Najbrž ti je že med razmišljanjem o temi dokumentarca prišlo na misel, v kakšni obliki si predstavljaš končni izdelek. Bo to le skupek intervjujev? Bo med intervjuji vezni tekst? In če bo, ali bo pripovedovalec tudi na sliki? Ali pa si mogoče predstavljaš igran dokumentarni film? Vsaka od teh možnosti ima svoje razloge, zakaj jo uporabiti in zakaj ne.
2.1.1.1 »Voice-over«
Voice-over je način, kjer pripovedovalec ne nastopa v filmu, ampak je le zunanji komentator in povezovalec zgodbe.
Ta način je najbolj neoseben, a najbrž najpogosteje uporabljen. Je preprost za izdelavo (vezni tekst posnameš v audio obliki in ga med montažo vstaviš v film), vendar pri njem rado pride do težav, če že v fazi snemanja ne razmišljaš o pokrivnih kadrih. To so lahko fotografije, razni posnetki ali animacije, ki podpirajo brano besedilo.
2.1.1.2 Pripovedovalec v sliki
Gre za podoben način kot voice-over, le da tu pripovedovalec veznega teksta nastopa tudi v pokrivnih kadrih. Po domače: kamera snema pripovedovalca, kako hodi po ulici proti hiši intervjuvanca, medtem se vrti njegov posnet vezni tekst.
2.1.1.3 Pripovedovalec v interakciji
Pri tem načinu pripovedovalec ni le prisoten v pokrivnih kadrih, ampak aktivno vstopa v interakcijo z nastopajočimi.
Primer: Bowling for Columbine
2.1.1.4 Pripovedovalec kot nastopajoči v filmu
Pripovedovalec lahko tudi sam nastopa v filmu. Danes je to možno tudi v obliki selfie posnetkov.
2.1.1.5 Brez pripovedovalca
Nekateri filmi imajo močno vsebino, ki govori sama zase. Takšni filmi ne potrebujejo pripovedovalca.
Primer: Into the Great Silence