3.1 Dialog

Kaja Kosec
Dialog ima temelj v starogrški filozofiji in pomeni »pretok razmišljanj«, »biti v razmišljanjih«, »biti med besedami«, »med pomeni«, »z besedami«. Starogrško dia + logos = z, med + pomeni, besedami, razmišljanji. Gre za pretok razmišljanj med ljudmi. Pri tem dialog ni vezan na dve dotični osebi, ampak poteka med več ljudmi, znotraj določene skupnosti. Ko govorimo o dialogu, moramo imeti v mislih, da je to starogrški koncept, ki se udejanja v polisu, državi, lokalni skupnosti. Torej govorimo o dialogu, ki se uresničuje med državljani, ki se sprašujejo po življenju, politiki. Dialog je temelj demokracije, v kateri svobodni državljani v besedi razpravljajo, kdo so in kod gredo.

Na slovenskih tleh bi dialog lahko opisali kot »srečanje pod lipo«. Pred visoko tehnologijo in ko je nedelja veljala za dela prost dan, so se ljudje srečavali pred cerkvijo, semnju ali mestnem trgu, po navadi pod drevesom, pod lipo. Srečevali so se v skupnosti in dialog ni bil prvina dveh posameznikov, ampak več prisotnih ljudi. Kako se je navadno začel dialog? Zagotovo ne učeno in z namenom, da strokovnjaki različnih področij dosežejo nek zastavljen konsenz. Ravno nasprotno, na prostem so se zbrali ljudje, prebivalstvo, ki je bilo na naših tleh večinoma kmečko. Zatorej ni šlo za pogovore prefinjenih oblik, ampak za malo obrekovanja, pogovarjanja o vremenu in politično-družbenem stanju. Toda le v uvodu, kot to počnemo še danes.

Dialog je najbolj naravna in hkrati najbolj dovršena oblika komunikacije. Pripišemo mu lahko nekaj značilnosti. Dialog je brez oblike, nima vnaprej določenih vsebin in nima cilja. Zgodi se sam po sebi, ob srečanju dveh ali več oseb. Ne stremi k zmagi in prepričevanju, ampak nastaja zaradi zanimanja po sočloveku. Dialog se porodi, ker želimo človeka spoznati in se mu želimo deliti. Ta delitev poteka naravno, v besedi in pomeni srečanje v mislih, občutenjih in izkustvih. Kot pravi Martin Buber (1999): »Vse resnično življenje je srečevanje«, kar pomeni, da se v življenju neprenehoma srečujemo z ljudmi, toda le če smo resnični, to je iskreni in pristni – torej dialoški, z njimi vstopamo v medsebojnost.

David Bohm (1996) pravi, da je dialog pogovor dveh ali več oseb, ki se srečajo z namenom, da se učijo ena od druge. To pomeni, da v dialog ne vstopamo z namenom, da prepričamo drugega, da imamo prav, ampak vstopamo zato, da izvemo in poglobimo znanja drugega, drugih. Dialog ni enkraten dogodek, je sekvenca pogovorov, spraševanj in argumentiranj o življenju, značaju, odnosih ter družbi, etiki in politiki. V dialogu ni voditeljev, ni prepričevanj ter ni pravilnih in napačnih odgovorov. Prav tako ni cilj dialoga iskanje ene ultimativne resnice. Cilj dialoga je učenje ter odprta in iskrena izmenjava argumentov.

Dialoga je sposoben vsak posameznik, tudi tisti, ki ima okrnjeno znanje besedišča. Pomembno je, da je človek pripravljen deliti izkustva in argumente z drugimi ter je pripravljen na kritiko in drugačnost. Če se človek odpre resničnemu dialogu in prisluhne drugim, potem se lahko na-uči drugih resnic, ki morda niso v skladu z lastnimi prepričanji, a jim pusti, da zavzamejo prostor v lastnem mišljenju.

Dialog je prostor srečanja, kar pomeni, da kot govorna in telesna bitja z drugimi prihajamo v stik in spoznavanje. Za uspešen dialog je ključna pristnost in odprtost, preko katere gradimo zaupanje, osnovo vsakega odnosa. In skozi vzpostavitev odnosa, skozi dialog se rodi spoštovanje in ljubezen ter odgovornost do sočloveka. Dialog prepoznam kot prostor, ki je lasten človeku in nujen za obstoj človeštva in konstruktivne družbe. Če želimo postati sodelovalna družba, se moramo najprej spoznati. In ne spoznati v smislu: »Živijo, jaz sem ta in ta, delam to in to, in me veseli, da sva se spoznala«. Poznati drugega je veliko večji izziv. In je tudi dolgotrajnejši podvig. Poznati drugega ne pomeni poznati sebi enake ljudi, ampak pomeni poznati drugega v polnosti, tudi v drugačnosti, ki je njegova/njena enkratnost. Človek spozna sočloveka le preko njega samega. Istočasno človek spozna sebe le preko sočloveka. Če želimo spoznati drugega in preko drugega sebe, moramo vstopiti v dialog.

Z dialogom utrjujemo komunikacijo, krepimo svoj značaj in gradimo skupnost. Z osebami v dialogu se ne le spoznavamo, se tudi v polnosti povežemo in rastemo skupaj. Dialog je umetnost skupnega razmišljanja (Isaacs 1999). Dialog je prostor spoznavanja in je prostor samo-spoznanj. Resnično, sebe in drugega spoznamo v dialogu. Le skupaj v dialogu, v katerem se srečamo v vsej svoji polnosti, lahko razumemo in sprejmemo vzgibe in dejanja posameznika in družbe. Le v dialogu lahko gradimo zdrave in trajne odnose ter skupaj sooblikujemo (demokratično) družbo.

Izdala

Kaja Kosec

Kaja Kosec je dvakratna magistrica teologije in verskih študij in v Za dialog usposablja posameznike in kadre v dialogu, etiki in krepostnem voditeljstvu. Predana je raziskovanju in apliciranju dialoga v prakso ter treningu dialoških veščin.