Prehudo iz Barbarinega rova

Objavljeno: 27. avgusta 2018

­­­­­V začetku marca 2009 so v rudniškem rovu pri naselju Huda Jama odkrili množično grobišče. Odkritje je šokiralo Slovenijo in v javnosti vzpodbudilo ogorčenje in javen besedni spopad tistih, ki so obsojali zločin, in tistih, ki so ga poskušali opravičiti. Po 10 letih javnost počasi pozablja zlovešči laški rov, ki je prepuščen negotovi usodi.

Sklenil sem, da si bom kraj ogledal, in tako sem imel nedavno priložnost, da sem pod vodstvom profesorja Mitje Ferenca s skupino obiskal ta kraj. Barbarin rov je bil del rudnika Laško, kjer so rudarji do začetka devetdesetih let kopali rjavi premog. Iz glavnega rova so skopali številne stranske rove in tako sledili premogu, ki se v poševnih plasteh spušča v nedrje zemlje. Potem ko so izčrpali zaloge, so stranski rov zazidali in nadaljevali z naslednjim in tako naprej. Konec maja in v začetku junija 1945 so tukaj uradno neznane enote likvidirale 1416 ljudi – glede na oblačila pripadnike oboroženih sil Neodvisne države Hrvaške, med žrtvami pa bi lahko bili tudi Slovenci. Rov so zazidali in zabetonirali z 11 pregradami ter zasuli z jalovino, ki skupaj tvori preko 80 metrov zasutega rova. O morišču se ni smelo govoriti, kar pa ni ustavilo ljudskega spomina, ki je šele po osamosvojitvi zmogel javno pokazati na zazidano prepreko. Po več mesecih dela so rudarji prebili zadnjo pregrado in pred preiskovalci se je odprla mumificirana gmota človeških ostankov.

Podatkov in opisov nikjer ne primanjkuje, a pravi vtis dobimo šele, ko sklonimo glavo in vstopimo v nizek 300m dolg rov. Nadaljujemo po ravnem rovu do razcepa in zavijemo levo. Pričaka nas del rova, ki je bil zasut z več kot 400 m3 jalovine in nato prva pregrada, druga, tretja … Za osmo zagledamo prostor, kjer so našli okostje žrtve, ki je preživela začetno streljanje. Več metrov nasute jalovine je prebila z golo tračnico, v svoji poslednji bitki za življenje in onemogla pred kamnitim stropom, kjer se poznajo zadnji udarci železa. V nadaljevanju se pred nami odpre zavarovan rudniški jašek in del rova, kjer so bila nakopičena trupla. Žrtve so pred rudnikom slekli in jih nato gole odvedli pred jašek, kjer jih je likvidator ustrelil v tilnik in nato truplo potisnil v poševen jašek, v katerem je obležalo skoraj 1000 ljudi. Ko je bil jašek poln, so preostale prisilili, da so se ulegli v rov na skladovnico trupel, se poravnali in prejeli smrtni strel. Tako je v zloženi gmoti za strelnimi ranami obležalo 427 ljudi. Trupla so se skozi leta posedla in sedaj po izkopavanjih o njih pričajo le še krvavi madeži in lasje na stenah predora. Pramen kratkih kostanjevo rjavih las na stropu opominja na svojega umorjenega lastnika, ki sedaj neidentificiran leži v pohorski zemlji. Čevlji v kotu, telefonska žica in nenavaden vonj v zraku. Je to vonj sovraštva ali odpuščanja, zmage ali izgube, pravice ali krivice, dobrega ali slabega? Polni vtisov smo zapustili rov in skoraj omotični stopili na svetlobo. Ob misli, da je to najverjetneje prvo do sedaj odkrito množično grobišče v rudniku, nas je spreletelo. Kako je mogoče pri vseh širnih morijah sveta, da so ravno na našem območju »izumili« umor v rudniškem jašku?

Ob koncu druge svetovne vojne so se prek ozemlja Slovenije pomikale številne poražene vojske, ki so se hotele preko Slovenije umakniti pred partizansko vojsko ali pa prebiti v domovino. Tiste, ki so jih partizanske enote zajele ali pa so jih pozneje vrnili zavezniki, so bili deležni različne usode glede na starost, poreklo in udeležbo v vojski. Del vojakov so nove oblasti izvensodno umorile, saj niso bili deležni nikakršnega sojenja ali dokazovanja krivde. Nasprotniki partizanskega boja so imeli v svojih vrstah vsekakor tudi kakšne zločince, ki so med vojno zagrešili ekscese nad civilnim prebivalstvom ali nasprotnikom, a naivno bi bilo trditi, da so bile partizanske enote brez kakšnega zločinca. Meja med upravičenim bojem, obrambo in nasiljem je bila zabrisana na obeh straneh državljanske vojne, tako v Sloveniji kot nekje drugje na Balkanu, saj so se povsod na obeh straneh borili državljani iste nacije. Zločin je zločin, ne glede na to ali ga zagreši poraženec ali zmagovalec, zato si tudi zasluži enako obravnavo oziroma pošteno sojenje. Ljudje, ki so preminuli v tem rudniku, pa tega niso bili deležni. Poznamo pa nazorno depešo podpredsednika jugoslovanske vlade Kidričeva Kardelju konec junija 1945, da naj pohitijo s »čiščenjem«. Kdo so bili ti ljudje, kje so se bojevali, kakšna je bila njihova krivda ali pravica, bomo zelo težko izvedeli, tako kot še vedno uradno ne vemo natanko, kdo je izdal ukaz, kdo je poveljeval pri likvidacijah in kdo jih je izvajal. Krivda in greh sta neznani, tako kot je pravici nezadoščeno.

Mrtvih ne bomo obudili k življenju, likvidatorjem je sodil čas, a naša družbena odgovornost je, da razčistimo in odkrito spregovorimo o povojnem dogajanju, krivdi in odgovornosti. Dokler ne bomo jasno obsodili zločinov, pokopali zamolčanih žrtev, objektivno pogledali na zgodovino in jo priznali za svojo, se bodo bratske razprtije in politične mahinacije vlekle naprej.

Avtor: Blaž Uršič