Umetnost v spravnem procesu: spomenik žrtvam vseh vojn, ki ne deluje povezujoče

Objavljeno: 3. februarja 2014

V ponedeljek, 27. januarja 2014, je Socialna akademija v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije ter Akademijo za glasbo Univerze v Ljubljani v dvorani Kazine na Kongresnem trgu v Ljubljani organizirala posvet o vlogi umetnosti v spravnem procesu.

Peturnega posveta, od 16.00 do skoraj 21.00, se je udeležilo okoli 90 ljudi.

Pred začetkom smo se zbrali na kraju, kjer bo predvidoma do konca leta 2015 stal spomenik žrtvam vseh vojn. Arhitekt Aleksander Ostan, predsednik ocenjevalne komisije javnega natečaja za izbor arhitekturne rešitve za spomenik, je udeležencem povedal, da je bilo v izboru 37 predlogov, od katerih je komisija nagradila pet, za zmagovalnega pa izbrala predlog skupine v sestavi Rok Žnidaršič, Mojca Gabrič, Samo Mlakar, Žiga Ravnikar, Dino Mujić, Martin Kruh, Tomaž Habič in Slavko Poderžaj. Načrti petih nagrajenih projektov, vključno z izbranim, so bili razstavljeni na posvetu.

Posvet je bil vsebinsko razdeljen na dva dela. V prvem, zgodovinsko in politično-filozofskem delu so kot strokovni govorci nastopili dr. Spomenka Hribar, ddr. Igor Grdina in dr. Lenart Škof. Mario Plešej je povezoval pogovor o tem, kako si govorci predstavljajo spravo, kako poteka znanstveno raziskovanje preteklosti in katera filozofija je skupna vsem, na kateri bi lahko gradili spravo. Kot uvod v pogovor sta bili predvajani izjavi nekdanjega predsednika Nove Slovenske zaveze Antona Drobniča in predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Tita Turnška. Trem uvodnim nagovorom je sledila razprava po omizjih, dolga dobrih dvajset minut, v kateri so bili udeleženke in udeleženci povabljeni, da predstavijo svoje videnje sprave in na kakšnih temeljih jo lahko gradimo. Sledila so poročila moderatorjev z vsakega omizja in komentarji treh uvodnih govornikov.

V drugem delu posveta, ki je bil namenjen kulturnosociološkim in umetniško-arhitekturnim vidikom, smo razpravljali o vlogi umetnosti v spravnem procesu in o spomeniku žrtvam vseh vojn. Z etnologom Silvestrom Gaberščkom ter arhitektoma dr. Leonom Debevcem in Aleksandrom Ostanom se je pogovarjala Mojca Perat. Po predvajanji izjavi dr. Igorja Škamperleta in uvodnih nagovorih strokovnih govorcev je sledila razprava v petih omizjih, v katerih so udeleženke in udeleženci izmenjevali svoja mnenja o pomenu pomnikov in spomenikov, ki jih postavljamo v javnem prostoru ter čemu.

Strokovni govorci in udeleženci posveta so prišli iz različnih miljejev. Za istimi omizji so sedeli udeleženci z različnimi ideološkimi in političnimi prepričanji, strokovnjaki, umetniki, starejši in mlajši. Posvet ni bil načrtovan kot nek množičen shod, ampak je bil njegov namen spodbuditi odprto javno razpravo o vlogi umetnosti v spravnem procesu v kontekstu predvidene postavitve spomenika žrtvam vseh vojn na Slovenskem. Zasnova in potek posveta je bil nekaterim udeležencem, ki so navajeni na neposredne razprave med razpravljavci glavnega omizja in poslušalci, morda manj znan in domač. Posvet se je namreč odvijal po mednarodno priznani metodi diskusijske kavarne (World Café), pri kateri se razprava udeležencev odvija v manjših moderiranih omizjih. Moderatorji teh omizij pa po koncu razprav poročajo o njihovem poteku. S tem smo želeli udeležencem zagotoviti neposrednejši stik med strokovnjaki in odločevalci ter laiki in državljani. Poleg tega ta metoda zaradi manj formalne narave daje udeležencem drugačne možnosti za sodelovanje v razpravi.

Glede na perečo temo posveta – sprava, umetnost, spomenik – ter pisano sestavo udeležencev, so bili njihovi odzivi različni. Posvet je potekal zelo urejeno, brez kakšnih neprijetnih dogodkov in izjav, deloma pa polemično glede odnosa splošne in politične javnosti do spravnega procesa, minulih spravnih dogodkov ter o predlagani arhitekturni rešitvi za osrednji spomenik žrtvam vseh vojn. Zelo pozitivno je dejstvo, da so za isto mizo sedeli zagovorniki različnih strani v spravnem procesu z zelo podobnimi pa tudi zelo ločenimi stališči in mnenji.

Pobuda in izvedba celotnega dogodka je bila rezultat dela skupine mlajših ljudi, ki se udejstvujejo na Socialni akademiji z željo pomagati in narediti največ kar lahko za narodno spravo in s tem za normalizacijo razmer na tem področju v Sloveniji. S pobudo spominjanja in sprave želimo nadaljevati in tudi v prihodnje organizirati podobne posvete, študijske skupine, seminarje in izobraževalne ekskurzije.

V zvezi s predvidenim spomenikom so nekateri strokovnjaki arhitekti v razpravi sami ugotavljali, da so pridobili koristne povratne informacije in stališča dela javnosti o spomeniku in prostoru spominjanja. Prej so na to gledali precej drugače.

Posvet smo končali z naslednjimi zaključnimi mislimi:

Razprava je pokazala, da je v naši domovini problem zgodovinskih ran in preteklih ideoloških razhajanj še vedno pereč. Pokazala je tudi, da lahko v strpnem dialogu odkrijemo skupne vrednote, vrednote kot so pravičnost, medsebojno spoštovanje, sodelovanje, složnost in spoštovanje dostojanstva vsakega človeka. Vrednoti odpuščanja in sprave lahko omogočita skupno, boljšo sedanjost in prihodnost. Pri tem je pomembna tudi vloga umetnosti, katere poglobljen simbolni svet ohranja spomin in opomin na trpljenje na vseh straneh. Odgovornost nas vseh je, da se ohrani spomin za življenje v razumevanju, zaupanju in v duhu medsebojnega spoštovanja.

Izvedbo posveta smo financirali z lastnimi sredstvi in s pomočjo zasebnih donacij. Celoten posvet smo posneli. Vabimo vas, da si posnetka ogledate in si sami ustvarite svoje mnenje.

Še nekaj fotografskih utrinkov s posveta (avtorica fotografij Sabina Hosta):