Ko imaš izbrano temo ter zapisano temeljno idejo filma je čas, da se lotiš raziskovanja virov.
Ta del te zna kar malo zasvojiti: čudovit je namreč občutek, ko spoznavaš nove ljudi, pridobivaš nove informacije in se te kot kamenčki zlagajo v mozaik.
Pogosto pa nastopi težava, ko po tednih ali mesecih raziskovanja ugotoviš, da si enkrat to informacijo že videl-a, a pojma nimaš, kje. Potem pa se začne mučno brskanje po kupu zbranih podatkov, da bi iz njih ustvaril-a zgodbo nastajajočega filma …
V izogib takšnim nevšečnostim ti v fazi raziskovanja priporočamo naslednje:
- Delaj načrtno! Že preden se podaš na raziskovanje, si naredi strukturo. Film si lahko predstavljaš kot knjigo, članek ali pa morda kot diplomsko nalogo. Pripravi si kazalo, kjer namesto poglavij nastopajo glavni deli filma. Vanj si sproti zapisuj nove informacije, ki si jih pridobil-a tekom raziskovanja.
- Obstajajo različne vrste virov:
- Najprej se je dobro lotiti posrednih virov: literature, dokumentov … Ob njih boš bolje spoznal-a tematiko, obenem pa se ti bo gotovo pojavila ideja, koga intervjuvati in kakšna vprašanja zastaviti. Obenem pa ti bodo ta gradivi služila pri pripravi veznih tekstov.
- Ko tematiko že bolje poznaš, pa se loti preučevanja neposredno uporabnih virov: intervjuvancev, raziskovanja arhivov …
- Preverjaj informacije! Ni vse zlato, kar se sveti. S filmom lahko narediš spremembo na bolje, lahko pa z (namerno ali nenamerno) napačnimi informacijami ali izkrivljeno podobo resnice ustvariš nekaj slabega. Kot pomoč so ti lahko smernice novinarske etike, ki jih najdeš v knjižici Being a Backpack Journalist (str. 46-69).