Kategorija: 3. TEORETSKA IZHODIŠČA O DIALOGU, ODPUŠČANJU IN SPRAVI

Kaja Kosec
Dialog ima temelj v starogrški filozofiji in pomeni »pretok razmišljanj«, »biti v razmišljanjih«, »biti med besedami«, »med pomeni«, »z besedami«. Starogrško dia + logos = z, med + pomeni, besedami, razmišljanji. Gre za pretok razmišljanj med ljudmi. Pri tem dialog ni vezan na dve dotični osebi, ampak poteka med več ljudmi, znotraj določene skupnosti. Ko govorimo o dialogu, moramo imeti v mislih, da je to starogrški koncept, ki se udejanja v polisu, državi, lokalni skupnosti. Torej govorimo o dialogu, ki se uresničuje med državljani, ki se sprašujejo po življenju, politiki. Dialog je temelj demokracije, v kateri svobodni državljani v besedi razpravljajo, kdo so in kod gredo.

Na slovenskih tleh bi dialog lahko opisali kot »srečanje pod lipo«. Pred visoko tehnologijo in ko je nedelja veljala za dela prost dan, so se ljudje srečavali pred cerkvijo, semnju ali mestnem trgu, po navadi pod drevesom, pod lipo. Srečevali so se v skupnosti in dialog ni bil prvina dveh posameznikov, ampak več prisotnih ljudi. Kako se je navadno začel dialog? Zagotovo ne učeno in z namenom, da strokovnjaki različnih področij dosežejo nek zastavljen konsenz. Ravno nasprotno, na prostem so se zbrali ljudje, prebivalstvo, ki je bilo na naših tleh večinoma kmečko. Zatorej ni šlo za pogovore prefinjenih oblik, ampak za malo obrekovanja, pogovarjanja o vremenu in politično-družbenem stanju. Toda le v uvodu, kot to počnemo še danes.

Dialog je najbolj naravna in hkrati najbolj dovršena oblika komunikacije. Pripišemo mu lahko nekaj značilnosti. Dialog je brez oblike, nima vnaprej določenih vsebin in nima cilja. Zgodi se sam po sebi, ob srečanju dveh ali več oseb. Ne stremi k zmagi in prepričevanju, ampak nastaja zaradi zanimanja po sočloveku. Dialog se porodi, ker želimo človeka spoznati in se mu želimo deliti. Ta delitev poteka naravno, v besedi in pomeni srečanje v mislih, občutenjih in izkustvih. Kot pravi Martin Buber (1999): »Vse resnično življenje je srečevanje«, kar pomeni, da se v življenju neprenehoma srečujemo z ljudmi, toda le če smo resnični, to je iskreni in pristni – torej dialoški, z njimi vstopamo v medsebojnost.

David Bohm (1996) pravi, da je dialog pogovor dveh ali več oseb, ki se srečajo z namenom, da se učijo ena od druge. To pomeni, da v dialog ne vstopamo z namenom, da prepričamo drugega, da imamo prav, ampak vstopamo zato, da izvemo in poglobimo znanja drugega, drugih. Dialog ni enkraten dogodek, je sekvenca pogovorov, spraševanj in argumentiranj o življenju, značaju, odnosih ter družbi, etiki in politiki. V dialogu ni voditeljev, ni prepričevanj ter ni pravilnih in napačnih odgovorov. Prav tako ni cilj dialoga iskanje ene ultimativne resnice. Cilj dialoga je učenje ter odprta in iskrena izmenjava argumentov.

Dialoga je sposoben vsak posameznik, tudi tisti, ki ima okrnjeno znanje besedišča. Pomembno je, da je človek pripravljen deliti izkustva in argumente z drugimi ter je pripravljen na kritiko in drugačnost. Če se človek odpre resničnemu dialogu in prisluhne drugim, potem se lahko na-uči drugih resnic, ki morda niso v skladu z lastnimi prepričanji, a jim pusti, da zavzamejo prostor v lastnem mišljenju.

Dialog je prostor srečanja, kar pomeni, da kot govorna in telesna bitja z drugimi prihajamo v stik in spoznavanje. Za uspešen dialog je ključna pristnost in odprtost, preko katere gradimo zaupanje, osnovo vsakega odnosa. In skozi vzpostavitev odnosa, skozi dialog se rodi spoštovanje in ljubezen ter odgovornost do sočloveka. Dialog prepoznam kot prostor, ki je lasten človeku in nujen za obstoj človeštva in konstruktivne družbe. Če želimo postati sodelovalna družba, se moramo najprej spoznati. In ne spoznati v smislu: »Živijo, jaz sem ta in ta, delam to in to, in me veseli, da sva se spoznala«. Poznati drugega je veliko večji izziv. In je tudi dolgotrajnejši podvig. Poznati drugega ne pomeni poznati sebi enake ljudi, ampak pomeni poznati drugega v polnosti, tudi v drugačnosti, ki je njegova/njena enkratnost. Človek spozna sočloveka le preko njega samega. Istočasno človek spozna sebe le preko sočloveka. Če želimo spoznati drugega in preko drugega sebe, moramo vstopiti v dialog.

Z dialogom utrjujemo komunikacijo, krepimo svoj značaj in gradimo skupnost. Z osebami v dialogu se ne le spoznavamo, se tudi v polnosti povežemo in rastemo skupaj. Dialog je umetnost skupnega razmišljanja (Isaacs 1999). Dialog je prostor spoznavanja in je prostor samo-spoznanj. Resnično, sebe in drugega spoznamo v dialogu. Le skupaj v dialogu, v katerem se srečamo v vsej svoji polnosti, lahko razumemo in sprejmemo vzgibe in dejanja posameznika in družbe. Le v dialogu lahko gradimo zdrave in trajne odnose ter skupaj sooblikujemo (demokratično) družbo.

Mario Plešej

Slovar slovenskega knjižnega jezika glagol odpustiti v prvem od pomenov opredeli kot »narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga« (Bajec 2000). Odpuščanje je koncept, ki ga obravnavajo različne vede, zlasti psihologija, filozofija in teologija.

Psihologinja Laura Yamhure Thompson (2005) odpuščanje opredeli kot preoblikovanje odzivov na povzročitelja krivice ali travme, na krivico oziroma travmo ali na negativne posledice krivice oziroma travme od negativnih v nevtralne ali pozitivne. Izvir krivice oziroma travme in s tem objekt odpuščanja je po njeni opredelitvi lahko oseba sama, druga oseba oziroma več oseb ali situacija, ki jo nekdo dojema, da je zunaj nadzora kogarkoli, na primer bolezen ali naravna nesreča. Odzivi so lahko v obliki misli, občutkov in vedenj v zvezi s krivico ali povzročiteljem krivice oziroma travme, pri čemer sta pomembna dva vidika: jakost odzivov in njihova vrednost (negativna, nevtralna ali pozitivna). Oseba, ki odpusti, lahko preoblikuje svoje negativne odzive, tako da:

• spremeni vrednost svojih odzivov iz negativne bodisi v nevtralno ali pozitivno vrednost,
• spremeni hkrati vrednost in jakost odzivov.

Za odpuščanje je potrebna sprememba vrednosti odziva najmanj v nevtralno vrednost. Po mnenju Thompsonove (prav tam) ni nujno, da oseba razvije empatijo in sočutje (pozitivni odziv) do povzročitelja krivice oziroma travme, ampak zadostujejo že nevtralni odzivi. Za odpuščanje ni nujno, da oseba spremeni jakost svojih odzivov. Kljub temu pa lahko slabljenje odzivov spodbudi odpuščanje, ker zmanjšuje vsiljivost in intenziteto negativnih misli in čustev v zvezi s krivico oziroma travmo.

Tomaž Erzar (2013) vidi proces odpuščanja kot vrh dolgotrajnega soočanja neke osebe s travmatičnimi izkušnjami in njihovimi posledicami. Po njegovem mnenju to soočanje poteka praviloma v štirih korakih:

1. šok ali stanje urgentnega ukrepanja zaradi travmatičnega dogodka, kar običajno traja od dva do tri tedne;
2. premlevanje travmatičnega dogodka ter pojav čustev in občutij, kot so jeza, obup, nemoč, krivda, bes, zmeda in podobno;
3. izpovedovanje in izražanje negativnih čustev in občutij bližnjim osebam, ki se odzovejo s sočutjem in razumevanjem;
4. ponovna vzpostavitev domačega sveta doživljanja in dojemanja, ki je sestavljen iz starega sveta in iz pozitivnih izkušenj soočanja s travmo.

Erzar (prav tam) poudarja, da ljudje, ki so bili žrtve travmatičnih dogodkov, ne morejo opustiti svoje vloge žrtve brez odpuščanja; le-to pa »ne pomeni opravičevanja krivic ali rehabilitacije storilcev niti pozabe krivic ali sprave s storilci«. Odpuščanje predstavlja »stalno prizadevanje v smeri poglabljanja v bolečino travme ter soočanja z njenimi posledicami, ki žrtvam omogoča prevzeti odgovornost za lastno življenje brez maščevalnosti« (prav tam). Avtor (prav tam) našteva deset pogojev za odpuščanje:

• odpuščanje ni namenjeno storilcem, ampak je osebna stvar in odločitev žrtve;
• notranja drža, da trpljenja ni mogoče pozabiti ali odpustiti;
• spoznanje, da obstajajo v življenju dobre stvari in dobri odnosi, ki so neodvisni od volje in prizadevanja žrtev;
• spoznanje, da žrtve niso zavezane trpljenju in da se lahko povežejo z dobrimi stvari in dobrimi ljudmi;
• preverjanje lastne drže do življenja;
• učenje in opravljanje notranjih in zunanjih oblik odpuščanja;
• postopnost;
• sposobnost žalovanja;
• celovitost procesa, ki zajema vse dimenzije življenja;
• sprememba identitete in pripravljenost žrtev, da lastno življenje doživijo kot del globljega smisla in širšega dogajanja.

Ne nazadnje je pri odpuščanju pomembna tudi duhovna dimenzija. Po izkustvu krivic ali travm lahko človek v soočanju z njimi pride do meja, prek katerih sam niti s pomočjo drugih ne more iti. V takih primerih pride do izraza vera v nadnaravno, presežno. V krščanskem kontekstu to vključuje spoznanje, da je odpuščanje Božji dar in da ga človek ne more izsiliti z lastno voljo (Platovnjak 2014).

Mario Plešej
Beseda sprava je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika med drugim opredeljena kot »dejstvo, da se kdo spravi s kom«, glagol spraviti (se) pa v tej zvezi pomeni, »s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga« (Bajec 2000). Sprava se torej nanaša na odnose med osebami, skupinami, skupnostmi, narodi ali državami. Pomeni vzpostavitev medsebojnih odnosov, v katerih namesto zamer, nespoštovanja, nezaupanja, zavračanja ali celo sovraštva in nasilja zavlada spoštovanje, zaupanje, sodelovanje, prijateljstvo. Prekinitve ali zamere v odnosih med osebami, skupinami ali skupnostmi so posledica raznovrstnih krivic ali prestopkov, na primer žalitve, izdaje, prevare, odtujitve, napadi, umori, s katerimi ena stran prizadene drugo. Gre za raznovrstne kršitve pravičnosti oz. določenih moralnih in drugih priznanih načel ali norm.

Med najbolj razširjene in uveljavljene norme sodobnega časa štejemo človekove pravice in temeljne svoboščine, ki varujejo predvsem posameznike v odnosu do oblasti na lokalni, državni ali mednarodni ravni. Odnose med državami urejajo načela in norme mednarodnega prava. Tako človekove pravice kot načela in norme mednarodnega prava zagotavljajo pravno zavezujoči dokumenti (ustave, zakoni, mednarodne konvencije in pogodbe), varujejo pa jih institucije na mednarodni ravni in v posameznih državah, zlasti nacionalna in mednarodna sodišča. Zaradi izredno boleče izkušnje druge svetovne vojne in takratnih grozodejstev so države v drugi polovici 20. stoletja sprejele vrsto pravno zavezujočih dokumentov, v katerih so opredelile načela in norme za sožitje med državami in med ljudmi. Poleg tega so opredelile mehanizme in ukrepe za varovanje teh načel in norm kot tudi posledice za kršitelje. Taki pravno zavezujoči dokumenti so bili na svetovni ravni sprejeti predvsem v okviru Organizacije združenih narodov, na evropski celini pa v okviru Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in Evropske unije. Primera takih dokumentov sta na primer Ustanovna listina Organizacije združenih narodov in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Vsaka država s kazensko zakonodajo opredeli dejanja, ki niso v skladu z normami ter so zato pregonljiva in je zanje zagrožena kazen. Obstajajo tudi nepisana pravila, ki urejajo odnose med ljudmi. Njihova kršitev lahko prav tako negativno vpliva na medsebojne odnose. Ob tem je treba opozoriti na kulturne razlike, ki obstajajo med različnimi skupnostmi in narodi. Dejanje, ki je v nekem kulturnem okolju sprejemljivo, je lahko v drugem popolnoma nesprejemljivo, na primer umetna prekinitev nosečnosti ali spolnost med osebami istega spola. Zato je tudi pri oblikovanju in sprejemanju pravnih predpisov tako znotraj držav kot na mednarodni ravni dialog ključnega pomena.

Kljub večji ozaveščenosti in boljšemu pravnemu varstvu človekovih pravic smo tudi v novejšem času še vedno priča zelo brutalnim množičnim kršitvam človekovih pravic, kot je bil na primer genocid nad bosanskimi muslimani v Srebrenici leta 1995. Ob tako hudih krivicah in prestopkih pri ljudeh poleg zamer nastanejo tudi težke travme. S travmo razumemo ranjenost kot posledico fizičnih ali psiholoških poškodb, ki jih človek dobi pri izredno močnih in neželenih izkustvih, v katerih nastopi dejanska ali občutena nevarnost za življenje ali zdravje človeka; taka izkustva se sprožijo ob neposrednem stiku posameznika s skrajnimi, netipičnimi življenjskimi dogodki (Simončič 2012). Vse krivice in prestopki seveda niso . Njihova teža in obseg vplivata na to, kako prizadeti so odnosi med osebami, v neki skupnosti, med narodi ali državami, ter na to, kako hitro in na kakšne načine je možno takšne odnose popraviti. Zamere in travme, ki jih ne predelamo in ne zdravimo, se prenašajo iz roda v rod. Pri osebah ali v skupnosti obstajajo, tudi če neposredni povzročitelji in tisti, ki so jih neposredno doživeli, ne živijo več.

Sprava je navadno posledica dlje časa trajajočega procesa, v katerem morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Naslednje pogoje smo oblikovali na podlagi premislekov Bojana Žalca (2012) in Jožeta Krašovca (2000):

• Enakost: sprava je možna le med akterji, ki si vzajemno priznajo enakost, npr. osebi si priznata, da imata enako dostojanstvo, iz katerega izhajajo enake pravice.
• Svoboda: sprave ni mogoče doseči s prisilo, ampak je lahko utemeljena le na svobodni volji in svobodnem delovanju oseb.
• Resnica: sprava je možna na podlagi resnice, zlasti resnice o izvoru in smotru bivanja človeka, ter na podlagi kritičnega preverjanja ravnanj v luči resnice.
• Moralna preobrazba: na podlagi samorefleksije in kritičnega odnosa do samega sebe je v spravnem procesu potrebno, da tisti, ki so povzročili krivice, prevzamejo odgovornost, priznajo krivdo, obžalujejo in se kesajo za svoja dejanja ter si prizadevajo za trajno izboljšanje situacije in odnosov.
• Empatija: žrtve krivic morajo biti v spravnem procesu sposobne empatije in sočutja do povzročiteljev krivic ter sposobne razumevanja situacije in dejavnikov, ki so privedli do krivic.
• Dialog: za spravo je nujno potrebna medsebojna komunikacija, zato je spravni proces je v svojem bistvu dialoški proces.
• Poprava krivic: sprava je dosežena, ko je škoda, ki jo je odnosom med osebami ali skupinami povzročila neka krivica, odpravljena ali kompenzirana na način, ki ne ovira več vzpostavitve pozitivnih odnosov.

Med zgornje pogoje lahko delno uvrstimo še odpuščanje, vendar, kot pravi Žalec (2012), le-to ni nujni pogoj pri vseh vrstah sprave. Odpuščanje je namreč povezano s krivdo. Odpustimo lahko le nekomu, ki je kriv; kriv pa je lahko le posameznik, ne skupina. Odpustimo lahko torej nekomu, ki je kriv oziroma mislimo, da je kriv, medtem ko se lahko spravimo z nekom, s katerim smo prekinili odnose, zato ker je na nek način povezan s krivico, ni pa je zakrivil.

Pristopi in poti k spravi so različni. Kot opozarja Bahovec (2012), pristopi, ki prevladujejo v zahodnem svetu, niso univerzalni, kajti v drugih kulturnih okoljih so pristopi drugačni. Za spravo sta po njegovem mnenju pomembna zlasti dva vidika kulture:

• simbolične pripovedi v obliki zgodb, ki kulturnim skupinam sporočajo, kaj morajo vedeti o sebi in kako se spominjati tega, kar se jim je v preteklosti zgodilo;
• institucije kot skupki kulturnih pomenov in pravil v zvezi s specifičnimi družbenimi dejavnostmi.

Skupnosti, v katerih vlada kultura sprave, imajo po prepričanju Bahovca (prav tam) skupne tri pomembne stvari: so skupnosti varnosti, skupnosti spomina in skupnosti upanja. Predpogoj za takšno kulturo pa je pripovedovanje resnice in pripovedovanje zgodb.