Kategorija: 5. KAKO KREPITI DIALOG, ODPUŠČANJE IN SPRAVO MED MLADIMI?

Neža Repanšek, Mojca Galun, Kristina Kosmač
Mladi so velikokrat prepoznani kot pomembni akterji v konfliktih – kot mirovneži ali pa kot izvir konflikta samega. Ravno zato je mladinsko delo na področju vzgoje za mir in medkulturni dialog potrebno povsod, ne le na področjih, na katerih je konflikt ali kulturno neskladje. Mladinsko delo lahko namreč preprečuje nasilne konflikte, spodbuja spoštovanje človekovih pravic, opominja na raznolikost in odpira prostor za dialog za vse deležnike mladinskih aktivnosti.

Kadar se mladinski delavec sooča z iskanjem inovativnih in ustvarjalnih načinov razmišljanja, je zelo dobro, da razume potrebo po uravnoteženosti teoretskih izhodišč in izkustvenega učenja, iger vlog in drugih učnih procesov. Pristope mora znati prilagoditi na svoj lokalni kontekst, brez strahu pred inovacijami in spremembami. Nekatere metode bodo zanj uporabne, spet druge bodo le ustvarile nove ideje – prav vse pa so lahko izboljšane!

Obstoječi pristopi

Obstaja veliko kreativnih pristopov, s katerimi lahko odpiramo dialog in naslavljamo konflikte prav s pomočjo metod v mladinskem delu. Najpomembnejši pristopi vključujejo:

• dejavnosti za vzpostavitev miru: Reševanje nasilnih konfliktov in vzpostavitev trajnostnega miru, na primer UNOY Peacebuilders;
• dejavnosti, ki spodbujajo nenasilno vedenje: doseganje sprememb v družbi brez uporabe nasilja, kritično mišljenje in neposredne akcije, na primer Centar za mir;
• dejavnosti za graditev zaupanja in sprave;
• tematske mladinske dejavnosti, na primer okoljevarstvene;
• ustvarjalne mladinske aktivnosti.

Omenjene pristope smo v skupini trenerjev na programu 10 ključnih stvari pregledali in jih postavili v primeren referenčni okvir. Ugotavljamo, da je različnim pristopom lasten metodološki okvir transformativnega (preobrazbenega) učenja (Mezirow 1997; Taylor 1998). Transformativno učenje je proces, pri katerem so predhodne, (nekritično) prevzete ideje, prepričanja, vrednote ali stališča postavljena pod vprašaj in se oblikujejo nova, ki imajo za posameznika večjo veljavnost. Učenje je transformativno, ko pride do sprememb referenčnega okvirja in ravno takšen okvir je lasten vsem našim dejavnostim.

Dejavnosti so zato zastavljene tako, da obravnavajo referenčni okvir dialoga, odpuščanja, sprave in konfliktov z dveh vidikov:

1. z vidika vzorcev, navad in mišljenja: z mladimi opazujemo priučene navade naše družbe, vrednostne sisteme in »samoumevne« predpostavke;
2. z vidika osebnih stališč (oz. lastnih pogledov): mladi se teh bolje zavedajo in jih že tudi s krajšimi dejavnostmi lažje kritično vrednotimo in spreminjamo, ker dobivamo takojšnje povratne informacije.

Transformativno učenje se ne zgodi »čez noč« – poleg velikih življenjskih prelomnic, ki vplivajo na naše dojemanje sveta, lahko mlade v proces transformativnega učenja predvsem s kritičnim vrednotenjem osebnih stališč, sčasoma vodimo do sprememb vzorcev mišljenja. Na osnovi izkušnje (dejavnost) in kritične refleksije (individualna ali skupinska evalvacija) tako želimo vplivati na nove načine delovanja v družbi.

V skladu s teorijo Mezirowa (1997) so naši trenerji sami prehajali skozi spodnje faze transformativnega učenja, podoben proces pa so z dejavnostmi poskušali odpirati prostor za preobrazbo tudi v različnih skupinah mladih:

1. Doživljanje dileme, ne čutiš več trdnih tal pod nogami.
2. Preučuješ samega sebe, lastna prepričanja.
3. Kritično pregledaš ponotranjena prepričanja in se počutiš oddaljeno od tradicionalnih pričakovanj v povezavi s tvojo vlogo.
4. Spoznanje, da nelagodje in različne faze transformacije doživljajo tudi drugi, ki so vključeni ta proces.
5. Raziskuješ možnosti za nove načine delovanja.
6. Gradiš na kompetencah in samozaupanju v novih vlogah.
7. Načrtuješ potek dejavnosti.
8. Pridobivaš znanja in spretnosti za izvajanje novih smeri delovanja.
9. Preizkušaš nove vloge, jih ocenjuješ, preizprašuješ.
10. Ponovno se vključiš v družbo z novo perspektivo.

Uporabni priročniki

Skupina trenerjev je pri pripravi izbora metod prišla v stik z različnimi metodološkimi priročniki; tukaj navajamo nekaj ključnih del, ki so najbolj vplivali na naše delo. Upamo, da bodo tudi drugi pedagoški in mladinski delavci v njih videli dodano vrednost in bodo uporabili tudi druge zanimive pristope za krepitev in usposabljanje mladih za dialog, odpuščanje in spravo.

Priročniki:

• The Peace Bag for EUROMED Youth;
• How to Cope With Diversity at School: Teaching and Learning About Religious Diversity;
• Kompas: priročnik za učenje človekovih pravic;
• Domino: A Manual to Use Peer Group Education as a Means to Fight Racism, Xenophobia, Anti-semitism and Intolerance;
• Vsi drugačni, vsi enakopravni – izobraževalni priročnik;
• Transformative Education Toolkit;
• Guide to Humanising Schooling;
• Classroom Strategies;
• Peace Education Handbook;
• Mainstreaming Peace Education.

Mladim je še posebej blizu učenje z delom, saj tako lahko preko svoje izkušnje najdejo smisel v določeni aktivnosti. Metode in tehnike, zbrane v tem poglavju, so bile preizkušene na delavnicah kritičnega mišljenja, delavnicah 10 ključnih stvari – Brez zamere in na mednarodnem treningu European Youth Weeks. Izbrane so bile glede na uporabnost v povezavi z obravnavano tematiko naše raziskave in usklajene s priporočili fokusnih intervjujev.

Opisali smo glavne in osnovne ideje aktivnosti, vsem izvajalcem pa dopuščamo svobodo za prilagoditve glede na ciljno skupino in učni stil izvajalca.

Namen dejavnosti	Udeleženec spozna, da je veliko lepše z nekom biti prijatelj, kot gojiti zamero do drugega.
Čas	5 minut.
Velikost skupine	5–20 udeležencev.
Prostor	Dovolj velik prostor za sprehajanje.
Metoda	Vaja za prebijanje ledu (icebreaker).
Potek dejavnosti	Udeleženci hodijo po prostoru, gledajo v tla in se pretvarjajo, da nobenega ne poznajo. Čez čas, ko vodja reče, začno gledati višje, okoli sebe, nato v oči in na koncu si podajo roke. Sledi refleksija, udeleženci povejo, kako se jim je zdelo, kako so se počutili ko so gledali v tla in kako, ko so gledali v prijatelja. Ta igra je prispodoba, da je veliko lepše biti z nekom prijatelj in v dobrem odnosu oziroma odpustiti, kot gojiti zamero, biti osamljen, zagrenjen in gledati v tla namesto drug v drugega.
Opozorila za voditelja	Pustite dovolj časa na začetku, da bodo udeleženci lahko začutili kako je, če te nihče ne gleda. Če bi hoja zamrla, jih vzpodbudite. Prav tako jih opozorite naj hodijo prosto in se ne pogovarjajo med seboj.

Namen dejavnosti	Udeleženci se seznanijo s posledicami (ne)odpuščanja.
Čas	45 minut.
Velikost skupine	5–8 udeležencev.
Prostor	Soba, v kateri je dovolj prostora, da vsak najde svoj kotiček.
Metoda	Individualno delo.
Potek dejavnosti	(15 minut) Udeleženci izvlečejo po en listek s sledečimi vprašanji: – Kaj bi se zgodilo, če bi ne bilo odpuščanja? Kakšne bi bile posledice? – Kdaj si nazadnje potreboval odpuščanje? – Kdaj je nekdo drug potreboval tvoje odpuščanje? – Kako je živeti v stalni zameri? – Ali življenje v zameri (sovraštvu), četudi nezavedno, zahteva veliko energije in vzdržuje stalni stres? – Se želim maščevati? – Kaj povzroči maščevanje? – Ali je odpuščanje svobodno? – Ali odpustiti pomeni pozabiti? – Komu nameniti odpuščanje (odpustiti sebi, članom družine, prijateljem in bližnjim, tujcem, ustanovam, običajnim sovražnikom)? Vprašanja dobro premislijo in po vrsti poskušajo nanje odgovoriti. (30 min) Udeleženci dobijo list papirja, na katerem naredijo dva stolpca. V prvega pišejo, kakšne so posledice, ko ne odpustim, kako se takrat počutim, in v drugega, kadar odpustim. Udeleženci naj si vzamejo čas in skrbno premislijo, nato sledi razprava o napisanem. Na začetku se govori o posledicah, ko ne odpustimo, udeleženci po vrsti povejo, kaj so napisali, zakaj so takšnega mnenja ali imajo konkretno izkušnjo iz življenja (izkušnja ni obvezna, če kdo ne želi). V drugem krogu vsak pove, kaj meni o tem, ko odpustim, zakaj je takšnega mnenja, izkušnja iz življenja. Na koncu pridemo do zaključka, da je dobro odpuščati, da to naredi človeka svobodnega, a da ni vedno lahko.
Opozorila za voditelja	Tehnike ne izvajajte v skupini, ki je ne poznate, če niste pripravljeni na deljenje morebitnih težkih življenjskih izkušenj.

Namen dejavnosti	Spodbuditi razmislek o odpuščanju in spoznanje pomembnost le-tega, refleksija.
Čas	30–40 minut.
Velikost skupine	/
Prostor	Soba s projektorjem.
Metoda	Ogled filma z refleksijo.
Potek dejavnosti	Ogled odlomka iz filma Les Miserables: The Bishop. Refleksija o filmu in odlomku: – Kaj se je zgodilo v filmu in kaj v odlomku? – Ali se zdi kdaj odpuščanje »nepravično«? (prilika o izgubljenem sinu) – Ali je težko odpustiti? Zakaj? – Ali je odpuščanje obvezno? Zakaj ja/ne? – Ali moram z osebo, ki ji odpustim imeti naprej enak odnos? – Ali odpustiti pomeni pozabiti? – Komu je težje odpustiti prijatelju ali tujcu?
Opozorila za voditelja	Poskrbite za ustvarjanje pravega vzdušja pred ogledom in poskrbite, da bodo odlomek gledali nemoteno.
Pripomočki	Odlomek iz filma Les Miserables: The Bishop. Svetopisemska zgodba o izgubljenem sinu in/ali pesem Crni sin.