Razširimo meje svoje soseske

Objavljeno: 10. februarja 2021

Kako prenesti duha okrožnice Vsi smo bratje v slovenski prostor?

Nekaj dni po novem letu sem prijatelje vabil v bralni klub. V njem doma beremo okrožnico Vsi smo bratje in na srečanju vsaka dva tedna o njej razpravljamo. Klub poteka preko spleta, zato sem se spomnil tudi nanjo. Na prijateljico, staro nad 30, samsko, ki trenutno dela v tujini. Aktivno katoličanko. Veliko stvari sva delala skupaj.

Takole je zapisala v odgovor: »Trenutno okrožnice niso ravno moje čtivo … nekako se mi zdijo passé, niso mi blizu. Cerkve nikoli nisem čutila kot matere. V katoliški, torej vse obsegajoči, Cerkvi se čutim outsiderko. Privzgojene imam veliko krivde in te naše zarjavele organizacije nisem, velikim naporom navkljub, nikoli doživela kot osvobajajoče. Niti v skupnosti, katere del sem bila, čeprav je bila ta zelo dobronamerna. Nimam moči ukvarjati se s tem, kako se vrtijo okoli sebe, čas in svet pa gresta mimo in dalje. Oprosti, tako čutim, ostajam pa zvesta v dobrih željah za RKC, mislim, da ni vse črno.«

Besedila in koncepti je ne zanimajo, ker v Cerkvi očitno ni prepoznala dovolj velike količine dejanj, ob katerih bi se čutila sprejeto. Najbolj me je ganil stavek, da se človek v nečem vse obsegajočem počuti outsiderja. Kje sploh si, če si izven vsega?

Seveda se njeno mnenje ni spremenilo niti, ko sem odpisal, da jo ta okrožnica pravzaprav potrjuje. Da govori ravno o tem, da se je vrteti okoli sebe nevarno, da nas tisti z roba lahko obogatijo in da nima smisla izhajati iz svoje resnice ampak iskati jo skupaj z drugačnimi. Kot večina, tudi prijateljica druge presoja po občutju sprejetosti. In če tega ni, so besede brezpredmetne.

Koga sprejemamo in koga ne?

Težko rečemo, da v Cerkvi na Slovenskem ni razdajanja za druge. Ključarji, krasilke, sodelavke in sodelavci Karitas, voditelji pevskih zborov in člani ŽPS seveda ob svojih dejavnostih zadovoljujejo tudi vsak kakšno svojo potrebo. A glavni vzgib velike večine je nesebičen.

Cerkev na Slovenskem je v obrambni drži. Naša miselnost ni streljati na gol. Naša miselnost je paziti, da nam oni tam ne bodo dali gola. Žogi zapiramo pot, branimo se. To je naš odziv na padanje števila krstov, porok, pogrebov, prvoobhajancev, duhovnikov, pa na moralni razkroj, na medije, ki mladim ugrabljajo možgane, na politične umazanije, ekstremno potrošništvo in nove ideologije.

V tej prestrašeni drži nam zmanjkuje energije, zato jo trošimo le za najnujnejše. Saj bi šli ven, delat še druga dela, k drugačnim, a kaj, ko zmanjkuje časa že za ohranjanje tistega, kar je še pred nekaj leti bilo. Večina nesebičnih dejanj je namenjena našim, ne vsem.

Stvar pa je še nekoliko bolj resna. Meja med našimi in vsemi ni meja med katoličani in ostalimi. Ne zapiramo se le pred zunanjim svetom ampak tudi med seboj. Papež pa nas v okrožnici sprašuje: »Kdo je moj bližnji?« In kot odgovor izbere naslov Vsi smo bratje, ne pa Z našimi smo bratje.

Ta svet lahko naredimo boljši samo skupaj

V prvem poglavju okrožnice papež poudari našo soodvisnost. Pravi, da so nekateri izzivi sveta takšni, da jih lahko rešimo le, če ne bomo izključevali nikogar. V duhu sv. Fančiška ugotavlja, da se za zidovi naših modernih mestnih državic, skritih za tehnologijo, nahajajo brezna, divjina in ozemlja neznanega. Tam so barbari, proti katerim se želimo boriti. A če kaj, je prav korona kriza pokazala, da bomo največje izzive lahko rešili le vsi skupaj.

Tisti zunaj so nevarni. To razberemo iz medijev. O nas grdo pišejo, jemljejo nam sredstva, podtikajo laži. In nekateri so res nevarni. Velika večina pa ni.

Kaj, ko bi stopili do nekoga tam zunaj, ki ni med najbolj gorečimi sovražniki in skušali ugotoviti, kaj ta oseba zares iskreno potrebuje? Kaj, ko bi za trenutek pozabili, da on lahko zruši naše zidove in da bomo s tem, ko mu bomo nekaj dali, najbrž nekaj izgubili?

Meni osebno pomaga, da se pred srečanjem s takšnim človekom vprašam: »Kaj najslabšega se lahko zgodi, če tvegam in postanem iskren, ranljiv?« Običajno po tem vprašanju večji del strahu izgine.

Res je, v takšnem srečanju pogosto kaj izgubim. A res je tudi, da je dobitek običajno večji od izgube. Papež govori o gradnji kulture srečanja, ki je nasprotje kulturi besednega spopadanja. Trdi, da soočanje različnosti v družbi sicer ustvarja pritiske, a da so ti gonilo napredka. V srečanjih z drugačnimi tudi okrepimo naše besedišče, zgodbe, argumente in pogled na resnico. In nenazadnje: v takšnih srečanjih, s približevanjem drug drugemu, gradimo močnejši družbeni konsenz, ki je tudi porok za boljšo etiko, po domače, za manj pokvarjeno družbo.

Konkretno: kako prenesti duha okrožnice v Slovenijo?

Domnevam, da se večina med nami z veseljem spominja trenutkov, ko se je uresničevala kultura srečanja. Naj naštejem nekaj svojih iz zadnjega leta. S predstavniki turške manjšine v Sloveniji – begunci – smo se srečevali toliko časa, da smo zagnali projekt Počimo mehurčke, v katerem se bomo drug od drugega učili o kršenju človekovih pravic. S predstavniki nevladnih organizacij vseh nazorov smo skušali prepričati vlado, naj ne zatira kar vseh nevladnih organizacij povprek. Na bralnem klubu Vsi smo bratje so se zbrali predstavniki vseh generacij, stanov in socialnih statusov. Hčerke so na lastno pobudo spekle piškote in jih razdelile sosedom. Kaj vse smo dobili nazaj! Na božični večer je pred vrata prišel otrok bosanske muslimanske družine in nam prinesel veliko vrečo bosanskih dobrot!

Vaše niso nič manj navdihujoče? Verjamem.

Najbrž res nisem povedal ničesar bistveno novega. A v teh zgodbah se skriva ključ do prenosa najnovejše okrožnice v Slovenijo. Na vseh ravneh odpirati in moderirati prostore srečevanja med osebami, ki se doslej še niso (tako globoko) srečale. Na teh srečanjih zavzeti vlogo učenca. Izklopiti Googlov Prevajalnik in empatično vstopiti v besedišče drugega. Ne vedeti vsega, biti ranljiv. Pri tem vztrajati večkrat, znova in znova.

In o katerih temah govoriti? V bralnem klubu smo po prebrani okrožnici izbrali naslednje: dialog, ideologije, mediji, politika, migracije, zasebna lastnina in ekonomija, sprava, odprtost Cerkve. Še enkrat ponavljam: z drugačnimi, v vlogi učenca in čim dlje časa.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Cerkev danes, št. 1/2021. Oglejte si nekaj vzorčnih strani te številke.

Blog predstavlja mnenje avtorja in ne uradnega stališča organizacije, Socialne akademije. Fotografija: Pixabay.

Tags: Cerkev danes, Družina, matej cepin, papež Frančišek, Vsi smo bratje