Izjava »To se mene ne tiče!« je pri mladih precej pogosta, ko beseda nanese na odprta vprašanja v zvezi z nasiljem med drugo svetovno vojno in po njej ter posledicami tega nasilja. Kljub takemu prepričanju menimo, da je smiselno in potrebno, da se mladi s to tematiko soočajo in ukvarjajo. Zakaj?
Kot smo nakazali že v uvodu, vidimo nerazrešene probleme v Sloveniji, ki izvirajo iz obdobja druge svetovne vojne in neposredno po njej, kot enega glavnih vzrokov za nizko raven politične kulture in posledično razmeroma veliko nezadovoljstvo z demokracijo. Rešitve in izboljšanje stanja ne vidimo v brezbrižnosti niti v odrivanju teh vprašanj na stranski tir niti v njihovem izkoriščanju za medsebojno obračunavanje, ampak v aktivnem in stalnem soočanju civilne družbe in politike s temi vprašanji. Če pogledamo primer (Zahodne) Nemčije, je soočanje z nacistično preteklostjo in zločini kljub demokratičnemu okolju po drugi svetovni vojni potekalo počasi in težavno. To soočanje tam še vedno poteka. Razumljivo je, da je v Sloveniji soočanje zlasti s komunističnimi zločini med drugo svetovno vojno in po njej na območju današnje Slovenije toliko bolj težavno, ker je do leta 1990 oblast te zločine sistematično prikrivala. Po demokratičnih spremembah smo v 25 letih samostojne Slovenije sicer naredili določen napredek na tem področju, a stvari se premikajo zelo počasi.
O katerih nerazrešenih problemih pravzaprav govorimo? Zgodovinska stroka je v okviru Inštituta za novejšo zgodovino od leta 1997 do 2012 sistematično raziskala in popisala smrtne žrtve, ki so življenje izgubile v času od aprila 1941 do januarja 1946 zaradi vojnega nasilja, povojnega revolucionarnega nasilja ali posledic vojne. Gre za poimenski seznam skoraj 100 000 smrtnih žrtev (Zgodovina Slovenije – SIstory 2016; Deželak Barič 2012), ki so med drugo svetovno vojno prebivale na območju današnje Slovenije. Številčna podoba žrtev in njihova struktura je torej znana. Zaplete se pri razjasnjevanju ter moralnem in političnem ocenjevanju vzrokov in okoliščin teh in drugih žrtev vojnega in povojnega revolucionarnega nasilja. Zakaj in kako je prišlo do sodelovanja z okupatorji med drugo svetovno vojno? Je bilo to prav ali narobe? Zakaj in kako je prišlo do pobojev med in po drugi svetovni vojni? Kdo jih je naročil in izvršil? Je bilo to prav ali narobe? Zakaj teh in podobnih vprašanj sistematično ne raziščemo ter v širši družbi reflektiramo in ovrednotimo rezultate?
Slovenski akademik in strokovnjak za etična vprašanja Jože Trontelj (2012) se ne strinja s trditvijo, da moramo kot družba čimprej pozabiti na svoje temne strani, da bi se lahko posvetili sedanjosti in prihodnosti. Po njegovem mnenju je to neprimeren nasvet; še več, pomeni obrniti hrbet etiki, temeljnim vrednotam, kot so pravica do pravičnosti, dolžnost spoštovanja človekovega dostojanstva ali svetost življenja. Izkrivljene moralne drže in prepričanja, kot na primer to, da je uporaba nasilja upravičena, če služi višjim interesom, se prenašajo iz roda v rod. Temu se po mnenju Trontlja lahko zoperstavimo le z iskreno predstavitvijo dejstev in z usposabljanjem čustvene inteligence in izobraževanjem o empatiji.
Čeprav večina pripadnikov današnjih generacij nismo neposredno povezani z nasilnimi konflikti med drugo svetovno vojno in po njej, pa smo kot državljani demokratične države poklicani, da odprta in nerazrešena vprašanj v zvezi s temi konflikti na različne načine pomagamo predelovati in reševati. S tem bomo namreč tem konfliktom odvzeli moč, da negativno vplivajo na današnje generacije in današnje konflikte. Pomembno se nam torej zdi, da mladinski delavci in voditelji ter učitelji v šolah mlade soočijo s to tematiko, jih ozavestijo o teh vprašanjih in jih ob njih izobražujejo za dejavno in odgovorno državljanstvo v demokratični državi. Pri tem jim lahko pomagajo vsebine iz pričujočega priročnika.
