreč preprečuje nasilne konflikte, spodbuja spoštovanje človekovih pravic, opominja na raznolikost in odpira prostor za dialog za vse deležnike mladinskih aktivnosti.

Kadar se mladinski delavec sooča z iskanjem inovativnih in ustvarjalnih načinov razmišljanja, je zelo dobro, da razume potrebo po uravnoteženosti teoretskih izhodišč in izkustvenega učenja, iger vlog in drugih učnih procesov. Pristope mora znati prilagoditi na svoj lokalni kontekst, brez strahu pred inovacijami in spremembami. Nekatere metode bodo zanj uporabne, spet druge bodo le ustvarile nove ideje – prav vse pa so lahko izboljšane!

Obstoječi pristopi

Obstaja veliko kreativnih pristopov, s katerimi lahko odpiramo dialog in naslavljamo konflikte prav s pomočjo metod v mladinskem delu. Najpomembnejši pristopi vključujejo:

  • dejavnosti za vzpostavitev miru: Reševanje nasilnih konfliktov in vzpostavitev trajnostnega miru, na primer UNOY Peacebuilders;
  • dejavnosti, ki spodbujajo nenasilno vedenje: doseganje sprememb v družbi brez uporabe nasilja, kritično mišljenje in neposredne akcije, na primer Centar za mir;
  • dejavnosti za graditev zaupanja in sprave;
  • tematske mladinske dejavnosti, na primer okoljevarstvene;
  • ustvarjalne mladinske aktivnosti.

Omenjene pristope smo v skupini trenerjev na programu 10 ključnih stvari pregledali in jih postavili v primeren referenčni okvir. Ugotavljamo, da je različnim pristopom lasten metodološki okvir transformativnega (preobrazbenega) učenja (Mezirow 1997; Taylor 1998). Transformativno učenje je proces, pri katerem so predhodne, (nekritično) prevzete ideje, prepričanja, vrednote ali stališča postavljena pod vprašaj in se oblikujejo nova, ki imajo za posameznika večjo veljavnost. Učenje je transformativno, ko pride do sprememb referenčnega okvirja in ravno takšen okvir je lasten vsem našim dejavnostim.

Dejavnosti so zato zastavljene tako, da obravnavajo referenčni okvir dialoga, odpuščanja, sprave in konfliktov z dveh vidikov:

  1. z vidika vzorcev, navad in mišljenja: z mladimi opazujemo priučene navade naše družbe, vrednostne sisteme in »samoumevne« predpostavke;
  2. z vidika osebnih stališč (oz. lastnih pogledov): mladi se teh bolje zavedajo in jih že tudi s krajšimi dejavnostmi lažje kritično vrednotimo in spreminjamo, ker dobivamo takojšnje povratne informacije.

Transformativno učenje se ne zgodi »čez noč« – poleg velikih življenjskih prelomnic, ki vplivajo na naše dojemanje sveta, lahko mlade v proces transformativnega učenja predvsem s kritičnim vrednotenjem osebnih stališč, sčasoma vodimo do sprememb vzorcev mišljenja. Na osnovi izkušnje (dejavnost) in kritične refleksije (individualna ali skupinska evalvacija) tako želimo vplivati na nove načine delovanja v družbi.

V skladu s teorijo Mezirowa (1997) so naši trenerji sami prehajali skozi spodnje faze transformativnega učenja, podoben proces pa so z dejavnostmi poskušali odpirati prostor za preobrazbo tudi v različnih skupinah mladih:

  1. Doživljanje dileme, ne čutiš več trdnih tal pod nogami.
  2. Preučuješ samega sebe, lastna prepričanja.
  3. Kritično pregledaš ponotranjena prepričanja in se počutiš oddaljeno od tradicionalnih pričakovanj v povezavi s tvojo vlogo.
  4. Spoznanje, da nelagodje in različne faze transformacije doživljajo tudi drugi, ki so vključeni ta proces.
  5. Raziskuješ možnosti za nove načine delovanja.
  6. Gradiš na kompetencah in samozaupanju v novih vlogah.
  7. Načrtuješ potek dejavnosti.
  8. Pridobivaš znanja in spretnosti za izvajanje novih smeri delovanja.
  9. Preizkušaš nove vloge, jih ocenjuješ, preizprašuješ.
  10. Ponovno se vključiš v družbo z novo perspektivo.

Uporabni priročniki

Skupina trenerjev je pri pripravi izbora metod prišla v stik z različnimi metodološkimi priročniki; tukaj navajamo nekaj ključnih del, ki so najbolj vplivali na naše delo. Upamo, da bodo tudi drugi pedagoški in mladinski delavci v njih videli dodano vrednost in bodo uporabili tudi druge zanimive pristope za krepitev in usposabljanje mladih za dialog, odpuščanje in spravo.

Priročniki:

5.1 Metode in tehnike

Mladim je še posebej blizu učenje z delom, saj tako lahko preko svoje izkušnje najdejo smisel v določeni aktivnosti. Metode in tehnike, zbrane v tem poglavju, so bile preizkušene na delavnicah kritičnega mišljenja, delavnicah 10 ključnih stvari – Brez zamere in na mednarodnem treningu European Youth Weeks. Izbrane so bile glede na uporabnost v povezavi z obravnavano tematiko naše raziskave in usklajene s priporočili fokusnih intervjujev.

Opisali smo glavne in osnovne ideje aktivnosti, vsem izvajalcem pa dopuščamo svobodo za prilagoditve glede na ciljno skupino in učni stil izvajalca.

5.1.8 Zadnja vesoljska ladja

Namen dejavnosti Udeleženci se zavedo svojih okvirov in omejitev, ki jih imajo pri dojemanju sveta.
Čas 90 minut.
Velikost skupine 8–15 udeležencev.
Prostor  
Metoda Vesoljska ladja.
Potek dejavnosti Udeležencem predstavimo naslednjo zgodbo:

»Naš planet bo čez eno uro zaradi stika s kometom razneslo. Na žalost imamo samo eno vesoljsko ladjo, ki ima pet sedežev in dovolj hrane za pet oseb. Dobili ste seznam kandidatov, izmed katerih morate izbrati, katerih pet boste poslali na vesoljsko ladjo.«

Udeležence razdelimo na vsaj dve skupini in jim naročimo, naj se dogovorijo o seznamu kandidatov. Čas jim omejimo na največ 15 minut. Ko obe skupini oblikujeta seznam kandidatov, naredimo odmor.

Med odmorom vodja k vsem vlogam doda nove informacije (npr. vloga ženska – upokojena zdravnica ipd.). Dodatne informacije dodaja po skrbnem spremljanju debate, saj je učinek aktivnost največji, kadar so nove informacije vsaj delno konfliktne z njihovimi predpostavkami.

Udeležence ponovno prosimo, naj razvrstijo kandidate in jih povabimo h skupnemu deljenju mnenj:

– Kakšno je vaše mnenje o aktivnosti?
– Ste težko dosegli dogovor o izboru kandidatov?
– Zakaj menite, da smo v aktivnost dodali nove informacije?
– Bi lahko potegnili kakšne vzporednice z resničnim življenjem?

Vprašanja se lahko nanašajo tudi na njihovo debato npr.:

– Zakaj mislite, da je policist moški? Je vsak policist jezen in nasilen?
– Zakaj ste Afričana opredelili kot temnopoltega moškega?
– Zakaj ste izbrali žensko, čeprav nima nobenih posebnih sposobnosti?
Opozorila za voditelja Vsak izmed nas ima svoja »očala«, skozi katera opazuje resničnost. Barva »leče« je odvisna od našega osebnega prepričanja, ampak njenega obstoja se ne zavedamo vedno in tudi, če se trudimo biti zelo odprti, se te barve ne moremo popolnoma osvoboditi. Lahko pa se zavedamo svojih okvirov in omejitev. Za aktivnost je zato pomembno, da udeleženci spoznajo, da vedno, ko posameznika postavimo v kategorijo, izgubimo nekaj – prav tisto, kar ga naredi edinstvenega. Pripišemo mu nekaj lastnosti, kljub vsemu kar res vemo o njem ali njej (vemo, da je drugačen, drugačna).

Pomembne »točke preloma«:

– vsi imamo okvirje;
– ti okvirji (stereotipi in predsodki) lahko vodijo k diskriminaciji, izključevanju in nasilju;
– stereotipov ne moremo izbrisati.
Gradiva Opisi oseb (priporočamo prilagoditev glede na skupino in obravnavane tematike).

Prva informacija Dodatna informacija (predlogi)
Atlet/-inja Prejela bronasto medaljo na paraolimpijskih igrah 2012.
Rom Ima magisterij iz biokemije.
Politik Je mladoleten/-a in iz skrajno desničarske stranke.
Afričan/-ka Svetlopolta, plavolasa in modrooka oseba iz Cape Towna.
Policist Prostovoljec v mirovnih silah, dela za Amnesty International.
Doktor Doktor prava.
Ženska Ima 78 let.
Migrant Ameriški menedžer, ki dela za Volkswagen v Nemčiji.
Rabin Rojen je bil v Etiopiji.
Slepa oseba Zdravilec in biolog.

5.1.9 Pravi mož

Namen dejavnosti Ozavestiti občutke ob prizadetosti, spoznati načine sprejemanja in procesa odpuščanja.
Čas 30 minut.
Velikost skupine 5–15 udeležencev
Prostor /
Metoda Individualno delo z refleksijo.
Potek dejavnosti Udeležence razdelimo v skupine in si z njimi ogledamo izsek iz filma O izgubljenem sinu. V skupinah udeleženci na samolepilne listke napišejo čim več občutkov, ki jih doživljajo, in misli, ki jih preplavijo ob soočenju očeta z izgubljenim sinom. Prosimo jih, naj pišejo o občutjih, ki preplavljajo sina.

Skupine predstavijo, kar so napisale na listke, in jih nalepijo v skupna »možička« – sina (na enem velikem plakatu). Obrazložimo jim, da so listki nalepljeni v notranjost možička, ker so simbolično ti listki del njih.

Ko se udeleženci soočijo s temi občutji (jih sprejmejo), jim obrazložimo, da odpuščanje lahko razumemo tudi kot priložnost, da dopustimo tem občutjem da gredo ven (na posebni list), da sicer lahko kaj tudi ostane, zelo pomembno pa je, da v možičku ostane prostor za lepe občutke.

Prosimo jih, da zabeležijo, kakšna občutja preplavljajo očeta ob njunem soočenju. Zraven slike »možička« damo napisane različne možnosti soočenja z občutki, ki se porajajo ob takšnem srečanju, na voljo imamo tudi prazne liste, da lahko kakšno možnost tudi dopišemo.

Možnosti soočenja (soočenje kot spuščanje, prepuščanje, nov prostor):

– pogovor z osebo, ki ji zaupam,
– molitev,
– razmišljanje,
– pisanje,
– pogovor s strokovnjakom,
– ubeseditev občutkov in ustrezno izražanje,
– čakanje na primeren čas za naslednji korak.

Izpostavimo lahko tudi možnost zanikanja; nekaj listkov ostane na dnu »možička« pod napisom zanikanje.

V zadnji fazi udeležence prosimo, naj v (sedaj bolj praznega možička) položijo listke (srčke) z napisi občutkov ob odpuščanju (po odpuščanju dejansko nastane prostor za ljubezen): mir, sprejemanje, toplina, odprtost, zaupanje, upanje, veselje, hvaležnost.