V državnem zboru o državljanski in domovinski vzgoji mladih

Objavljeno: 5. februarja 2015

V sredo, 4. februarja 2015, je na pobudo poslanske skupine stranke Nova Slovenija v Državnem zboru potekala seja odbora za izobraževanje. Točka je bila ena sama: uvedba učnega predmeta Državljanska in domovinska vzgoja ter etika v srednje šole. Na seji sem kot predstavnik Socialne akademije, ki je bila nanjo posebej vabljena, sodeloval tudi Matej Cepin.

Nekatere navzoče poslance je presenetilo število gostov, prisotnih na razpravi. Bilo nas je res veliko – kar nekaj več kot poslancev: skavti, taborniki, Teološka fakulteta, FDV, ravnatelji, Zveza prijateljev mladine, namestnik varuhinje človekovih pravic, dijaška organizacija in drugi.

Seja je trajala tri ure in pol – brez odmora – tako da smo kljub mehkim sedežem vendarle dodobra izkusili trdoto poslanskega poklica.

Razprava je potekala širše od zgolj srednješolskega polja

Pobudnica Ljudmila Novak je razpravo osnovala na zaključkih konference o participaciji otrok in mladih, ki jo so jo v lanskem letu priredili Zveza prijateljev mladine, varuhinja človekovih pravic in Dijaška organizacija. V enem od sklepov te konference namreč mladi zahtevajo, da se predmet z državljanskimi vsebinami uvede v srednje šole.

Dijakov je bilo na seji seveda le za vzorec, zato se je razprava (moram reči, deloma tudi po moji zaslugi) hitro razširila zgolj s področja šolstva na celotno sfero izobraževanja: formalno in neformalno.

Dejstvo je, da uvedba enega predmeta v srednješolski kurikul ne more rešiti države. Dejstvo je tudi, da lahko prav na področju državljanske vzgoje neformalno izobraževanje ponudi veliko več kot formalni šolski sistem.

Uvedba predmeta v srednješolski kurikul se zdi kot le eden od možnih ukrepov za boljše poznavanje državljanskih in domovinskih tematik ter višjo raven aktivne participacije mladih. Ali je v množici možnih ukrepov najboljši ali ne, pa je seveda drugo vprašanje.

Razprava je potekala celo širše od zgolj izobraževanja

A razprava ni potekala le širše od šolskega polja, potekala je tudi širše od izobraževanja nasploh. Strinjam se s stališči nekaterih poslancev, da bodo mladi domovino vzljubili šele, ko jim bo ta postala mati in ne mačeha in da je zato najprej potrebno urediti domovino, šele nato bo smiselno spreminjati in urejati izobraževanje.

Tako smo bili priča mnenjem, da bomo za državljansko vzgojo največ naredili, če bomo mladim omogočali dostojno delo, višjo politično kulturo odraslih, skratka bolj prijazno in dobrodušno državo.

Seveda se celotnega sveta (ali vsaj države) ne da rešiti na seji enega parlamentarnega odbora. Zato je bila seja nekajkrat v nevarnosti, da zdrkne v neproduktivnost. No, k sreči se to ni zgodilo.

Bitka za besede

Razpravljalci pa seveda niso mogli mimo imena predmeta, o katerem smo govorili. Razlikovanje med državljansko vzgojo, domovinsko vzgojo in etiko se morda nepoznavalcu niti ne zdi omembe vredno, vendar je prav to v prisotnih zbudilo tisti pravi žar, ki smo ga navajeni s TV sprejemnikov.

Tako smo bili že kmalu priče zgodovinskemu refaratu poslanca Kordiša (ZL) o tem, da narod ni statična od Boga dana tvorba ampak nekaj, kar se je skozi zgodovino konstruiralo s trdo roko in od zgoraj navzdol. In da zato domovinska vzgoja v sebi skriva mnoge pasti, skozi katere nam želijo, Bognedaj, nekateri pod krinko lepega izraza, v kurikule vnesti krščanske vrednote.

Z drugega konca je k bitki imen prispeval profesor Igor Lukšič, ki je na seji zastopal FDV. Opozoril je na bitko med fakultetami, namreč, na dejstvo, da fakultete, tako FDV, kot filozofska in teološka, želijo zaposliti svoje v osnovi nekoliko manj zaposljive kadre. In da to, da je N.Si kot del imena predmeta predlagala etiko ter da na sejo ni bila vabljena Filozofska fakulteta, Teološka pa, kaže na to, da se daje primat pri kreiranju tega predmeta slednji.

Zdi se mi, da nam je med vsemi takšnimi mnenji uspelo vsaj na civilnodružbeni strani slišati drug drugega, se medsebojno obogatiti in prispevati k boljšemu razumevanju področja, ki smo ga obravnavali in o katerem bomo lahko kdaj tudi kaj še bolj tehtnega rekli.

Kaj sem zagovarjal jaz?

Izhajal sem iz teze, da je uvedba srednješolskega predmeta ena od možnosti za krepitev državljanske kulture med mladimi, vsekakor pa ni edina.

Da bomo izziv bolje razumeli, si moramo najprej postaviti skupen cilj. Izhajajoč iz teze, da je državljanstvo odnos med posameznikom in skupnostjo, med individualnim in kolektivnim, sem predlagal, da si zastavimo cilj, da bi (mladi) posamezniki za skupnost (ki je lahko lokalna, regionalna, nacionalna, evropska ali globalna) iz sebe iztisnili tisto najboljše, kar imajo v sebi. Da bi vsak prispeval tisto, kar lahko in česar ne more namesto njih prispevati nihče drug. Na katerem koli področju že.

Zdi se mi namreč, da mora biti prav to cilj državljanske, domovinske in etične vzgoje. Za to pa je potrebno mlade povabiti k prispevanju ter jim na njihove prispevke (aktivna participacija!) dajati konstruktivne povratne informacije in odzive. Za kar se potrudijo, je potrebno slišati, ovrednotiti in upoštevati!

Najboljši način za to je učenje z delom (learning by doing). Ko mladi sami, s svojimi močmi, v svojih skupinah ali okoljih nekaj ustvarijo – naj bo to prostovoljno delo, neko stališče, film, inovacija, podjetniška ideja … je potrebno biti tam in to vključiti v družbo.

Potrebujemo peskovnike, v katerih bodo mladi preizkušali svoje ideje in se po načelu koncentričnih krogov pomikali iz ožjega proti širšemu okolju. Kaj so lahko takšni peskovniki? Mladinske organizacije, dijaške in študentske skupnosti, prostovoljno delo, mladinske pobude, participacija v svetih zavodov ipd. Čim več takšnih peskovnikov, ki ne bodo le farsa ampak resna stvar!

Šola s svojim učno-ciljnim kurikulom, v katerem je učitelj pogosto viden kot vir znanja, učenec pa kot tisti, ki mora to znanje požreti, pogosto ne zmore ustvariti takšnih peskovnikov. Zanje je potrebno uvesti procesni kurikul, kjer se dogovorimo za pravila in načela, znotraj teh pa so mladi pri ustvarjanju svobodni.

In kaj smo sklenili?

Državni zbor seveda ne more odločati o kurikulih. O tem odloča stroka. Sklep, ki je bil na mizi, je bil, da se pristojnim institucijam naroči, naj zadevo proučijo.

Hudič pa se je seveda skrival v pikantnih podrobnostih. Katero zadevo? Koalicija je predlagala, da bi se proučevalo državljansko vzgojo, opozicija pa, da bi se proučevalo državljansko vzgojo in etiko.

V ozadju je resnično dišalo po boju fakultet, a ne iniciranem s strani predlagateljev, kot je označil prof. Lukšič, ampak bolj s strani njega samega in privržencev. To je seveda moja interpretacija, kaj je res, pa ve vsak sam.

Proti etiki!

Tako sta bila na mizi dva predloga sklepa: eden za etiko in drugi proti njej. In kaj je bilo na koncu najbolj smešno?

Da je SMC, ki je s parolo etike zmagala volitve z rekordnim odstotkom, glasovala proti predlogu z etiko. Pa naj razume, kdor more!

Če je teza o boju fakultet slučajno resnična, je stvar še bolj grozljiva: zakaj bi bili proti svoji najvišji vrednoti samo zato, da bomo iz ustvarjanja in prispevanja skupnosti izključili del narodovega potenciala???

Pa smo spet pri zgodbah, ki jih vsak dan gledamo po TV.

Matej Cepin

Blog odraža mnenje avtorja in ne nujno mnenje organizacije.

Tags: domovinska vzgoja, državljanska vzgoja, državni zbor, etika, kurikul, matej cepin, srednješolski kurikul