Počimo mehurčke: projekt, ki se kar ne more zaključiti …

Objavljeno: 3. septembra 2024

… ker v bistvu ne gre za projekt s super kul imenom, ampak za življenje. Tisto pravo, otipljivo, iskreno in veselja polno življenje dveh kulturno, jezikovno in religijsko popolnoma različnih skupin ljudi. In cilj? Skoraj nedosegljivo in tako enostavno: pokazati, da smo si ljudje zares bratje in sestre med seboj, da smo v svojem bistvu vsi ena velika družina. 

O tem ste že lahko brali na naših straneh, tukaj pa si lahko prenesete priročnik, ki smo ga pripravili ob uradnem zaključku projekta Počimo mehurčke in o tem izveste nekaj več. Od takrat je minilo že nekaj let, odnosi med nami pa še vedno rastejo in se krepijo. Idejam daje veter v jadra pristna želja po tem, da gremo naprej. 

In tu je naša zadnja dogodivščina: 

Družina Hostnik je ne povsem običajna 6-članska slovenska družina. Mami Chiara namreč prihaja iz Brazilije. Ko so se letos spomladi vsi, vključno z 4-mesečno dojenčico odpravili na obisk k njenim, je primeren let vseboval postanek v Istanbulu. Postanek dolg 24 ur. Očka Blaž se je vrgel v iskanje primernega prenočišča: “Halo, Murat? Kam naj se v Istanbulu obrnem?”. Murat ni dolgo razmišljal: “V Istanbulu imam prijatelja, on bo poskrbel za vas!” 

Kaj pomeni to, da bo nekdo poskrbel zate? V vsaki kulturi pomeni nekaj drugega. Bo priskrbel informacijo, kam se lahko obrnemo? Bo sam iskal hotel za nas? Nas pride iskati na letališče? Ne, tudi sanjalo se jim ni, kaj bo to konkretno pomenilo. In v tem je lepota zaupanja, ki se gradi med nami. Prepustiti se jeziku ljubezni, ki ga govori drugi in zaupati v univerzalnost ljubezni. 

Naj skrajšam: družina Hostnik se je prepustila pozornosti turške družine, ki jo je na letališču pričakala, jo popeljala na ogled fantastičnega Istanbula, jih povabila na večerjo in jih kasneje namestila v hotel. O plačilu ni želela slišati niti besede: bili so njihovi gostje. 

Glava turške družine je ob tem zapisal: “V zadovoljstvo nam je, da smo spoznali to prijateljsko in zelo pozitivno družino. Bilo je fantastično, da smo jim lahko predstavili našo kulturo in se učili o njihovi. Čeprav smo različnih dežel in ver, smo odkrili, da imamo mnogo skupnega. Veselilo bi nas, če bi jih lahko gostili spet in preživeli še nekaj časa skupaj.” 

In ko je avgusta družina Muratovega prijatelja obiskala Slovenijo, jih je sprejelo tudi toplo srce Hostnikove družine. Pokazali so jim lepote naše deželice, jih popeljali na blejski otok in seveda, na blejsko kremšnito, zvečer pa smo se na kupu znašli mnogi, ki nam takšni odnosi veliko pomenijo. Odkrivali smo, spet in spet, kako smo si različni le na površju, globje pa, kot si upamo iti, bolj smo si podobni. Ko se je v rokah znašla še kitara in smo uživali v različnih melodijah in našli kakšno, ki jo znamo zapeti vsi, smo vedeli, da imamo med seboj nekaj čudovitega, kar nas presega in polni naše upanje na boljši jutri. 

Tags: medkulturni dialog, Počimo mehurčke