4.4 Odpuščanje

Odpuščanje dijakom pomeni:

  • da ni več očitkov za pretekle napake ali krivice,
  • povezavo z notranjim mirom, odnosom do duhovnega življenja,
  • razumevanje in sprejemanje drugačnosti,
  • da se spremenijo čustva (»ko odpustiš, ti je laže«),
  • enostransko odpuščanje, dvostransko odpuščanje in odpuščanje samemu sebi,
  • iti preko sebe,
  • nov začetek,
  • duhovno vrednoto, za katero se mora vsak posameznik sam odločiti.

Zamera – stanje pred odpuščanjem

Udeleženci intervjujev so povedali, da navadno zamerijo, če so prevarani, če je izdano njihovo zaupanje, če nekdo ne izpolni svojih obljub, če se nekdo obrača po vetru. Zamera se po njihovem mnenju odraža predvsem tako, da nočeš imeti stikov z osebo, ki ji zameriš. So pa nekateri menili, da ko zameriš, predvsem škoduješ sam sebi in da z odpuščanjem tudi koristiš predvsem sebi. Pri zamerah se nabere negativna energija, ki jo je treba na nek način sprostiti. Nekdo je še menil, da Slovenci nismo dobri pri odpuščanju.

Odpustiti ali pozabiti?

Veliko intervjuvancev je v zvezi z odpuščanjem govorilo o pozabljenju. Ob tem je nekdo izpostavil, da tudi če odpustiš neko zamero ali krivico, je ne moreš pozabiti. Nekdo drug je opozoril, da če ne pozabiš, ne ponavljaš istih napak. Udeleženec je ob omembi vojnega nasilja dejal, da ne smemo pozabiti, kar se je zgodilo, medtem ko je drugi menil, da je potreben čas, da lahko ljudje pozabijo na tovrstne travme; ko se zamenjajo generacije, se namreč ljudje o tem ne pogovarjajo več tako zelo.

Odpuščanje vojnega nasilja

V zvezi z medvojnim in povojnim nasiljem v Sloveniji je nekdo menil, da mladi ne morejo odpustiti stvari, ki jih ne poznajo. Nekdo drug je izpostavil, da za odpuščanje potrebno razčistiti stvari; ob tem je obrazložil, kaj zanj pomeni »razčistiti«, in sicer na podlagi dejstev presoditi, kaj je bilo slabo in kaj dobro ter to tudi javno povedati. Nekdo drug je rekel, da je najprej potreben pokop žrtev. Neka udeleženka je menila, da so se povojni poboji zgodili v kontekstu vojne in nerešenih medvojnih konfliktov. Nekdo je omenil, da je zlasti na Balkanu prisotno ohranjanje zamer med narodi in da se to ohranja skozi zgodovino in povzroča spore.

Kaj je potrebno za odpuščanje?

Mladi so razpravljali, kaj je potrebno za odpuščanje oz. kdaj so oni pripravljeni odpustiti. Precej udeležencev je poudarilo, da je za odpuščanje potrebno opravičilo. Več dijakov je izpostavilo pomen poslušanja za odpuščanje. Nekateri so dodali, da je potrebno priznanje napake oz. krivde, nekateri so omenili čas in razčiščenje dejstev (tudi kdo je krivec oz. odgovorna oseba), razlogov in okoliščin, ki so privedle do napake ali storjene krivice, ter pogovor o tem. Ob tem je nekdo menil, da dialog ni nujno potreben za odpuščanja. Nekateri udeleženci so menili, da je potrebna obojestranska volja po odpuščanju, drugim je pomemben sklep o poboljšanju in dokazi o tem, tretji so omenili kazen. Nekdo je menil, da je odpuščanje možno ob posredovanju tretje osebe ali po menjavi generacij. Po mnenju nekaj udeležencev je odpuščanje odvisno od tega, kako pomembne so sporne zadeve tistemu, ki naj bi odpustil in kako blizu je tistemu oseba, ki je povzročila krivico. Nekdo drug je povedal, da je tudi pri odpuščanju potrebna prava mera. So se pa nekateri strinjali, da je določene stvari, kot so npr. prevare, laži, izdaja zaupanja, težko odpustiti.

Nekdo je opozoril, da je tisti, ki je naredil neko veliko krivico ali napako navadno tako zaznamovan, da tudi če bo storil kako dobro delo, ne bo mogel popraviti svoje napake oz. krivice. Drug udeleženec pa je izpostavil, da po odpuščanju človek postane previdnejši.

Ključni poudarki:

  • Mladi odpuščanje povezujejo z zamerami, napakami in pozabljenjem.
  • Za dijake je odpuščanje medvojnih in povojnih zločinov težka tema. Nekateri menijo, da to njih ne zadeva, medtem ko drugi mislijo, da bi bilo za odpuščanje najprej potrebno razčistiti, kaj se je takrat dogajalo (kaj je bilo dobro, kaj slabo).
  • Mladi so si precej enotni, da je za odpuščanje potrebno opravičilo, naštevajo pa še nekaj drugih pogojev, kot je poslušanje, priznanje napake oz. krivde, razčiščevanje okoliščin in dejstev, pogovor.

Interpretacija

Dijakom je bliže dojemanje odpuščanja na medosebni ravni kot na družbeni ravni med skupinami, med katerimi je prišlo do krivic. Iz medosebnih odnosov imajo namreč več izkušenj, v katerih se soočajo z zamerami, napakami, krivicami. Kljub tem pa imajo svoje poglede tudi na odpuščanje v zvezi s krivicami v družbi. V zvezi s krivicami zaradi vojnega in povojnega nasilja smo opazili, da mladi različno gledajo na to, kako obravnavati tovrstni družbeni problem. Medtem ko so nekateri izrazili, da oni niso bili vključeni v to nasilje in potemtakem njih to ne zadeva (njim ni treba kaj odpustiti), so drugi menili, da je treba raziskati, kaj se je takrat zgodilo, in primerno pokopati žrtve. Menimo, da bi bilo treba mladim predstaviti različne načine, ki na družbeni ravni prispevajo k odpuščanju, npr. predstavitev konkretnih primerov ukrepov in procesov odpuščanja in sprave oz. tranzicijske pravičnosti. S tem bi lahko mlade še bolj senzibilizirali za to tematiko in jim hkrati prikazali možnosti, kako se lahko sami dejavno vključijo v delo za odpuščanje, spravo in mir na družbeni ravni.

Izdala

Mario Plešej

Mario Plešej je magister znanosti na področju politologije. V Socialni akademiji od leta 2011 deluje kot izobraževalec in raziskovalec, zlasti na področju spominjanja in sprave.