1. Uvod

Mario Plešej
Pred vami je predstavitev raziskave in priročnik o delu z mladimi na področju dialoga, odpuščanja in sprave. Priročnik je namenjen predvsem mladinskim voditeljem in mladinskim delavcem ter učiteljem v srednjih šolah, ki želijo mlade usposobiti za dejavno in odgovorno državljanstvo. Poleg tega je pričujoča vsebina zanimiva tudi za družboslovne strokovnjake (sociologe, politologe, psihologe idr.), še posebej tiste, ki se raziskovalno ukvarjajo z mladino in mladinskim delom.

V Socialni akademiji, v kateri deluje večina avtorjev tega dela, se že več kot deset let izobraževalno in raziskovalno posvečamo mladim. Naš namen je na različne načine mlade spodbuditi, da se vključijo in dejavno sodelujejo v civilni družbi. Pri svojem delu opažamo, da so nerazrešeni problemi iz slovenske zgodovine 20. stoletja med glavnimi ovirami v razvoju civilne družbe in demokracije v Sloveniji. To se kaže zlasti v ostrih delitvah ter agresivnem ali celo sovražnem govoru, ki se pojavi ob pomembnih družbeno-političnih vprašanjih in odločitvah; tako je bilo na primer ob lanski krizi z migranti in begunci ali ob referendumu o spremembah družinske zakonodaje. Javne razprave o tovrstnih vprašanjih so velikokrat zaznamovane z medsebojnimi obtožbami in etiketiranjem, ki je povezano z nerazrešenimi preteklimi problemi, še posebej v zvezi z nasiljem med in po drugi svetovni vojni. Dialog v takih razmerah postane nemogoč, mnogi državljani, zlasti mladi, pa izgubljajo zaupanje v demokracijo. Spodnji graf prikazuje gibanje zadovoljstva z demokracijo med ljudmi v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih in v zadnjem času je zaznati občutno povečanje nezadovoljstva z demokracijo. Zagotovo ne moremo vzrokov za nezadovoljstvo pripisati le nerešenim problemom izpred 70 let, prepričani pa smo, da so le-ti med glavni razlogi za takšno stanje.

zadovoljstvo-demokracija
Graf 1: Gibanje zadovoljstva in nezadovoljstva z demokracijo v Sloveniji med anketiranci javnomnenjskih raziskav v obdobju od leta 1996 do 2014 (Toš in dr. 2014).

V slovenskem prostoru se nobena druga mladinska organizacija sistematično ne posveča temu, kar lahko poimenujemo kot »učenje iz zgodovine«. Posledično primanjkuje znanja in veščin o tem, kako izvajati raznovrstne program na tem področju. Gre za dejavnosti, s katerimi ozaveščamo mlade o kolektivnih konfliktih in krivicah, ki so se v prejšnjem stoletju v Sloveniji in drugod po svetu zgodile zaradi delovanja totalitarnih in avtoritarnih ideologij in režimov. V ta sklop dejavnosti sodi tudi obujanje spomina na žrtve teh režimov, opominjanje pred uničujočimi družbenimi posledicami teh režimov ter v povezavi s tem izobraževanje in vzgoja za dejavno in odgovorno državljanstvo. Slednje je po našem mnenju najboljši način za krepitev demokracije ter preventiva pred morebitnim ponovnim vzponom totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Na podlagi pozitivnih izkušenj pri tovrstnem delu z mladimi v okviru programa Socialne akademije »SOS – Spomin. Opomin. Sprava.« smo se odločili, da opravimo raziskavo, kako mladi v Sloveniji gledajo na konflikte, dialog, odpuščanje in spravo. S pridobljenim vedenjem smo nato oplemenitili izkušnje v našem drugem programu »10 ključnih stvari«, v katerem mladi prek delavnic pridobijo veščine in sposobnosti, ki so v življenju pomembne, a jih šolski sistem za to ne usposablja. Rezultat so delavnice o dialogu, odpuščanju in spravi, predstavljene v tem priročniku.

Pričujoče delo je sestavljeno iz sedmih poglavij. V naslednjem poglavju predstavljamo razloge, zakaj je smiselno, da se mladi ukvarjajo s to tematiko in kateri so glavni nerazrešeni problemi iz slovenske zgodovine 20. stoletja. V tretjem poglavju podajamo svoja izhodišča, kako razumemo pojme dialog, odpuščanje in sprava. V četrtem poglavju so predstavljeni rezultati raziskave med mladimi o konfliktih, dialogu, odpuščanju in spravi ter interpretacija rezultatov. Peto poglavje sestavljajo primeri vaj, s katerimi lahko pri mladih krepimo dialog, odpuščanje in spravo, predstavljeni pa so tudi glavni pristopi pri obravnavanju te tematike med mladimi. V šestem poglavju so zbrani viri in literatura, v zadnjem poglavju pa so navedene kratke informacije o avtorjih tega dela.

Na tem mestu se zahvaljujemo vsem mladim, ki so sodelovali pri zasnovi in izvedbi raziskave ter oblikovanju in izvedbi delavnic; na ta način smo uresničili načelo »z mladimi o mladih za mlade«. Hvala vsem srednjim šolam in učiteljem, ki so pokazali odprtost in pripravljenost za sodelovanje v tem projektu. Ne nazadnje gre zahvala Konferenci katoliških škofov Združenih držav, Uradu Republike Slovenije za mladino in Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije za finančno podporo, s katero smo lahko izvedli ta projekt.

2. To se mene ne tiče!?

Mario Plešej
Izjava »To se mene ne tiče!« je pri mladih precej pogosta, ko beseda nanese na odprta vprašanja v zvezi z nasiljem med drugo svetovno vojno in po njej ter posledicami tega nasilja. Kljub takemu prepričanju menimo, da je smiselno in potrebno, da se mladi s to tematiko soočajo in ukvarjajo. Zakaj?

Kot smo nakazali že v uvodu, vidimo nerazrešene probleme v Sloveniji, ki izvirajo iz obdobja druge svetovne vojne in neposredno po njej, kot enega glavnih vzrokov za nizko raven politične kulture in posledično razmeroma veliko nezadovoljstvo z demokracijo. Rešitve in izboljšanje stanja ne vidimo v brezbrižnosti niti v odrivanju teh vprašanj na stranski tir niti v njihovem izkoriščanju za medsebojno obračunavanje, ampak v aktivnem in stalnem soočanju civilne družbe in politike s temi vprašanji. Če pogledamo primer (Zahodne) Nemčije, je soočanje z nacistično preteklostjo in zločini kljub demokratičnemu okolju po drugi svetovni vojni potekalo počasi in težavno. To soočanje tam še vedno poteka. Razumljivo je, da je v Sloveniji soočanje zlasti s komunističnimi zločini med drugo svetovno vojno in po njej na območju današnje Slovenije toliko bolj težavno, ker je do leta 1990 oblast te zločine sistematično prikrivala. Po demokratičnih spremembah smo v 25 letih samostojne Slovenije sicer naredili določen napredek na tem področju, a stvari se premikajo zelo počasi.

O katerih nerazrešenih problemih pravzaprav govorimo? Zgodovinska stroka je v okviru Inštituta za novejšo zgodovino od leta 1997 do 2012 sistematično raziskala in popisala smrtne žrtve, ki so življenje izgubile v času od aprila 1941 do januarja 1946 zaradi vojnega nasilja, povojnega revolucionarnega nasilja ali posledic vojne. Gre za poimenski seznam skoraj 100 000 smrtnih žrtev (Zgodovina Slovenije – SIstory 2016; Deželak Barič 2012), ki so med drugo svetovno vojno prebivale na območju današnje Slovenije. Številčna podoba žrtev in njihova struktura je torej znana. Zaplete se pri razjasnjevanju ter moralnem in političnem ocenjevanju vzrokov in okoliščin teh in drugih žrtev vojnega in povojnega revolucionarnega nasilja. Zakaj in kako je prišlo do sodelovanja z okupatorji med drugo svetovno vojno? Je bilo to prav ali narobe? Zakaj in kako je prišlo do pobojev med in po drugi svetovni vojni? Kdo jih je naročil in izvršil? Je bilo to prav ali narobe? Zakaj teh in podobnih vprašanj sistematično ne raziščemo ter v širši družbi reflektiramo in ovrednotimo rezultate?

Slovenski akademik in strokovnjak za etična vprašanja Jože Trontelj (2012) se ne strinja s trditvijo, da moramo kot družba čimprej pozabiti na svoje temne strani, da bi se lahko posvetili sedanjosti in prihodnosti. Po njegovem mnenju je to neprimeren nasvet; še več, pomeni obrniti hrbet etiki, temeljnim vrednotam, kot so pravica do pravičnosti, dolžnost spoštovanja človekovega dostojanstva ali svetost življenja. Izkrivljene moralne drže in prepričanja, kot na primer to, da je uporaba nasilja upravičena, če služi višjim interesom, se prenašajo iz roda v rod. Temu se po mnenju Trontlja lahko zoperstavimo le z iskreno predstavitvijo dejstev in z usposabljanjem čustvene inteligence in izobraževanjem o empatiji.

Čeprav večina pripadnikov današnjih generacij nismo neposredno povezani z nasilnimi konflikti med drugo svetovno vojno in po njej, pa smo kot državljani demokratične države poklicani, da odprta in nerazrešena vprašanj v zvezi s temi konflikti na različne načine pomagamo predelovati in reševati. S tem bomo namreč tem konfliktom odvzeli moč, da negativno vplivajo na današnje generacije in današnje konflikte. Pomembno se nam torej zdi, da mladinski delavci in voditelji ter učitelji v šolah mlade soočijo s to tematiko, jih ozavestijo o teh vprašanjih in jih ob njih izobražujejo za dejavno in odgovorno državljanstvo v demokratični državi. Pri tem jim lahko pomagajo vsebine iz pričujočega priročnika.

3.2 Odpuščanje

Mario Plešej

Slovar slovenskega knjižnega jezika glagol odpustiti v prvem od pomenov opredeli kot »narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga« (Bajec 2000). Odpuščanje je koncept, ki ga obravnavajo različne vede, zlasti psihologija, filozofija in teologija.

Psihologinja Laura Yamhure Thompson (2005) odpuščanje opredeli kot preoblikovanje odzivov na povzročitelja krivice ali travme, na krivico oziroma travmo ali na negativne posledice krivice oziroma travme od negativnih v nevtralne ali pozitivne. Izvir krivice oziroma travme in s tem objekt odpuščanja je po njeni opredelitvi lahko oseba sama, druga oseba oziroma več oseb ali situacija, ki jo nekdo dojema, da je zunaj nadzora kogarkoli, na primer bolezen ali naravna nesreča. Odzivi so lahko v obliki misli, občutkov in vedenj v zvezi s krivico ali povzročiteljem krivice oziroma travme, pri čemer sta pomembna dva vidika: jakost odzivov in njihova vrednost (negativna, nevtralna ali pozitivna). Oseba, ki odpusti, lahko preoblikuje svoje negativne odzive, tako da:

  • spremeni vrednost svojih odzivov iz negativne bodisi v nevtralno ali pozitivno vrednost,
  • spremeni hkrati vrednost in jakost odzivov.

Za odpuščanje je potrebna sprememba vrednosti odziva najmanj v nevtralno vrednost. Po mnenju Thompsonove (prav tam) ni nujno, da oseba razvije empatijo in sočutje (pozitivni odziv) do povzročitelja krivice oziroma travme, ampak zadostujejo že nevtralni odzivi. Za odpuščanje ni nujno, da oseba spremeni jakost svojih odzivov. Kljub temu pa lahko slabljenje odzivov spodbudi odpuščanje, ker zmanjšuje vsiljivost in intenziteto negativnih misli in čustev v zvezi s krivico oziroma travmo.

Tomaž Erzar (2013) vidi proces odpuščanja kot vrh dolgotrajnega soočanja neke osebe s travmatičnimi izkušnjami in njihovimi posledicami. Po njegovem mnenju to soočanje poteka praviloma v štirih korakih:

  1. šok ali stanje urgentnega ukrepanja zaradi travmatičnega dogodka, kar običajno traja od dva do tri tedne;
  2. premlevanje travmatičnega dogodka ter pojav čustev in občutij, kot so jeza, obup, nemoč, krivda, bes, zmeda in podobno;
  3. izpovedovanje in izražanje negativnih čustev in občutij bližnjim osebam, ki se odzovejo s sočutjem in razumevanjem;
  4. ponovna vzpostavitev domačega sveta doživljanja in dojemanja, ki je sestavljen iz starega sveta in iz pozitivnih izkušenj soočanja s travmo.

Erzar (prav tam) poudarja, da ljudje, ki so bili žrtve travmatičnih dogodkov, ne morejo opustiti svoje vloge žrtve brez odpuščanja; le-to pa »ne pomeni opravičevanja krivic ali rehabilitacije storilcev niti pozabe krivic ali sprave s storilci«. Odpuščanje predstavlja »stalno prizadevanje v smeri poglabljanja v bolečino travme ter soočanja z njenimi posledicami, ki žrtvam omogoča prevzeti odgovornost za lastno življenje brez maščevalnosti« (prav tam). Avtor (prav tam) našteva deset pogojev za odpuščanje:

  • odpuščanje ni namenjeno storilcem, ampak je osebna stvar in odločitev žrtve;
  • notranja drža, da trpljenja ni mogoče pozabiti ali odpustiti;
  • spoznanje, da obstajajo v življenju dobre stvari in dobri odnosi, ki so neodvisni od volje in prizadevanja žrtev;
  • spoznanje, da žrtve niso zavezane trpljenju in da se lahko povežejo z dobrimi stvari in dobrimi ljudmi;
  • preverjanje lastne drže do življenja;
  • učenje in opravljanje notranjih in zunanjih oblik odpuščanja;
  • postopnost;
  • sposobnost žalovanja;
  • celovitost procesa, ki zajema vse dimenzije življenja;
  • sprememba identitete in pripravljenost žrtev, da lastno življenje doživijo kot del globljega smisla in širšega dogajanja.

Ne nazadnje je pri odpuščanju pomembna tudi duhovna dimenzija. Po izkustvu krivic ali travm lahko človek v soočanju z njimi pride do meja, prek katerih sam niti s pomočjo drugih ne more iti. V takih primerih pride do izraza vera v nadnaravno, presežno. V krščanskem kontekstu to vključuje spoznanje, da je odpuščanje Božji dar in da ga človek ne more izsiliti z lastno voljo (Platovnjak 2014).

3.3 Sprava

Mario Plešej
Beseda sprava je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika med drugim opredeljena kot »dejstvo, da se kdo spravi s kom«, glagol spraviti (se) pa v tej zvezi pomeni, »s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga« (Bajec 2000). Sprava se torej nanaša na odnose med osebami, skupinami, skupnostmi, narodi ali državami. Pomeni vzpostavitev medsebojnih odnosov, v katerih namesto zamer, nespoštovanja, nezaupanja, zavračanja ali celo sovraštva in nasilja zavlada spoštovanje, zaupanje, sodelovanje, prijateljstvo. Prekinitve ali zamere v odnosih med osebami, skupinami ali skupnostmi so posledica raznovrstnih krivic ali prestopkov, na primer žalitve, izdaje, prevare, odtujitve, napadi, umori, s katerimi ena stran prizadene drugo. Gre za raznovrstne kršitve pravičnosti oz. določenih moralnih in drugih priznanih načel ali norm.

Med najbolj razširjene in uveljavljene norme sodobnega časa štejemo človekove pravice in temeljne svoboščine, ki varujejo predvsem posameznike v odnosu do oblasti na lokalni, državni ali mednarodni ravni. Odnose med državami urejajo načela in norme mednarodnega prava. Tako človekove pravice kot načela in norme mednarodnega prava zagotavljajo pravno zavezujoči dokumenti (ustave, zakoni, mednarodne konvencije in pogodbe), varujejo pa jih institucije na mednarodni ravni in v posameznih državah, zlasti nacionalna in mednarodna sodišča. Zaradi izredno boleče izkušnje druge svetovne vojne in takratnih grozodejstev so države v drugi polovici 20. stoletja sprejele vrsto pravno zavezujočih dokumentov, v katerih so opredelile načela in norme za sožitje med državami in med ljudmi. Poleg tega so opredelile mehanizme in ukrepe za varovanje teh načel in norm kot tudi posledice za kršitelje. Taki pravno zavezujoči dokumenti so bili na svetovni ravni sprejeti predvsem v okviru Organizacije združenih narodov, na evropski celini pa v okviru Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in Evropske unije. Primera takih dokumentov sta na primer Ustanovna listina Organizacije združenih narodov in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Vsaka država s kazensko zakonodajo opredeli dejanja, ki niso v skladu z normami ter so zato pregonljiva in je zanje zagrožena kazen. Obstajajo tudi nepisana pravila, ki urejajo odnose med ljudmi. Njihova kršitev lahko prav tako negativno vpliva na medsebojne odnose. Ob tem je treba opozoriti na kulturne razlike, ki obstajajo med različnimi skupnostmi in narodi. Dejanje, ki je v nekem kulturnem okolju sprejemljivo, je lahko v drugem popolnoma nesprejemljivo, na primer umetna prekinitev nosečnosti ali spolnost med osebami istega spola. Zato je tudi pri oblikovanju in sprejemanju pravnih predpisov tako znotraj držav kot na mednarodni ravni dialog ključnega pomena.

Kljub večji ozaveščenosti in boljšemu pravnemu varstvu človekovih pravic smo tudi v novejšem času še vedno priča zelo brutalnim množičnim kršitvam človekovih pravic, kot je bil na primer genocid nad bosanskimi muslimani v Srebrenici leta 1995. Ob tako hudih krivicah in prestopkih pri ljudeh poleg zamer nastanejo tudi težke travme. S travmo razumemo ranjenost kot posledico fizičnih ali psiholoških poškodb, ki jih človek dobi pri izredno močnih in neželenih izkustvih, v katerih nastopi dejanska ali občutena nevarnost za življenje ali zdravje človeka; taka izkustva se sprožijo ob neposrednem stiku posameznika s skrajnimi, netipičnimi življenjskimi dogodki (Simončič 2012). Vse krivice in prestopki seveda niso . Njihova teža in obseg vplivata na to, kako prizadeti so odnosi med osebami, v neki skupnosti, med narodi ali državami, ter na to, kako hitro in na kakšne načine je možno takšne odnose popraviti. Zamere in travme, ki jih ne predelamo in ne zdravimo, se prenašajo iz roda v rod. Pri osebah ali v skupnosti obstajajo, tudi če neposredni povzročitelji in tisti, ki so jih neposredno doživeli, ne živijo več.

Sprava je navadno posledica dlje časa trajajočega procesa, v katerem morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Naslednje pogoje smo oblikovali na podlagi premislekov Bojana Žalca (2012) in Jožeta Krašovca (2000):

  • Enakost: sprava je možna le med akterji, ki si vzajemno priznajo enakost, npr. osebi si priznata, da imata enako dostojanstvo, iz katerega izhajajo enake pravice.
  • Svoboda: sprave ni mogoče doseči s prisilo, ampak je lahko utemeljena le na svobodni volji in svobodnem delovanju oseb.
  • Resnica: sprava je možna na podlagi resnice, zlasti resnice o izvoru in smotru bivanja človeka, ter na podlagi kritičnega preverjanja ravnanj v luči resnice.
  • Moralna preobrazba: na podlagi samorefleksije in kritičnega odnosa do samega sebe je v spravnem procesu potrebno, da tisti, ki so povzročili krivice, prevzamejo odgovornost, priznajo krivdo, obžalujejo in se kesajo za svoja dejanja ter si prizadevajo za trajno izboljšanje situacije in odnosov.
  • Empatija: žrtve krivic morajo biti v spravnem procesu sposobne empatije in sočutja do povzročiteljev krivic ter sposobne razumevanja situacije in dejavnikov, ki so privedli do krivic.
  • Dialog: za spravo je nujno potrebna medsebojna komunikacija, zato je spravni proces je v svojem bistvu dialoški proces.
  • Poprava krivic: sprava je dosežena, ko je škoda, ki jo je odnosom med osebami ali skupinami povzročila neka krivica, odpravljena ali kompenzirana na način, ki ne ovira več vzpostavitve pozitivnih odnosov.

Med zgornje pogoje lahko delno uvrstimo še odpuščanje, vendar, kot pravi Žalec (2012), le-to ni nujni pogoj pri vseh vrstah sprave. Odpuščanje je namreč povezano s krivdo. Odpustimo lahko le nekomu, ki je kriv; kriv pa je lahko le posameznik, ne skupina. Odpustimo lahko torej nekomu, ki je kriv oziroma mislimo, da je kriv, medtem ko se lahko spravimo z nekom, s katerim smo prekinili odnose, zato ker je na nek način povezan s krivico, ni pa je zakrivil.

Pristopi in poti k spravi so različni. Kot opozarja Bahovec (2012), pristopi, ki prevladujejo v zahodnem svetu, niso univerzalni, kajti v drugih kulturnih okoljih so pristopi drugačni. Za spravo sta po njegovem mnenju pomembna zlasti dva vidika kulture:

  • simbolične pripovedi v obliki zgodb, ki kulturnim skupinam sporočajo, kaj morajo vedeti o sebi in kako se spominjati tega, kar se jim je v preteklosti zgodilo;
  • institucije kot skupki kulturnih pomenov in pravil v zvezi s specifičnimi družbenimi dejavnostmi.

Skupnosti, v katerih vlada kultura sprave, imajo po prepričanju Bahovca (prav tam) skupne tri pomembne stvari: so skupnosti varnosti, skupnosti spomina in skupnosti upanja. Predpogoj za takšno kulturo pa je pripovedovanje resnice in pripovedovanje zgodb.

 

4. Pogled mladih na konflikte, dialog in odpuščanje

Mario Plešej
V tem poglavju predstavljamo poglede mladih na podlagi analize fokusnih intervjujev dijakinj in dijakov. V obdobju od maja do junija 2016 smo na devetih slovenskih srednjih šolah z različnimi programi opravili 15 skupinskih fokusnih intervjujev, v katerih je sodelovalo skupaj 163 dijakinj in dijakov, starih od 17 do 19 let. Fokusne skupine so štele od dva do največ 16 udeležencev. Fokusni intervjuji, ki so trajali okoli 60 minut, so se odvijali na naslednji način:

  • Po predhodnem dogovoru z ravnatelji in pristojnimi učitelji na srednjih šolah smo se ob vnaprej dogovorjenem času s skupino udeležencev zbrali v učilnici in se posedli v krog ali polkrog. Eden ali dva izvajalca fokusnega intervjuja sta udeležencem pojasnila namen skupinskega pogovora. Pogovore smo s privoljenjem udeležencev zvočno posneli za kasnejšo lažjo analizo.
  • V prvem delu fokusnega intervjuja smo izvedli vajo »tiha tla«. Na tla znotraj kroga ali polkroga smo dali tri plakate. Na vsakem plakatu je bila v sredini zapisana po ena beseda, na enem »konflikt«, na drugem »dialog« in na tretjem »odpuščanje«. Naloga dijakov je bila, da v slabih desetih minutah v tišini na plakate napišejo ali narišejo svoje asociacije in mnenja v zvezi s posameznimi pojmi ali v zvezi s tem, kar so drugi napisali ali narisali na plakat.
  • V drugem delu fokusnega intervjuja je sledil pogovor z dijaki. Iztočnice za pogovor so predstavljali popisani plakati in vprašanja izvajalcev intervjuja.
Slika 1: Primer popisanega plakata iz vaje »tiha tla«, izvedene na enem od fokusnih intervjujev.
Slika 1: Primer popisanega plakata iz vaje »tiha tla«, izvedene na enem od fokusnih intervjujev.
  • Tretji del intervjuja je potekal tako, da smo udeležencem najprej predvajali petminutni film »Duh vojne«, na temo vojne in delitev v Sloveniji, ki so ga ustvarili mladi na enem od usposabljanj Socialne akademije. Po filmu je sledil pogovor z vprašanji izvajalcev intervjuja.

Video 1: Izsek iz filma »Duh vojne«, ki so ga mladi ustvarili na usposabljanju v okviru programa Socialne akademije SOS: Spomin. Opomin. Sprava. leta 2015.
  • V zadnjem, četrtem, delu so izvajalci skupaj z udeleženci ovrednotili celoten potek intervjuja.

V spodnjih podpoglavjih so po posameznih ključnih vsebinah predstavljeni strnjeni rezultati z vseh intervjujev, poleg tega pa smo pridobljene rezultate tudi interpretirali.