Mladi in avtorska pravica

Objavljeno: 26. aprila 2018

V okviru Socialne akademije deluje tudi Multimedijski center (v nadaljevanju MMC), kjer si lahko posamezniki, podjetja in organizacije izposodijo foto in video opremo, naročijo snemanje, fotografiranje ter montažo.

MMC pa med drugim organizira tudi usposabljanja za učenje snemanja in montaže (npr. Ustvari film, Ustvari dokumentarec) ter poletne filmske tabore za mlade. Ko se ustvarja multimedijske izdelke, postane področje avtorskih pravic zelo aktualno.

Tisti, ki ustvarjamo pod Socialno akademijo, na posnetkih sicer nismo podpisani z imeni, vendar je na večini posnetkov v začetni in/ali končni špici objavljen logo organizacije.

Kaj je avtorska pravica? Kdaj in kako je priznana?

Avtorska pravica ni enaka po celem svetu – vsaka država ima svojo zakonodajo. V želji, da se pravica izenači, so nekatere države podpisale mednarodne pogodbe oz. konvencije. Skupno jih obstaja že 23, pokrivajo pa različna področja intelektualne lastnine, nekatere so bolj splošne, npr. Pariška konvencija o varstvu intelektualne storitve, druge bolj detajlne, npr. WIPO pogodba o avtorskem pravu.

Intelektualna lastnina se deli na avtorske in sorodne pravice ter industrijsko lastnino.

Avtorske pravice so v Sloveniji opredeljene v Uradnem listu RS z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah. Tako so s to pravico zaščitene vse intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, predvsem:

1. govorjena dela (npr. govori, pridige, predavanja)
2. pisana dela (npr. leposlovna dela, članki, priročniki, študije ter računalniški programi)
3. glasbena dela z besedilom ali brez besedila
4. gledališka, gledališko-glasbena in lutkovna dela
5. koreografska in pantomimska dela
6. fotografska dela in dela, narejena po postopku, podobnem fotografiranju
7. avdiovizualna dela
8. likovna dela (npr. slike, grafike in kipi)
9. arhitekturna dela (npr. skice, načrti ter izvedeni objekti s področja arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture)
10. dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja
11. kartografska dela
12. predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave (tehnične risbe, načrti, skice, tabele, izvedenska mnenja, plastične predstavitve in druga dela enake narave).

Med avtorska dela pa ne štejemo:

• idej, načel, odkritij,
• uradnih besedil z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja,
• ljudskih književnih in umetniških stvaritev.

Sorodne pravice so pravice fizičnih ali pravnih oseb, ki s svojim delom prispevajo, da so avtorska dela na voljo javnosti. To so npr. proizvajalci fonogramov (zgoščenk, kaset…), filmski producenti, založniki itd. Sorodna pravica traja praviloma 50 let od njenega nastanka.

Pod industrijsko lastnino spadajo izumi, ki so zaščiteni s patenti, videz izdelkov se lahko zaščiti kot model, znake razlikovanja pa kot blagovne znamke.

Prve ureja Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, druge pa Zakon o industrijski lastnini. Razlika je predvsem v področjih, katere pokriva posamezen zakon.

Prva listina, v kateri so poskušali zmanjšati razlike v pravicah, dodeljenih avtorjem v različnih državah, je bila Bernska konvencija. Listina je bila sprejeta 1886 leta in do danes jo je podpisalo že več kot 160 držav. Vsaka država članica Bernske konvencije mora delom avtorjev iz drugih držav članic zagotoviti enako varstvo, kakor delom domačih avtorjev. Izjema je le pravilo glede trajanja pravice. Po tem pravilu država članica ni zavezana zagotavljati varstva delom tujega avtorja dlje kakor traja varstvo v njegovi državi.

Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO – World Intellectual Property Organization) ima sedež v Ženevi, Švica in je ena izmed 17 specializiranih agencij v okviru OZN. Njena naloga je, da pomaga koordinirati državne uprave različnih držav pri skupni pripravi in posodabljanju mednarodnih sporazumov. Z namenom, da se avtorsko pravico približa mladim, je WIPO izdala publikacijo UČI se iz preteklosti, ustvarjaj prihodnost, Umetnost in avtorska pravica, ki je bila 2011 prevedena tudi v slovenščino. V njej je na preprost način na primeru umetnosti predstavljeno, kako deluje avtorska pravica in na kaj vse se nanaša.

V Sloveniji je za pripravo zakonodaje s tega področja zadolžen Urad RS za intelektualno lastnino, ki poleg tega skrbi tudi za izdajo dovoljenj kolektivnim organizacijam za opravljanje njihove dejavnosti ter za nadzor nad njihovim zakonitim delovanjem. Te organizacije so:

• Združenje avtorjev in nosilcev malih in drugih avtorskih pravic Slovenije (Društvo ZAMP Slovenije) za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodov
• Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije (Združenje SAZAS) za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe
• Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (Zavod IPF) za kolektivno upravljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov na fonogramih.
• začasno dovoljenje*: Avtorska agencija za Slovenijo (AAS) za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic v primeru privatnega in drugega lastnega reproduciranja, ki se nanaša le na pobiranje nadomestil
• začasno dovoljenje*: SAZAS za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del

*Začasni dovoljenji veljata do ustanovitve ustrezne kolektivne organizacije.

Veš kaj pomeni: Vse pravice zadržane?

Poznamo:

• izključno pravico ter pravico do nadomestila;
• materialne pravice ter moralne pravice
• načelo prve prodaje.

Vse zgoraj napisane pravice pa so med seboj povezane.

Izključna pravica pomeni, da lahko nekatere reči s svojimi deli lahko storijo samo avtorji, zato jim je občasno podarjena pravica do nadomestila. V slednjem primeru dobi avtor plačilo za uporabo dela, ne more pa uporabe preprečiti.

Materialne pravice so izključne pravice avtorja – pomenijo, da se nobeno z avtorsko pravico varovano delo ne sme npr. reproducirati (kopirati/podvojiti), prevesti, predelati, javno razstaviti ali izvajati itd. brez dovoljenja avtorja. To je kratka obrazložitev stavka »Vse pravice pridržane«, katerega najdemo zapisanega na številnih delih (na dnu spletnih strani, v knjigah…).

Materialne pravice trajajo za časa življenja, nato pa se prenesejo na njegove dediče, ki postanejo imetniki pravice na delih pokojnega avtorja in tako prejemajo nadomestilo za reproduciranje, prevajanje, predelavo, javno izvajanje itd. vse dokler traja varstvo avtorske pravice po avtorjevi smrti, torej najmanj 50 let, pri nas 70 let.

Moralne pravice ohranjajo osebno vez med avtorjem/-i in njihovimi deli oz. pomenijo pravico do priznavanja avtorstva. Delo je lahko podpisano s pravim imenom in priimkom, lahko se uporabi samo inicialke ali pa se delo objavi pod vzdevkom, ne glede na obliko podpisa, to ne vpliva na avtorske pravice.

Moralne pravice trajajo navadno enako dolge kakor materialne, v nekaterih državah pa so tudi večne.

Seveda pa obstajajo tudi izjeme:

• ko posameznik ustvari nek produkt v okviru pogodbe o zaposlitvi, je lahko last podjetja in ne posameznika.
• Če delo ustvari več avtorjev, se za konec varstva šteje čas smrti zadnjega preživelega avtorja
• Če je kot avtor navedena anonimna oseba, nekdo pod psevdonimom ali združenje/ustanova, se čas trajanja varstva upošteva od dneva objave, razen če je kljub anonimnosti avtor znan, potem traja pravica enako dolgo kot za znane avtorje
• V večini držav se doba varstva za filme in fotografije razlikuje od drugih del (navadno je krajša).

Poleg tega pa obstaja posebna omejitev, imenovana načelo prve prodaje. Podrobnosti se razlikujejo med državami, na splošno pa pomenijo, da lahko kupljeno kopijo prodaš naprej, vendar avtor ima še vedno izključno pravico do reproduciranja.

Primer: Če kupiš CD, imaš pravico, da ga prodaš ali podariš naprej, vendar v nespremenjeni obliki – ne smeš izdelati kopije (npr. CDja ne smeš naložiti na internet, ker bi tako izdelal elektronsko kopijo).

Pravico do uporabe avtorskega dela se praviloma dobi z avtorsko pogodbo, sklenjeno neposredno z avtorjem ali z organizacijo, ki zastopa njegove interese (npr. založbo).

Kršitve avtorskih pravic

Ob ugotovljenih kršitvah avtorskih pravic, se lahko kršitelju izda opomin, denarno globo ali pa se ga prijavi sodišču – v Sloveniji je za to pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Nespoštovanje avtorskih pravic v besedilih tako lahko pripelje do civilne tožbe z zahtevki za finančno nadomestilo za uporabo kot tudi kazenske tožbe, saj je poseg v avtorske pravice tudi kriminalno dejanje.

Med tem pa je za področje preverjanja programske opreme zadolžen Tržni inšpektorat RS, ki deluje pod Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo. Do preverjanja večinoma pride po prijavi zaposlenih ali konkurenčnih podjetij. V primeru potrjene kršitve je potrebno legalizirati nelegalne programe ali pa jih odstraniti iz računalnikov.

Iz Slovenije nisem našla na internetu nobenega obvestila o kakšni večji tožbi, ki bi se končala z večjo odškodnino, je pa splet poln takšnih zgodb, ko številke pri odškodnini pridejo tudi do več milijonov.

Kako pa s(m)o s to tematiko povezani mladi?

Z avtorskimi pravicami se srečamo že v osnovni šoli, ko dobimo za nalogo napisati seminarsko nalogo, kjer moramo nato, glede na prejeta navodila, napisati oz. citirati, kje smo našli objavljene podatke. In citiranje nas lahko spremlja celo življenje, vsaj v akademskih krogih, kjer se pišejo strokovne objave. Ko nekoga citiramo, mu priznamo zaslužene pravice do avtorstva in si ne lastimo njegovih zamisli, idej in/ali rezultatov.

Prav tako obstajajo spletne strani za pregledovanje besedil in odkrivanje plagiatov (npr. Turnitin). Nekatere slovenske fakultete že vključujejo pregledovanje zaključnih nalog s pomočjo takšnih spletnih strani kot obvezni del pred diplomiranjem.

Še nekaj let nazaj je bilo zelo popularno shranjevanje glasbe in filmov na računalnik. Zagotovo to še vedno kar nekaj ljudi počne, vprašanje pa je, če se zavedajo, da je to nelegalno.

Ker živimo v dobi interneta, so informacije na razpolago s klikom miške, pa naj gre za besedila, glasbo ali pa filme. Ni pomembna vsebina, ampak kako uporabimo te podatke. Za glasbo, fotografije in videoposnetke obstajajo neštete spletne strani (npr. Pexels), kjer je zbrana vsebina prosta avtorskih pravic in na voljo za uporabo.

Dokler vsebine (besedilo, glasba, filmi itd.) ostanejo na internetu, se avtorskih pravic praviloma ne krši. V kolikor pa jih naložimo na računalnik, vendar jih nismo kupili (npr. v spletni trgovini ali v fizični obliki – CD) ali prejeli direktno od avtorja (npr. Dropbox povezava, Soundcloud download), je pomembno, da jo imamo le za osebno uporabo – to pomeni, da se je ne sme nikjer javno predvajati.

Računalniška znanja so danes zelo zaželjena, vendar je velikokrat programska oprema finančno nedosegljiva, predvsem za mlade žepe, zato se številni poslužujejo piratskih verzij. Tudi v Sloveniji lahko podjetje dobi nadzor nad programsko opremo in, v kolikor je potrjeno, da programi niso licencirani (kupljeni ali odprtokodni), se lahko prejme tudi globa.

Geslo, ki povezuje že omenjeno nelegalno nalaganje vsebin iz interneta, je piratstvo, vsebino pa označujemo kot piratsko kopijo. Večinoma gre za spletne strani, na katerih so zbrane multimedijske vsebine (serije, filmi, glasbeni albumi, računalniški programi itd.), od koder si jih nato naložimo na računalnik preko odjemalnikov (npr. torrent). V nekaterih državah so podobne spletne strani že trajno blokirane, nekatere pa so bile tudi že ukinjene kot posledica dobljenih sodnih tožb.

Glede na popularnost družabnih omrežij pa so verjetno bolj kot glasba in filmi z avtorskimi pravicami povezane fotografije in videoposnetki. Skoraj vsak lahko že s telefonom posname kvalitetne fotografije, katere na koncu pogosto pristanejo na internetu, prav tako pa mladi obiskujemo številne dogodke, kjer je prisoten fotograf.

Fotografije, posnete s strani profesionalnih fotografov, so po navadi v enem izmed kotov podpisane z logom in/ali imenom in priimkom fotografa, lahko pa je zraven dodan tudi logo dogodka. In ravno ti podpisi so tisti, ki označujejo avtorsko zaščitene izdelke, in ni pomembno, kdo jih objavi na družabnih omrežjih – ali fotograf sam ali naročnik (npr. organizator dogodka). Odnos naročnik – fotograf je v primeru končnega uporabnika drugotnega pomena, vseeno pa je pomembno, da se med njima vedno vzpostavi avtorska pogodba in dogovori o lastništvu avtorskih pravic.

In kaj vse se lahko zgodi s fotografijo po objavi na družabnih omrežjih, da se ne kršijo nobene avtorske pravice? Na njej se lahko označiš in jo deliš naprej – tako je zadoščeno moralnim pravicam avtorja. Kaj pa, če si shraniš fotografijo na računalnik in jo ponovno objaviš? Dokler se na fotografiji podpis ne odstrani (da se je ne obreže ali kakorkoli spremeni, niti barvno s filtri), ni problemov. V kolikor se vseeno odločiš, da fotografijo naložiš na splet v obrezani obliki, se pa priporoča, da se v opisu fotografije napiše avtorja oz. še bolje je, če se avtorja na njej označi (tag) ter napiše, kdaj in kje je bila posneta. Na ta zadnji del, priznavanje avtorstva, se velikokrat na družabnih omrežjih pozabi.

Namig: vsak lahko svoje fotografije podpiše – obstaja veliko brezplačnih mobilnih aplikacij za podpisovanje fotografij oz. dodajanje t.i. watermark, in to brez izgube kvalitete, prav tako pa obstajajo tudi podobni programi za računalnik.

Nekatere organizacije, npr. muzeji, pa imajo na svojih spletnih straneh že objavljen pravilnik za uporabo fotografij. Za potrebe javne uporabe fotografij, npr. tiskani medij, je potrebno zaprositi po uradni poti in plačati nadomestilo za uporabo po javno objavljenem ceniku. Pri objavah gradiva imajo možnost nadzora in v primeru slabe kvalitete lahko objavo tudi zavrnejo, po drugi strani pa lahko tudi zaprosijo za izvod za lastni arhiv. V primeru uporabe za izobraževanje pa so velikokrat pravila drugačna.

V kolikor sami objavljamo vsebine, ne glede na medij (na spletu ali tiskano), je obvezno, da se avtorja oziroma avtorje podpiše.

Zaključek

Ko sem začela z raziskovanjem področja avtorskih pravic, si nisem predstavljala, kako široko je to področje ter kako je urejeno. Ko tematiko bolj raziščeš, se zaveš, kako je težko slediti tem pravilom – zaplete se lahko že pri kopiranju člankov za pisanje seminarskih nalog za šolo ter objavljanju fotografij.

Bilo bi dobro, če bi bili na to tematiko bolj pozorni – nihče ne vidi rad, da se njegovo avtorsko delo objavi pod tujim imenom. Ko pa nekdo objavi tvoje delo, za kar dobiš zasluge, pa skačeš do stropa od sreče.

Anja Breceljnik