Digitalni prostori – iz prostora poslušanja v prostor ustvarjanja in pobudništva

Objavljeno: 19. januarja 2023

Ste že prišli na mladinski dogodek, na katerem so bile le gole stene in ni bilo na voljo nobenih didaktičnih materialov?

Kjer ste prisostvovali enosmernemu predavanju, participacija pa je bila omogočena le na koncu?

Kjer je bilo veliko tehničnih zapletov, ki so vzeli pozornost vsebini?

Kjer ni bilo poskrbljeno za sprejem udeležencev, za njihove osnovne biološke potrebe ali pa ni bilo prostora za neformalno druženje in povezovanje s soudeleženci?

S kakšnimi občutki ste ga zapustili? Ste bili razočarani, utrujeni, nemotivirani in jezni, ker ste imeli občutek, da niste ničesar dobili od udeležbe – ne novih stikov, ne navdiha? Ste imeli občutek, da ste bili vključeni?

Pandemija koronavirusa je povzročila, da so se prostori, v katerih bi se lahko mladi družili, aktivno soustvarjali in se družbeno udejstvovali, drastično skrčili, hkrati pa je razkrila tudi nepripravljenost številnih sektorjev, posebej tistih, ki temeljijo na druženju, za delovanje v digitalnem okolju.

Kot da bi vedeli, kaj nas čaka čez nekaj let, je 2. evropska konvencija o mladinskem delu leta 2015 v deklaraciji izpostavila dejstvo, da se je bilo mladinsko delo tudi v preteklosti vedno sposobno prilagajati številnim spreminjajočim se okoliščinam in obenem ostati zvesto svojim temeljnim načelom. In k temu smo stremeli tudi v času pandemije.

Nova realnost nas je postavila pred vprašanja, kako uspešno prenesti načela mladinskega dela na splet, kako vzpostaviti prakse spletnega mladinskega dela ter kako krepiti kakovost in učinke le-tega.

Z namenom raziskovanja odgovorov na ta vprašnja smo na Socialni akademiji skupaj s partnerji zasnovali projekt Creative Digital Spaces, na katerem smo v središče postavili vprašanje, kako doprinesti k višji družbeni participaciji mladih preko razvoja ustvarjalnih digitalnih prostorov.

V članku bomo raziskali, na kaj vse moramo biti pozorni, ko snujemo in uporabljamo ustvarjalne digitalne prostore, v katerih lahko mladi razvijajo svoje pobude.

Kaj mislimo, ko rečemo digitalni prostor?

Pri svojem razumevanju koncepta digitalnega prostora znotraj mladinskega dela smo se oprli na definicijo Jane Melvin (2018)¹, ki opredeli digitalni prostor kot računalniško okolje, v katerem se zbirajo mladi in mu s svojo prisotnostjo dajejo pomen.

Tam ustvarjajo spomine in občutke ter tako gradijo pripadnost in navezanost. Za mlade je pripadnost običajno povezana s fizičnim občutenjem prostora, ki ga ustvarijo srečanja s prijatelji v okoljih, kot so dom, šola, mladinski prostori in parki, vse bolj pa tudi v računalniških okoljih, kot so Facebook, YouTube, Instagram ali gamerska računalniška okolja (ang. platform).

Pripadnost opisujejo kot prileganje (ang. fitting) in občutek sprejetosti, kar se povezuje s prostori preko v njih sklenjenih prijateljstev, podpore in pristnega stika. Mladinsko delo ima velik potencial za ustvarjanje tega digitalnega prostora.

Kaj sestavlja kakovosten digitalni prostor?

Kako vzpostaviti prostore, ki bodo mladim omogočali gradnjo skupnosti in občutke pripadnosti? V projektnem partnerstvu smo našli odgovor na vprašanje v načrtovanju uporabniške izkušnje preko štirih razsežnosti – spletno okolje, metode dela, (digitalne) kompetence izvajalcev in udeležencev ter skrb za dobro počutje. Oglejmo si na kratko pomen vsake razsežnosti.

Prva razsežnost je spletno okolje. Izberimo takega, ki bo omogočilo tip aktivnosti, ki jo načrtujemo. Spletno okolje sestavlja kombinacija platforme, kjer se srečamo, in orodij, ki lahko podprejo proces. Izbor spletnega okolja definira, kako raznolike aktivnosti lahko v njem gostimo.

Druga razsežnost so kompetence vseh vključenih. Le-te vplivajo na izbiro okolja, kjer se srečujemo, ter na kakovost zasnove procesa, ki omogoča participacijo in dobro počutje vključenih. Za soočanje z novo realnostjo smo bili prisiljeni v letu 2020 hitro nadgrajevati znanja in digitalne veščine, tretji del kompetence – odnos – pa je ostal podhranjen.

Velik del mladinskih delavce ne verjame, da uporaba spleta prinaša dodano vrednost in da bo razvite prakse vredno obdržati tudi ko bo pandemija samo še slab spomin. Le-to je razlog, da pogosto ni bilo motivacije, da bi naše aktivnosti prešle iz kulture izvajanja spletnih dogodkov do celostnega mladinskega dela.

Tretja razsežnost so spletne metode. Mladinsko delo in njegova metodologija se razvija že več kot sto let, z dejstvom, da bi bilo dobro razviti repertoar spletnih metod, pa smo bili (povečini) soočeni šele v letu 2020. Na začetku smo vnašali dinamiko srečanj preko dela v skupinah in z uporabo digitalnih orodij, ki smo jih kar enačili z metodo. V naslednjih letih je naloga sektorja, da naredi korak naprej pri razvoju in implementaciji metod, ki bodo omogočale podoben občutek, kot ko se srečujemo v živo.

Kot četrto razsežnost pa smo identificirali skrb za dobro počutje. Pomembno je, da povabimo mlade, ki želijo aktivno sodelovati, saj je na aktivnostih z nizko partcipacijo težko ustvariti domač občutek in varnejši prostor.

Nekaj časa je potrebno nameniti snovanju skupnega dogovora ter usmeriti fokus na vzpostavljanje stika med ljudmi pred vsebino. Ustvariti moramo priložnosti za neformalno druženje in zabavo, ki deluje povezovalno. Poleg tega pa je za daljše sodelovanje ključno, da ne pozabimo na potrebo po smiselni udeležbi, ki motivira udeležence tudi na daljši rok.

Če pozornost namenimo vsem štirim zgoraj opisanim razsežnostim, lahko ustvarimo prostor za navdihujočo izkušnjo, ki je povezujoča, zabavna, opogumljajoča, spodbuja kreativnost in pobudništvo ter ima mesto v mladinskem delu.

Kako to izgleda v praksi?

Razsežnosti kavostnega digitalnega prostora smo identificirali na podlagi pogostih napak in izzivov, s katerimi se soočamo na poti, ter iskanja rešitev zanje. V tem poglavju pa si bomo ogledali nekaj trikov in nasvetov, ki nam lahko pomagajo pri transformaciji našega mladinskega dela v spletno obliko.

Kompetence

Digitalne kompetence so osnova za vse ostale tri dimenzije, zato bo tudi pogled nanje razporejen čez več podpoglavij. Zakaj so kompetence pomembne? Ker definirajo, kako raznolike spletne aktivnosti lahko ponudimo v izbranem spletnem okolju ter koliko pozornosti nam poberejo orodja, koliko pa nam je ostane za gojenje pristnih stikov.

Na spletnih aktivnostih smo verjetno že izkusili neutemeljeno pritoževanje nad (zmožnostmi) orodij zaradi pomanjkanja znanja izvajalca. Pogovori na spletnih srečanjih so pogosto zatavali v deljenje želje po zaključku spletnega srečavanja, kar ni ravno doprineslo k pozitivnemu dojemanju srečanja in potenciala digitalnega prostora.

Pomembno je, da mladinski delavci (o)krepimo digitalne kompetence. Bodimo pozorni na naš odnos do tehnologije. Obdržimo kritično držo, a gradimo razumevanje, kje nas lahko podpre.

Če se sami počutimo udobno v digitalnem prostoru, lahko to navdušenje in občutke prenesemo. Izzivajmo status quo. Na splet prinesimo več participativnih aktivnosti in vnašajmo novosti, ki dvigujejo kakovost. Za motivacijo nam je lahko vodilo: naredi 90% tako, kot si prejšnjič, 10% pa izboljšaj.

Učenje uporabe novih tehnologij vključuje nekaj ranljivosti, zahteva pogum, saj dokler okolja res ne uporabljamo, ne znamo reševati izzivov, ki se pri njegovi uporabi pojavljajo.

V izogib tehničnim težavam lahko vključimo kot digitalno podporo mlade, ki poznajo okolje, nam pa omogočijo, da se osredotočimo na proces in ne izgubimo stika s sodelujočimi. Prvič gostiti npr. konferenco prek spleta je strašljivo, a če želimo narediti korak naprej, moramo kdaj tudi zaorati ledino.

Spletno okolje

Spletno okolje vpliva na to, kakšne aktivnosti lahko gostimo ter na stopnjo interakcije med mladimi. Kaj so pasti postavljanja spletnih okolij? Če pogosto prehajamo med platformami in orodji, se nam lahko zgodi, da jih ne poznamo dovolj dobro, da bi lahko spretno navigirali po njih. To nam ponovno vzame preveč fokusa in zanemarimo človeški vidik. Zlasti, če mislimo, da lahko pokrijemo vse vidike sami – tako tehnično kot vsebinsko.

Če smo “early adopterji” se nam lahko zgodi, da nas orodja, ki so še v beta verziji, pustijo na cedilu, če pa si, po drugi strani, ne upamo tvegati, lahko ostanemo ujeti na Zoomu s tremi “evergreen” orodji. Pogosti izziv je tudi obdržati korak z novimi posodobitvami. Te nas lahko ujamejo nepripravljene in ne poznamo novih lastnosti ali pa jih uporabimo prehitro, ko naši udeleženci še niso posodobili svojih aplikacij na nove verzije.

Bodimo pozorni, da ne izgubljamo dragocenega časa z večkratnim učenjem novih orodij znotraj ene aktivnosti. Naredimo vtis s kakovostjo spletne izkušnje in ne s svojim poznavanjem orodij. Število le-teh optimizirajmo. Izberimo tista orodja, ki nas lahko podprejo pri različnih procesih. V idealu okolje postavljamo skupaj z mladimi, saj je tako večja verjetnost, da ga bodo uporabljali. Uporabimo platformo, ki jim omogoča druženje tudi, ko sami nismo prisotni, ter omogoča prilagajanje, da lahko ustvarimo z mladimi skupen prostor.

Spletne metode

Ko pride do spletnih metod, opazimo, da je naš nabor okrnjen. Za spremembo dinamike so se zlasti na začetku pandemije uporabljala orodja in delo po skupinah. Ni pa se razmišljalo, kako lahko prenesemo raznolike metode na splet. Ne pozabimo, da metoda ni enako orodje!

Več pozornosti je potrebno nameniti razvoju in prilagoditvi metod iz offline na online svet. Bodimo kreativni, poskusimo nasloviti različne učne stile in omogočiti različne načine sodelovanja. Igrajmo se z vsemi elementi, ki so nam na voljo – kamera, mikrofon, telo, okolje. Ni nam potrebno biti vezani na računalnik, saj lahko vključimo interakcijo s fizičnim okoljem.

Pri izbiri okolja bodimo pozorni, da nam omogoča raznolike metode – od spoznavnih aktivnosti do aktivnosti ob zaključevanju skupine. Manj interaktivne dele aktivnosti lahko prenesemo v asinhrono okolje, kjer ne rabimo biti sočasno prisotni, ampak lahko opravimo aktivnosti, ko imamo čas in voljo. Razmislimo za kateri del je ključno, da ga izvedemo v živo (sinhrono), teoretičen del pa pretvorimo v individualno delo, kjer si udeleženci sami diktirajo tempo. Premikajmo aktivnosti v smer projektnega dela in izzivov, ne samo dogodkov. Krepimo skupine, saj so le-te osrednji element mladinskega dela.

Dobro počutje

Skrb za dobro počutje mladih mora biti v središču naše pozornosti – tako v živo kot prek spleta. Za ustvarjanje okolja, v katerem se dobro počutijo, je ključno, da so dobro pokrite tudi zgornje razsežnosti.

Pri spletnih aktivnostih se pogosto zgodi, da preveč napolnimo urnik, zato nimamo časa za nepredvidene situacije in se hitro ujamemo v zanko hitenja skozi program. Neformalni trenutki se ne zgodijo, saj zanje ni omogočenega prostora. Na aktivnostih ni jasne netikete, sodelovanje je okrnjeno, pogosto se izpusti tudi check-in, ki nam že na začetku srečanja omogoča slišati vsak glas.

Odsotnost formacije kroga nam vzame občutek enakopravnosti in naredi težave pri podajanju besede. Veliko izvajalcev je dalo tišini prek spleta negativni predznak, kar povzroča pritisk na udeležence in onemogoča sproščen razmislek pred odzivom. Pozabljamo, da je v digitalnem okolju težje vzpostavljati varnejši prostor, saj se vse lažje posname in deli. V aktivnostih pogosto primanjkuje fokusa na skupine in lepilo, ki povezuje člane.

Na spletu si vzemimo dovolj časa za skupna pravila. Za začetek delovanja skupine je pomembno, da ne pozabimo na spoznavanje. Skupina se počasneje oblikuje, saj nam manjka nekaj metod za podporo pri povezovanju skupine, ki ne vključujejo dotika in elementa zaupanja.

Ta element lahko poskusimo nadomestiti s spletnimi (družabnimi) igrami, kjer morajo udeleženci sodelovati, da lahko dosežejo skupen cilj. Pomembno je, da gradimo skupinski duh, pri tem pa nam lahko pomagajo simboli skupine (npr. skupni filter, ozadje, ime skupine, kodeks oblačenja), ki jih ločujejo od drugih. Skupinam omogočimo tudi druženje, katerega glavni namen je zabava. Skupni trenutki vplivajo na vzpostavitev povezav med člani.

Zakaj ohraniti digitalne prostore?

Na posvetovanju, ki smo ga izvedli v sklopu projekta, so mladinski delavci izpostavili, da lahko s spletnimi aktivnostmi dosežemo mlade, ki so geografsko oddaljeni od naših organizacij in jim prihranimo čas za pot in stroške, ki bi nastali pri udeležbi v živo. S tem naredimo naše aktivnosti bolj dostopne mladim, ki se jih drugače ne bi mogli udeležiti (npr. mladi kmetje, mladi iz odročnih krajev s slabimi prometnimi povezavami javnega prevoza).

Splet nam olajša stike, saj zahteva manj časovnega vložka, zato lahko naši sestanki potekajo bolj redno (tudi na mednarodni ravni). Lahko tudi samo speijmo kavo skupaj in kratek brief, da se krepijo vezi.

S spletnim mladinskim delom lahko omogočimo večjo zasebnost in anonimnost udeležencev, saj se sami odločijo, koliko in kaj bodo delili s skupino – raven participacije je zelo raznolika: lahko samo tipkajo, lahko vklopijo kamero, nekateri tudi govorijo.

Hkrati pa omogoča da jih nihče ne vidi vstopati v prostore, ki so povezani z določenimi skupnostmi (npr. LGBTIQA+ mladi, zlasti mladi, ki se še niso razkrili). Spletne aktivnosti so lahko prijaznejše do mladih, ki se izogibajo socialnim stikom zaradi tesnobe, fobij in drugih podobnih stanj. Prav tako so mladi lahko še vedno prisotni tudi v primeru bolezni.

Spletno mladinsko delo je za mnoge le bled nadomestek mladinskega dela v živo. Če pa vanj vložimo nekaj časa in razmisleka, je lahko tudi spletna izkušnja mladinskega dela navdihujoča in povezovalna.

Viri za raziskovanje:

• Jane Melvin – Digital tools, spaces and places – mediators of youth work practice (povezava)
• Priročnik (Pre)skok na splet: priročnik za pristne, sproščene in sodelovalne aktivnosti na spletu (Mladinski svet Slovenije, 2022)
• Spletna stran Ustvarjalni digitalni prostori (povezava)
• Kaj pa, če bi mi…? : kako spodbujati pobudništvo mladih? (povezava)

Avtorja: Sabina Belc in Matej Cepin

Članek je bil prvotno objavljen v zborniku Prostori za mlade, ki ga je leta 2023 izdal Urad RS za mladino.

Tags: creative digital spaces, matej cepin, mlad.si, prostori za mlade, sabina belc, ursm, ustvarjalni digitalni prostori