Author: Mario Plešej

Več udeležencev fokusnih intervjujev je izpostavilo konflikte v družini oz. s starši in konflikte v šoli. Več udeležencev je tudi omenilo, da so konflikti običajen pojav v življenju in da nas spremljajo ves čas. Nekateri jih vidijo kot gonilo sprememb in razvoja na ravni posameznika in na ravni skupnosti oz. družbe. Udeleženci so govorili tudi o različnih vzrokih za konflikte in kako jih rešujejo. Večina meni, da je pogovor tista pot, s katero lahko rešujemo konflikte, medtem ko so nekateri omenili, da lahko konflikti privedejo tudi do napetosti, ohladitve odnosov, oddaljitve, nasilja in vojn. Nekateri so izpostavili, da moški in ženske različno dojemajo konflikte in jih tudi različno rešujejo.

Kaj deli slovensko družbo?

Več dijakov je izpostavilo konflikt v slovenski družbi v zvezi z dvema aktualnima tematikama:

• migrantsko in begunsko problematiko ter
• možnost sklepanja zakonske zveze med istospolnimi pari.

Nekateri so govorili o konfliktih med delavci in delodajalci, medgeneracijskem konfliktu v politiki in zaposlovanju, konfliktih med moškimi in ženskami, zlasti v zaposlovanju, in ne nazadnje med političnimi strankami.

Nekdo od udeležencev je menil, da je delitev v slovenski družbi zgodovinsko pogojena z delitvijo na leve in desne ter da se ta delitev ohranja še danes. Namesto sodelovanja se spodbuja načelno nasprotovanje in poglabljanje delitev.

Poleg tega po mnenju nekaterih konfliktnost in delitve v slovenski družbi ohranjajo tudi nepoznavanje, predsodki in stereotipne predstave; dijaki škofijske gimnazije v Vipavi so npr. navedli, da od marsikakega vrstnika slišijo prepričanje, da naj bi dijaki na njihovi šoli samo molili, se pripravljali na študij teologije ali za duhovni poklic, kar pa ne drži.

Vloga politikov

Precej udeležencev slabo stanje v državi pripisuje temu, ker politiki ne opravljajo svojega dela – namesto da bi delali za dobro ljudi, se grebejo za položaje, moč, denar, zlorabljajo svoj vpliv. Nekateri so poudarili, da skoraj nihče, ki ima moč in oblast, ne odgovarja, če stori napako, prekršek ali kaznivo dejanje. Nekdo je omenil, da bi ravno politiki morali dajati dober zgled. Če so zgledi slabi, tudi stanje ne more biti dobro. Nekaj dijakov je menilo, da bi morali vzpostaviti večji nadzor nad tistimi, ki imajo večjo moč in vpliv v družbi.

Več udeležencev je omenilo, da bi bila boljša alternativa sedanji ureditvi sistem, v kateri bi bil en močen vodja, ki bi vse nadziral.

Več mladih je tudi izrazilo, da nimajo občutka, da bi lahko vplivali na to, kako deluje politika.

Ključni poudarki:

• Dijaki vidijo konflikte kot nekaj vsakdanjega, običajnega.
• Dijaki konflikte dojemajo kot priložnost (gonilo sprememb in razvoja) in kot grožnjo (sprožilci napetosti, ohladitve odnosov, nasilja, vojna).
• Dijakom se zdi pogovor kot način reševanja konfliktov.
• Dijaki so opozorili na razlike med moškimi in ženskami pri dojemanju in reševanju konfliktov – moški naj bi se prej kot ženske neposredno sprli in tudi hitreje rešili konflikt; zamere naj bi pri ženskah trajala dlje časa kot pri moških.
• Dijaki so med aktualnimi tematikami, ki delijo slovensko družbo, izpostavili migrantsko/begunsko problematiko in vprašanje zakonske zveze med istospolnimi pari.
• Nekaj dijakov je opozorilo na zgodovinsko pogojenost razdeljenosti in konfliktov v slovenski družbi.
• Nekateri dijaki so poudarili vlogo predsodkov in stereotipnih predstav drug o drugem pri ohranjanju delitev.
• Dijaki imajo večinoma slabo mnenje o politiki in politikih, ki dajejo slab zgled in ne odgovarjajo za svoja slaba dejanja.
• Med dijaki je kar nekaj skepse o demokraciji, zaznati je tudi spogledovanje z bolj avtoritarnimi in nedemokratičnimi alternativami.

Interpretacija

Na podlagi svojega raziskovanja lahko pritrdimo oceni, da so mladi – še zlasti v starostni skupini, v kateri smo izvajali fokusne intervjuje – večinoma nezainteresirani za politiko in politična vprašanja. Raziskovalci v zadnjih dveh nacionalnih raziskavah mladine ugotavljajo, da slovensko mladino politika pretežno ne zanima ter da mladi v Sloveniji v primerjavi z evropskimi vrstniki kažejo občutno manj zanimanja za politiko in ji pripisujejo najnižji pomen v svojem življenju med vsemi državami EU (Lavrič in dr. 2011; Flere in dr. 2014). Nekateri dijaki v naši raziskavi so svoje nezanimanje za politiko razlagali s tem, da se politično še ne udejstvujejo, da niso izobraženi na tem področju in da zanje skrbijo starši.

Ko smo se z dijaki pogovarjali o konfliktih in delitvah v Sloveniji, jih je veliko izrazilo negativno mnenje o političnih in gospodarskih elitah. Takšen odnos mladih so izpostavile tudi druge raziskave. V okviru raziskave Mladina 2010 so na primer raziskovalci navedli, da se je od leta 2000 mnenje mladih o političnih elitah občutno poslabšalo in da je bilo v letu 2010 izrazito negativno (Lavrič in dr. 2011). V naši raziskavi so nekateri mladi takšen odnos utemeljevali zlasti s tem, da tisti, ki imajo moč in oblast, namesto občim interesom sledijo predvsem svojim lastnim in da se jim navadno nič ne zgodi, če naredijo kako napako ali kaznivo dejanje.

Domnevamo, da se je v zadnjih desetih letih zaradi zaostritve gospodarskih in političnih razmer ter obsežnejšega medijskega poročanja o propadlih podjetjih in goljufijah povečal pesimizem med ljudmi. S tem lahko deloma pojasnimo negativni odnos mladih do družbenih elit pa tudi padec njihovega zaupanja v javne institucije in nezadovoljstvo z delovanjem demokracije v Sloveniji. Slovenska demokracije je še razmeroma mlada. Medtem ko je družbeno-politično ureditev na formalni in normativni ravni (sprememba ustave in zakonov) možno dokaj hitro demokratizirati, pa je dosti teže pri ljudeh spremeniti vzorce mišljenja in delovanja, da bodo bolj v skladu z duhom demokracije. Ob pomanjkljivi demokratični kulturi prihaja do zlorab še tako demokratičnega sistema, namesto da bi se delitve presegale in konflikti reševali se pogosto poglabljajo in razvnemajo. To gotovo prispeva k negativnemu dojemanju demokracije.

Dejstvo je, da šele v zadnjih letih v družbeno in politično življenje vstopa prva generacija brez kakršnekoli lastne življenjske izkušnje v nekdanji Jugoslaviji. Ob tem je paradoksalna ugotovitev, da je kar nekaj mladih iz te generacije tudi v pričujoči raziskavi izrazilo nostalgijo po nekdanji državi in njenem političnem sistemu, čeprav ga sami sploh niso izkusili. Domnevamo, da ta nostalgija izvira iz pozitivnih informacij, ki jih dobijo od generacije svojih staršev in starih staršev, npr. o zagotovljenih službah in stanovanjih ali manj negotovem in stresnem življenju v primerjavi z današnjimi časi. Podoba, ki si jo mladi na podlagi takšnih informacij ustvarijo o sistemu z močnim voditeljem, postane precej idealizirana in mladi zato vanjo še laže projicirajo svoja neizpolnjena pričakovanja. Pomembno se nam zdi, da v Sloveniji krepimo demokratično politično in civilnodružbeno kulturo. Prepričani smo, da je v ta namen treba ljudi tudi izobraževati in jih opremiti s potrebnimi kompetencami, kot so na primer kritično opazovanje, analiziranje in razmišljanje ter sposobnost argumentiranja.

Veliko mladih intervjuvancev je reklo, da ve premalo o zločinih, ki so se zgodili med in po drugi svetovni vojni na območju Slovenije. Kljub temu so o njej izražali mnenja. Nekaj jih je izrazilo željo, da bi izvedeli več o tem in da bi jim bila ta problematika predstavljena objektivno, iz različnih zornih kotov, pri čemer se zavedajo, da so to težka vprašanja.

Predelati ali pozabiti?

Nekateri so menili, da se s to tematiko nima smisla ukvarjati in da jih to ne zanima, medtem ko so drugi rekli, da so ti stari konflikti, zamere in sovražnosti še živi in da se prenašajo iz roda v rod (prenos mišljenja staršev na otroke). Po njihovem mnenju se odražajo tudi v aktualnih problemih in konfliktih (navedli so primer begunske problematike in delitve, ki ob tem nastajajo na podlagi zgodovinskih delitev) oz. da je nerazčiščena zgodovina vir sedanjih konfliktov. Zato je po njihovem mnenju o tem treba govoriti in ozaveščati mlajše generacije, tudi skozi izobraževalni sistem, da tudi oni ne bi ponavljali istih napak. So pa nekateri intervjuvanci opozorili, da konflikt med domobranci in partizani ni bil prisoten povsod po Sloveniji.

Posledice

Kar nekaj jih je menilo, da nanje to, kar se je dogajalo med in po drugi svetovni vojni, nima neposrednega vpliva niti ne zaznajo posledic tega konflikta. Redki so omenili, da so se o tem pogovarjali doma, ker so bili njihovi družinski člani neposredno vpleteni v to problematiko. Drugi so rekli, da zaznavajo ta konflikt prek medijev in da na nezavedni ravni verjetno spremlja skoraj vsakogar – nekdo je to slikovito opisal kot »zaprti kovček«, ki ga vsak nosi s seboj.

Posledice teh dogodkov pa so po mnenju nekaterih dijakov najmočnejše pri tistih, ki so te travme doživeli. Nekdo je omenil, da se je zaradi tega vprašanja sprl s svojim sovrstnikom pri prostočasni dejavnosti. Nekdo je povedal, da bi morali izvajalci poboje priznati svojo krivdo in povedati, kaj in kje so to storili. Drug je opozoril, da nihče noče priznati krivde za ta dejanja.

Vloga čustev

Nekateri so izpostavili, da je nekatere še vedno strah o tem govoriti, ker se bojijo, da bi jim to škodovalo. Dijak je ob tem dal primerjavo, da je to tako kot v šoli, ko je včasih bolje biti tiho, da se kakemu profesorju ne zameriš in potem dobiš slabo oceno zaradi tega.

Omenili so, da v pogledu na ta vprašanja obstaja razlika med generacijami. Starejši so lahko čustveno bolj vpleteni, imajo bolj toga stališča, so bolj zaverovani vase in bolj pogosto obujajo stare zamere kot mlajši. Težko se je v takih okoliščinah kulturno pogovarjati o tej temi.

Rešitve

Intervjuvanci so tudi različno videli vlogo mladih pri tem konfliktu – nekaterim se zdi sploh nesmiselno, da se morajo današnje generacije ukvarjati in reševati probleme, ki so jih povzročile generacije pred njimi; nekateri pa so menili, da lahko mladi odpirajo pogovor o tej problematiki, ker so čustveno manj vpleteni in imajo manj toga stališča kot starejši.

Nekateri vidijo rešitev v tem, da se nehamo deliti na podlagi preteklosti, nekateri v vzgoji za skupnost, nekateri bi prekinili s prejšnjih sistemom in uvedli lustracijo. Nekateri menijo, da bi morali obsoditi ideologije, ne bi pa smeli prehitro soditi ljudi, če ne vemo vseh okoliščin, v katerih so bili.

Ključni poudarki:

• Večina dijakov ima premalo informacij, vedenja o tej problematiki.
• Dijaki si želijo objektivne predstavitve problematike, iz različnih zornih kotov.
• Nekateri dijaki so opozorili, da je nekatere še vedno strah govoriti o tej problematiki.
• Dijaki različno gledajo na pomen in vpliv teh konfliktov na sedanjost – nekateri menijo, da nimajo vpliva, drugi menijo nasprotno.
• Nekateri dijaki so izpostavili razlike med generacijami glede te problematike – ker so starejši čustveno bolj vpleteni, imajo bolj toga stališča kot mlajši.
• Med dijaki je razlika, kako vidijo svojo vlogo glede te problematike – nekateri ne vidijo smisla, da bi se s tem ukvarjali, drugi menijo, da mladi, ker so manj obremenjeni, odpirajo pogovor o tem.

Interpretacija

Večina dijakov je o medvojnem in povojnem nasilju v Sloveniji že nekaj slišala, a obenem meni, da ve premalo o tem. Ker je ta problematika še vedno pogosto predmet aktualnih političnih razprav in konfliktov, jo mladi po našem mnenju povezujejo s politiko, ki mlade zelo malo zanima, na kar smo opozorili že zgoraj. Drug razlog za slabo poznavanje te problematike pripisujemo temu, da ji srednješolski sistem posveča zelo mala časa. Običajno dijaki to obravnavajo v zadnjem letniku ob koncu šolskega leta, ko zmanjka časa (to bi bilo treba še preveriti, kako je v učnih načrtih in morda narediti nekaj intervjujev z učitelji zgodovine, kako je v praksi). Zaradi občutljivosti tematike domnevamo, da se ji učitelji neradi posvečajo.

Dijaki različno gledajo na posledice preteklih travm na sedanji čas in sedanje generacije. Na fokusnih pogovorih smo dobili vtis, da so tisti dijaki, ki bolje poznajo tematiko, bolj nagnjeni k prepričanju, da nerazčiščena preteklost vpliva na sedanjost, kot dijaki, ki o tem vedo bolj malo oz. jih ta tema ne zanima. Po naših izkušnjah imajo dijaki v katoliških gimnazijah nekoliko več vedenja o tej problematiki. Večina dijakov meni, da te travme nanje nimajo neposrednega vpliva. Ob tem naj omenimo, da med znanstveniki, ki se ukvarjajo s psihologijo in genetiko, kroži ideja o t. i. epigenetskem dedovanju, po kateri naj bi se vplivi iz okolja, med drugim tudi travmatične izkušnje, prek genov prenašali iz roda v rod. Ta teorija ni dokazana in povzroča znanstvene kontroverze, obstaja pa na primer študija, v kateri so preučevali prenos travmatičnih izkušenj preživelih v holokavstu na njihove potomce (več o tem tukaj). Vsekakor se strinjamo z nekaterimi intervjuvanci, da največje posledice nosijo tisti, ki so tovrstne travme doživeli. Zelo verjetno to vpliva na njihovo starševstvo in na to, kako so vzgajali oz. še vzgajajo svoje otroke, vnuke in pravnuke. V nekem pogovoru je psihoterapevt dr. Tomaž Erzar dejal, da vojne in povojne travme pri njegovih klientih ne igrajo najpomembnejše vloge pri njihovih težavah, vendar ob poglobljeni terapiji marsikaterega klienta opazi, da so bile v družini tudi tovrstne travme.

Dijaki so izrazili željo po objektivnih informacijah o tem, kaj se je na slovenskih tleh dogajalo med drugo svetovno vojno po njej. V razmerah, ko celo med slovenskimi zgodovinarji obstajajo različni pogledi na to obdobje, je objektivnost informacij teže zagotoviti. Zato se nam zdi še posebej pomembno, da bi v zvezi s to tematiko v okviru formalnega in neformalnega izobraževanja v Sloveniji upoštevali načela t. i. konsenza iz Beutelsbacha (Beutelsbacher Konsens), ki v Nemčiji zavezujejo vse izvajalce neformalnega izobraževanja ne glede na njihovo svetovnonazorsko ali ideološko prepričanje:

1. Institucije in izobraževalci ne smejo učencem oz. udeležencem izobraževalnih programov vsiljevati določenih prepričanj ali stališč (prepoved indoktrinacije), ampak jim morajo omogočiti, da si na podlagi čim bolj celovitih podatkov in informacij ustvarijo svoje lastno mnenje.
2. Institucije in izobraževalci morajo učencem oz. udeležencem izobraževalnih programov predstaviti različna stališča o neki temi, o kateri se v javnosti kontroverzno razpravlja (zapoved predstavitve različnih stališč).
3. Institucije in izobraževalci učence oz. udeležence izobraževalnih programov usposabljajo za analizo družbeno-političnih situacij in za dejavno vključevanje v družbene procese (usmerjenost na učence oz. udeležence).

Menimo, da je treba to problematiko med mladimi obravnavati na način, ki bo med mladimi spodbudil raziskovalno žilico in ustvarjalnost, na primer prek raziskovanja osebnih zgodb vpletenih v takratno dogajanje ali filmskega ustvarjanja.

Večina mladih intervjuvancev je dialog povezala s pogovorom. Vidijo pa ga tudi kot:

• temeljno potrebo človeka,
• način reševanja konfliktov ali kot preventivo pred konflikti,
• izmenjavo mnenj,
• prenos informacij,
• navezovanje stikov in komunikacijo,
• sredstvo za doseganje ciljev,
• širjenje svojih obzorij ter
• kot sprostitev in zabavo.

Kdaj je dialog uspešen?

Navedli so tudi pogoje za uspešen dialog: zelo veliko udeležencev je poudarilo pomen poslušanja in slišanja tega, kar drugi izrazijo (kar je težji del dialoga). Poleg tega so omenili še iskrenost, biti odprt za stvari, ki jih še ne razumeš, govoriti po resnici, zaupanje, razumevanje, volja za dialog, da nisi trmast in si pripravljen tudi spremeniti svoje stališče (čustvena navezanost na svoj prav onemogoča dialog), da ne gojiš zamer in si želiš rešitve problemov, vrednotenje mnenj (svojih in drugih).

Pasti

Nekateri udeleženci so opozorili na vpliv sodobne komunikacijske tehnologije na medosebne odnose. Pretirana uporaba interneta in pametnih telefonov po njihovem mnenju negativno vpliva na odnose, zlasti v družini in med partnerji, ker se izgublja pristen in neposreden stik. Pogovori prek spletnih omrežij se navadno odvijajo o manj resnih zadevah. Ker ni neposrednega stika, lahko nekoga prej užališ, ker ne vidiš njegovih reakcij. Pretirana uporaba tehnologije siromaši jezikovne sposobnosti in vodi tudi v zasvojenost. Nekateri pa so menili, da je sodobna tehnologija tudi priložnost, ker se lahko ideje, informacije, mnenja laže širijo.

Nekdo je opozoril, da se lahko dialog na družbeni ravni zaplete, ko se v razpravo o stvareh vpletejo tudi tisti, ki jih ne razumejo; tak je po njenem mnenju bil primer pri referendumu o zakonski zvezi.

Nekateri so opozorili tudi na etiketiranje in predsodke, ki onemogočajo dialog, saj tudi še tako dobri argumenti ne morejo prepričati nekoga, ki ima globoko zakoreninjena prepričanja in predsodke. Nekdo je to ponazoril, da je to »razmišljanje znotraj svoje škatle« oz. »kot bi se z glavo zabijal v zid«. Zaradi globoke razdeljenosti (levi in desni) po mnenju nekaterih v Sloveniji o določenih stvareh ni možno voditi normalnega dialoga.

Nekdo je tudi izpostavil, da so ljudje včasih bili prisiljeni razmišljati in govoriti isto, sedaj pa lahko vsak govori, kar hoče. Nekaterim se zdi pomembna vloga zgledov, močnih osebnosti, ki bi lahko konflikte spremenili v dialog.

Ključni poudarki:

• Dijaki vidijo dialog predvsem kot pogovor in opozarjajo na pomembnost poslušanja.
• Dijaki dialog dojemajo tudi kot način reševanja konfliktov.
• Med glavnimi pogoji za uspešen dialog dijaki naštevajo poslušanje, slišanje in iskrenost.
• Dijaki v sodobni tehnologiji vidijo past, ki negativno vpliva na medosebne odnose.
• Dijaki opozarjajo na predsodke in etiketiranje, kar zavira dialog.

Interpretacija

V primerjavi s konflikti dijaki dialog dojemajo precej bolj pozitivno. Iz tega lahko sklepamo, da je njihova osnovna izkušnja v vsakdanjem življenju z dialogom pozitivna. Kljub vsemu pa mladi v dialogu zaznavajo tudi težave in pasti. Še posebej problematično se jim zdi vprašanje poslušanja in slišanja ter iskrenosti v dialogu kakor tudi problem etiketiranja in predsodkov. Menimo, da takšno stališče izhaja iz njihove osebne izkušnje dialoga v medvrstniških odnosih, v odnosih s starši in učitelji ter iz opazovanja družbenega dialoga. Po našem mnenju te težave in pasti poleg pomanjkanja veščin in sposobnosti za kritično razmišljanje in argumentiranje marsikaterega mladega odvrnejo od dejavnega sodelovanja v družbenem dialogu. Mladi se raje zatekajo v zasebno sfero in ta trend je možno opazovati že od devetdesetih let naprej.

Odpuščanje dijakom pomeni:

• da ni več očitkov za pretekle napake ali krivice,
• povezavo z notranjim mirom, odnosom do duhovnega življenja,
• razumevanje in sprejemanje drugačnosti,
• da se spremenijo čustva (»ko odpustiš, ti je laže«),
• enostransko odpuščanje, dvostransko odpuščanje in odpuščanje samemu sebi,
• iti preko sebe,
• nov začetek,
• duhovno vrednoto, za katero se mora vsak posameznik sam odločiti.

Zamera – stanje pred odpuščanjem

Udeleženci intervjujev so povedali, da navadno zamerijo, če so prevarani, če je izdano njihovo zaupanje, če nekdo ne izpolni svojih obljub, če se nekdo obrača po vetru. Zamera se po njihovem mnenju odraža predvsem tako, da nočeš imeti stikov z osebo, ki ji zameriš. So pa nekateri menili, da ko zameriš, predvsem škoduješ sam sebi in da z odpuščanjem tudi koristiš predvsem sebi. Pri zamerah se nabere negativna energija, ki jo je treba na nek način sprostiti. Nekdo je še menil, da Slovenci nismo dobri pri odpuščanju.

Odpustiti ali pozabiti?

Veliko intervjuvancev je v zvezi z odpuščanjem govorilo o pozabljenju. Ob tem je nekdo izpostavil, da tudi če odpustiš neko zamero ali krivico, je ne moreš pozabiti. Nekdo drug je opozoril, da če ne pozabiš, ne ponavljaš istih napak. Udeleženec je ob omembi vojnega nasilja dejal, da ne smemo pozabiti, kar se je zgodilo, medtem ko je drugi menil, da je potreben čas, da lahko ljudje pozabijo na tovrstne travme; ko se zamenjajo generacije, se namreč ljudje o tem ne pogovarjajo več tako zelo.

Odpuščanje vojnega nasilja

V zvezi z medvojnim in povojnim nasiljem v Sloveniji je nekdo menil, da mladi ne morejo odpustiti stvari, ki jih ne poznajo. Nekdo drug je izpostavil, da za odpuščanje potrebno razčistiti stvari; ob tem je obrazložil, kaj zanj pomeni »razčistiti«, in sicer na podlagi dejstev presoditi, kaj je bilo slabo in kaj dobro ter to tudi javno povedati. Nekdo drug je rekel, da je najprej potreben pokop žrtev. Neka udeleženka je menila, da so se povojni poboji zgodili v kontekstu vojne in nerešenih medvojnih konfliktov. Nekdo je omenil, da je zlasti na Balkanu prisotno ohranjanje zamer med narodi in da se to ohranja skozi zgodovino in povzroča spore.

Kaj je potrebno za odpuščanje?

Mladi so razpravljali, kaj je potrebno za odpuščanje oz. kdaj so oni pripravljeni odpustiti. Precej udeležencev je poudarilo, da je za odpuščanje potrebno opravičilo. Več dijakov je izpostavilo pomen poslušanja za odpuščanje. Nekateri so dodali, da je potrebno priznanje napake oz. krivde, nekateri so omenili čas in razčiščenje dejstev (tudi kdo je krivec oz. odgovorna oseba), razlogov in okoliščin, ki so privedle do napake ali storjene krivice, ter pogovor o tem. Ob tem je nekdo menil, da dialog ni nujno potreben za odpuščanja. Nekateri udeleženci so menili, da je potrebna obojestranska volja po odpuščanju, drugim je pomemben sklep o poboljšanju in dokazi o tem, tretji so omenili kazen. Nekdo je menil, da je odpuščanje možno ob posredovanju tretje osebe ali po menjavi generacij. Po mnenju nekaj udeležencev je odpuščanje odvisno od tega, kako pomembne so sporne zadeve tistemu, ki naj bi odpustil in kako blizu je tistemu oseba, ki je povzročila krivico. Nekdo drug je povedal, da je tudi pri odpuščanju potrebna prava mera. So se pa nekateri strinjali, da je določene stvari, kot so npr. prevare, laži, izdaja zaupanja, težko odpustiti.

Nekdo je opozoril, da je tisti, ki je naredil neko veliko krivico ali napako navadno tako zaznamovan, da tudi če bo storil kako dobro delo, ne bo mogel popraviti svoje napake oz. krivice. Drug udeleženec pa je izpostavil, da po odpuščanju človek postane previdnejši.

Ključni poudarki:

• Mladi odpuščanje povezujejo z zamerami, napakami in pozabljenjem.
• Za dijake je odpuščanje medvojnih in povojnih zločinov težka tema. Nekateri menijo, da to njih ne zadeva, medtem ko drugi mislijo, da bi bilo za odpuščanje najprej potrebno razčistiti, kaj se je takrat dogajalo (kaj je bilo dobro, kaj slabo).
• Mladi so si precej enotni, da je za odpuščanje potrebno opravičilo, naštevajo pa še nekaj drugih pogojev, kot je poslušanje, priznanje napake oz. krivde, razčiščevanje okoliščin in dejstev, pogovor.

Interpretacija

Dijakom je bliže dojemanje odpuščanja na medosebni ravni kot na družbeni ravni med skupinami, med katerimi je prišlo do krivic. Iz medosebnih odnosov imajo namreč več izkušenj, v katerih se soočajo z zamerami, napakami, krivicami. Kljub tem pa imajo svoje poglede tudi na odpuščanje v zvezi s krivicami v družbi. V zvezi s krivicami zaradi vojnega in povojnega nasilja smo opazili, da mladi različno gledajo na to, kako obravnavati tovrstni družbeni problem. Medtem ko so nekateri izrazili, da oni niso bili vključeni v to nasilje in potemtakem njih to ne zadeva (njim ni treba kaj odpustiti), so drugi menili, da je treba raziskati, kaj se je takrat zgodilo, in primerno pokopati žrtve. Menimo, da bi bilo treba mladim predstaviti različne načine, ki na družbeni ravni prispevajo k odpuščanju, npr. predstavitev konkretnih primerov ukrepov in procesov odpuščanja in sprave oz. tranzicijske pravičnosti. S tem bi lahko mlade še bolj senzibilizirali za to tematiko in jim hkrati prikazali možnosti, kako se lahko sami dejavno vključijo v delo za odpuščanje, spravo in mir na družbeni ravni.