Zakladi popotnika

Objavljeno: 25. novembra 2018

Včasih sprejmem hitre odločitve, ki me pripeljejo do nepričakovanega spleta različnih dogodkov. Ena izmed teh se je zgodila na začetku julija, ko sem na hitro pograbila priložnost, ki se je ponudila zaradi odpovedi v zadnji minuti, da se preko Socialne akademije udeležim mladinske izmenjave Treasures from a Backpack 2.0. Izmenjava se je med trinajstim in dvaindvajsetim julijem odvila v Bukarešti, kjer so se nam pridružili udeleženci iz italijanske organizacije PAOLAB in romunske organizacije ASOCIATIA PLURAL.

S slovensko ekipo smo pot začeli v najetem kombiju, s katerim smo drveli preko Panonske nižine in komaj čakali, da dosežemo romunsko mejo ter na ulicah mest zagledamo vprežne vozove s konji, ki naj bi še vedno bili priljubljeno prevozno sredstvo (priznam, da teh vozov nisem videla, kar pa ni zadosten dokaz za njihov neobstoj).

Po zanimivi poti in ne ravno prespani noči smo dan začeli s spoznavanjem preostalih udeležencev, nato pa nadaljevali z diskusijo o potovanjih. Čar mladinskih izmenjav je ravno skupinska dinamika. Občutiti, kako se skupina poveže in raste, je neverjetno, sploh ko vidiš, kakšne skupne rezultate in občutke pripadnosti lahko prinese sodelovanje. Druga plat pa je navezovanje stikov s posamezniki v skupini, od tega ti ne ostanejo le bodoči gostitelji (ob poslavljanjih nikoli ne uide povabilo na obisk, za katerega vsi upamo, da se bo kmalu zgodil), ampak spomini na nore pogovore in smeh, na trenutke, ki si jih ob manj srečnih obdobjih vedno lahko prikličeš v spomin.

In takih trenutkov je bilo mnogo, tudi nekaj slabših, na primer tisti, ko sem si zlomila nos in pristala v bolnišnici. Vendar kartica evropskega zavarovanja dela čudeže … v nekaj urah sem dobila lokalno anestezijo in posledično naravnan nos. Na žalost pa potem nisem mogla na izlet v Sinaio, kjer so udeleženci obiskali grad z več kot 170 sobanami  (med drugim grad poseduje skrivni prehod iz knjižnice).

Posebnost, po kateri si bom izmenjavo zapomnila, je bila priložnost, da udeleženci sami ali po nacionalnih skupinah odvodimo delavnice. Sama sem pomagala voditi delavnico fotografije na temo manipulacije, najbolj pa mi je ostala v spominu delavnica italijanske skupine, saj so priredili tekmovalni kviz na temo italijanske kulture in prehrane, kjer sem se o državi naučila marsikaj novega, npr. že to da parmezan ni italijanskega, ampak francoskega izvora.

Poleg življenjskih izkušenj smo udeleženci delili tudi svoja popotniška doživetja, sploh na delavnicah, kjer smo se spraševali, kdo sploh je popotniški novinar in kakšne kompetence mora imeti. Dandanes že skoraj vsak »backpacker« piše svoj blog ali snema vlog o svojih popotniških dogodivščinah. Poleg socialnih in komunikacijskih veščin, radovednosti, prilagodljivosti in navdušenja pa popotniški novinar potrebuje digitalne spretnosti in pripovedovalsko žilico. Fotografija, video in pripovedništvo so postale metode, preko katerih smo udeleženci poskušali podati svoje zgodbe in »zaklade« iz Romunije.

Med potepanjem po bližnji okolici glavnega mesta, ko smo udeleženci fotografirali, snemali in intervjuvali prebivalce, smo spoznavali, da popotniški novinar potrebuje obilno mero kritičnega mišljenja, s pomočjo katerega razbere potrebne in bistvene informacije ter se distancira od lastnih predsodkov in pomislekov. Za to pa je potrebna refleksija lastnega dela in prav to smo ob koncih dneva počeli v skupinskih refleksijah, kjer smo predebatirali na novo pridobljeno znanje in načine, kako ga uporabiti v prihodnje.

Avtorica: Petra Goljevšček

Fotograf: Črt Potočnik

Projekt je sofinanciran s strani Evropske komisije. Vsebina objave odraža izključno stališča avtorice. Nacionalna agencija ter Evropska komisija nista odgovorni za kakršno koli uporabo informacij, ki jih objava vsebuje.

Delo mladinske delavke sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada.

Tags: Erasmus