1.2 Kaj želim sporočiti?

Kaj je torej stvar, ki jo želim sporočiti naprej?

Če – in običajno je takšna realnost pri filmskih začetkih – ustvarjaš film na lastno iniciativo, brez financerjev in drugih, ki bi diktirali tvoje delo in usmeritev, potem je nujno kot temo filma izbrati nekaj, kar te močno privlači in zanima. Od interesa in želje je namreč odvisno, kakšno bo tvoje prebijanje tudi prek zaprtih vrat, ponesrečenih posnetkov in drugih ovir, ki jih v pripravi dokumentarnega filma ne manjka.

V grobem lahko tematike dokumentarnih filmov razdelimo v dve skupini:

  • Predstavitev osebe. Te nagovarja nekdo, ki je v svetu uspel narediti spremembo? Tu je lahko odlična tema za film! Tudi če je človek že pokojni, lahko iz pričevanj drugih ljudi in poznavalcev ustvariš čudovit portret človeka.
  • Predstavitev teme. Te bolj kot posamezna oseba zanima neko področje? Razišči ga! Poišči ljudi, zberi vire in predstavi temo!

Poleg tega lahko dokumentarne filme razvrstimo tudi v skupine glede na način, kako je neka tema predstavljena. Tako lahko govorimo o šestih stilih dokumentarnih filmov:

  • Poetični dokumentarec. Osredotočajo se na doživljanje. V gledalcu ob podajanju slike in glasbe ustvarjajo različna občutja, ne posredujejo pa nekega tako jasnega sporočila. Kar se vsebine tiče so ti filmi lahko zelo raznoliki.
  • Predstavitveni (expository) dokumentarec. Gledalcu želi posredovati sporočilo, ga nagovoriti, mu predstaviti stvarnost. Poleg slike in glasbe nastopa tudi glas pripovedovalca, ki komentira dogajanje.
  • Opazovalni dokumentarec. Ta oblika je nastala z bolj dostopno in manjšo filmsko opremo, ki je omogočala tudi običajnim ljudem, da so na filmski trak lovili zanimive trenutke. S tem so lahko predstavili tudi vidike, ki so jih uradni mediji morda zamolčali. To je pripeljalo do nastanka t.i. državljanskega novinarstva (citizen journalism) in izpeljanke popotniškega novinarstva (backpack journalism), ki ga na Socialni akademiji močno spodbujamo.
  • Participatorni dokumentarec. Zanj je značilno, da v njem avtor tudi sam nastopa – lahko kot pripovedovalec, lahko pa tudi s postavljanjem vprašanj intervjuvancem.
  • Reflektivni dokumentarec. V njem avtor ne nastopa le kot glas v ozadju, temveč se pojavi tudi na sliki.
  • Igrani dokumentarec. Gre za eksperimentalno obliko, pri kateri avtor zbuja različne (čustvene) odzive ljudi. Pri tem dokaj lahko pride do raznih manipulacij.

Katero koli izmed teh možnosti boš izbral-a, pa si še pred nadaljevanjem zapiši vodilno idejo (ang. plotline). To je povzetek bodočega filma v eni povedi.

Primer: Kaj, če bi se deček spoprijateljil z nezemljanom (vodilna ideja filma E.T. vesoljček, 1982).