3.3 Sprava

Mario Plešej
Beseda sprava je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika med drugim opredeljena kot »dejstvo, da se kdo spravi s kom«, glagol spraviti (se) pa v tej zvezi pomeni, »s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga« (Bajec 2000). Sprava se torej nanaša na odnose med osebami, skupinami, skupnostmi, narodi ali državami. Pomeni vzpostavitev medsebojnih odnosov, v katerih namesto zamer, nespoštovanja, nezaupanja, zavračanja ali celo sovraštva in nasilja zavlada spoštovanje, zaupanje, sodelovanje, prijateljstvo. Prekinitve ali zamere v odnosih med osebami, skupinami ali skupnostmi so posledica raznovrstnih krivic ali prestopkov, na primer žalitve, izdaje, prevare, odtujitve, napadi, umori, s katerimi ena stran prizadene drugo. Gre za raznovrstne kršitve pravičnosti oz. določenih moralnih in drugih priznanih načel ali norm.

Med najbolj razširjene in uveljavljene norme sodobnega časa štejemo človekove pravice in temeljne svoboščine, ki varujejo predvsem posameznike v odnosu do oblasti na lokalni, državni ali mednarodni ravni. Odnose med državami urejajo načela in norme mednarodnega prava. Tako človekove pravice kot načela in norme mednarodnega prava zagotavljajo pravno zavezujoči dokumenti (ustave, zakoni, mednarodne konvencije in pogodbe), varujejo pa jih institucije na mednarodni ravni in v posameznih državah, zlasti nacionalna in mednarodna sodišča. Zaradi izredno boleče izkušnje druge svetovne vojne in takratnih grozodejstev so države v drugi polovici 20. stoletja sprejele vrsto pravno zavezujočih dokumentov, v katerih so opredelile načela in norme za sožitje med državami in med ljudmi. Poleg tega so opredelile mehanizme in ukrepe za varovanje teh načel in norm kot tudi posledice za kršitelje. Taki pravno zavezujoči dokumenti so bili na svetovni ravni sprejeti predvsem v okviru Organizacije združenih narodov, na evropski celini pa v okviru Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in Evropske unije. Primera takih dokumentov sta na primer Ustanovna listina Organizacije združenih narodov in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Vsaka država s kazensko zakonodajo opredeli dejanja, ki niso v skladu z normami ter so zato pregonljiva in je zanje zagrožena kazen. Obstajajo tudi nepisana pravila, ki urejajo odnose med ljudmi. Njihova kršitev lahko prav tako negativno vpliva na medsebojne odnose. Ob tem je treba opozoriti na kulturne razlike, ki obstajajo med različnimi skupnostmi in narodi. Dejanje, ki je v nekem kulturnem okolju sprejemljivo, je lahko v drugem popolnoma nesprejemljivo, na primer umetna prekinitev nosečnosti ali spolnost med osebami istega spola. Zato je tudi pri oblikovanju in sprejemanju pravnih predpisov tako znotraj držav kot na mednarodni ravni dialog ključnega pomena.

Kljub večji ozaveščenosti in boljšemu pravnemu varstvu človekovih pravic smo tudi v novejšem času še vedno priča zelo brutalnim množičnim kršitvam človekovih pravic, kot je bil na primer genocid nad bosanskimi muslimani v Srebrenici leta 1995. Ob tako hudih krivicah in prestopkih pri ljudeh poleg zamer nastanejo tudi težke travme. S travmo razumemo ranjenost kot posledico fizičnih ali psiholoških poškodb, ki jih človek dobi pri izredno močnih in neželenih izkustvih, v katerih nastopi dejanska ali občutena nevarnost za življenje ali zdravje človeka; taka izkustva se sprožijo ob neposrednem stiku posameznika s skrajnimi, netipičnimi življenjskimi dogodki (Simončič 2012). Vse krivice in prestopki seveda niso . Njihova teža in obseg vplivata na to, kako prizadeti so odnosi med osebami, v neki skupnosti, med narodi ali državami, ter na to, kako hitro in na kakšne načine je možno takšne odnose popraviti. Zamere in travme, ki jih ne predelamo in ne zdravimo, se prenašajo iz roda v rod. Pri osebah ali v skupnosti obstajajo, tudi če neposredni povzročitelji in tisti, ki so jih neposredno doživeli, ne živijo več.

Sprava je navadno posledica dlje časa trajajočega procesa, v katerem morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Naslednje pogoje smo oblikovali na podlagi premislekov Bojana Žalca (2012) in Jožeta Krašovca (2000):

  • Enakost: sprava je možna le med akterji, ki si vzajemno priznajo enakost, npr. osebi si priznata, da imata enako dostojanstvo, iz katerega izhajajo enake pravice.
  • Svoboda: sprave ni mogoče doseči s prisilo, ampak je lahko utemeljena le na svobodni volji in svobodnem delovanju oseb.
  • Resnica: sprava je možna na podlagi resnice, zlasti resnice o izvoru in smotru bivanja človeka, ter na podlagi kritičnega preverjanja ravnanj v luči resnice.
  • Moralna preobrazba: na podlagi samorefleksije in kritičnega odnosa do samega sebe je v spravnem procesu potrebno, da tisti, ki so povzročili krivice, prevzamejo odgovornost, priznajo krivdo, obžalujejo in se kesajo za svoja dejanja ter si prizadevajo za trajno izboljšanje situacije in odnosov.
  • Empatija: žrtve krivic morajo biti v spravnem procesu sposobne empatije in sočutja do povzročiteljev krivic ter sposobne razumevanja situacije in dejavnikov, ki so privedli do krivic.
  • Dialog: za spravo je nujno potrebna medsebojna komunikacija, zato je spravni proces je v svojem bistvu dialoški proces.
  • Poprava krivic: sprava je dosežena, ko je škoda, ki jo je odnosom med osebami ali skupinami povzročila neka krivica, odpravljena ali kompenzirana na način, ki ne ovira več vzpostavitve pozitivnih odnosov.

Med zgornje pogoje lahko delno uvrstimo še odpuščanje, vendar, kot pravi Žalec (2012), le-to ni nujni pogoj pri vseh vrstah sprave. Odpuščanje je namreč povezano s krivdo. Odpustimo lahko le nekomu, ki je kriv; kriv pa je lahko le posameznik, ne skupina. Odpustimo lahko torej nekomu, ki je kriv oziroma mislimo, da je kriv, medtem ko se lahko spravimo z nekom, s katerim smo prekinili odnose, zato ker je na nek način povezan s krivico, ni pa je zakrivil.

Pristopi in poti k spravi so različni. Kot opozarja Bahovec (2012), pristopi, ki prevladujejo v zahodnem svetu, niso univerzalni, kajti v drugih kulturnih okoljih so pristopi drugačni. Za spravo sta po njegovem mnenju pomembna zlasti dva vidika kulture:

  • simbolične pripovedi v obliki zgodb, ki kulturnim skupinam sporočajo, kaj morajo vedeti o sebi in kako se spominjati tega, kar se jim je v preteklosti zgodilo;
  • institucije kot skupki kulturnih pomenov in pravil v zvezi s specifičnimi družbenimi dejavnostmi.

Skupnosti, v katerih vlada kultura sprave, imajo po prepričanju Bahovca (prav tam) skupne tri pomembne stvari: so skupnosti varnosti, skupnosti spomina in skupnosti upanja. Predpogoj za takšno kulturo pa je pripovedovanje resnice in pripovedovanje zgodb.

 

Izdala

Mario Plešej

Mario Plešej je magister znanosti na področju politologije. V Socialni akademiji od leta 2011 deluje kot izobraževalec in raziskovalec, zlasti na področju spominjanja in sprave.