3.2 Odpuščanje

Mario Plešej

Slovar slovenskega knjižnega jezika glagol odpustiti v prvem od pomenov opredeli kot »narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga« (Bajec 2000). Odpuščanje je koncept, ki ga obravnavajo različne vede, zlasti psihologija, filozofija in teologija.

Psihologinja Laura Yamhure Thompson (2005) odpuščanje opredeli kot preoblikovanje odzivov na povzročitelja krivice ali travme, na krivico oziroma travmo ali na negativne posledice krivice oziroma travme od negativnih v nevtralne ali pozitivne. Izvir krivice oziroma travme in s tem objekt odpuščanja je po njeni opredelitvi lahko oseba sama, druga oseba oziroma več oseb ali situacija, ki jo nekdo dojema, da je zunaj nadzora kogarkoli, na primer bolezen ali naravna nesreča. Odzivi so lahko v obliki misli, občutkov in vedenj v zvezi s krivico ali povzročiteljem krivice oziroma travme, pri čemer sta pomembna dva vidika: jakost odzivov in njihova vrednost (negativna, nevtralna ali pozitivna). Oseba, ki odpusti, lahko preoblikuje svoje negativne odzive, tako da:

  • spremeni vrednost svojih odzivov iz negativne bodisi v nevtralno ali pozitivno vrednost,
  • spremeni hkrati vrednost in jakost odzivov.

Za odpuščanje je potrebna sprememba vrednosti odziva najmanj v nevtralno vrednost. Po mnenju Thompsonove (prav tam) ni nujno, da oseba razvije empatijo in sočutje (pozitivni odziv) do povzročitelja krivice oziroma travme, ampak zadostujejo že nevtralni odzivi. Za odpuščanje ni nujno, da oseba spremeni jakost svojih odzivov. Kljub temu pa lahko slabljenje odzivov spodbudi odpuščanje, ker zmanjšuje vsiljivost in intenziteto negativnih misli in čustev v zvezi s krivico oziroma travmo.

Tomaž Erzar (2013) vidi proces odpuščanja kot vrh dolgotrajnega soočanja neke osebe s travmatičnimi izkušnjami in njihovimi posledicami. Po njegovem mnenju to soočanje poteka praviloma v štirih korakih:

  1. šok ali stanje urgentnega ukrepanja zaradi travmatičnega dogodka, kar običajno traja od dva do tri tedne;
  2. premlevanje travmatičnega dogodka ter pojav čustev in občutij, kot so jeza, obup, nemoč, krivda, bes, zmeda in podobno;
  3. izpovedovanje in izražanje negativnih čustev in občutij bližnjim osebam, ki se odzovejo s sočutjem in razumevanjem;
  4. ponovna vzpostavitev domačega sveta doživljanja in dojemanja, ki je sestavljen iz starega sveta in iz pozitivnih izkušenj soočanja s travmo.

Erzar (prav tam) poudarja, da ljudje, ki so bili žrtve travmatičnih dogodkov, ne morejo opustiti svoje vloge žrtve brez odpuščanja; le-to pa »ne pomeni opravičevanja krivic ali rehabilitacije storilcev niti pozabe krivic ali sprave s storilci«. Odpuščanje predstavlja »stalno prizadevanje v smeri poglabljanja v bolečino travme ter soočanja z njenimi posledicami, ki žrtvam omogoča prevzeti odgovornost za lastno življenje brez maščevalnosti« (prav tam). Avtor (prav tam) našteva deset pogojev za odpuščanje:

  • odpuščanje ni namenjeno storilcem, ampak je osebna stvar in odločitev žrtve;
  • notranja drža, da trpljenja ni mogoče pozabiti ali odpustiti;
  • spoznanje, da obstajajo v življenju dobre stvari in dobri odnosi, ki so neodvisni od volje in prizadevanja žrtev;
  • spoznanje, da žrtve niso zavezane trpljenju in da se lahko povežejo z dobrimi stvari in dobrimi ljudmi;
  • preverjanje lastne drže do življenja;
  • učenje in opravljanje notranjih in zunanjih oblik odpuščanja;
  • postopnost;
  • sposobnost žalovanja;
  • celovitost procesa, ki zajema vse dimenzije življenja;
  • sprememba identitete in pripravljenost žrtev, da lastno življenje doživijo kot del globljega smisla in širšega dogajanja.

Ne nazadnje je pri odpuščanju pomembna tudi duhovna dimenzija. Po izkustvu krivic ali travm lahko človek v soočanju z njimi pride do meja, prek katerih sam niti s pomočjo drugih ne more iti. V takih primerih pride do izraza vera v nadnaravno, presežno. V krščanskem kontekstu to vključuje spoznanje, da je odpuščanje Božji dar in da ga človek ne more izsiliti z lastno voljo (Platovnjak 2014).

Izdala

Mario Plešej

Mario Plešej je magister znanosti na področju politologije. V Socialni akademiji od leta 2011 deluje kot izobraževalec in raziskovalec, zlasti na področju spominjanja in sprave.