Izziv: povabimo mlade v dialog

Objavljeno: 7. maja 2024

V družbi, zasičeni z informacijami, se mnogokrat zatečemo k vztrajanju pri prepričanjih, ki smo jih bolj ali manj zavestno vzpostavili že dolgo pred tem. Zapremo se. Uporabimo nahrbtnik, ki ga nosimo s seboj že dolga leta.

Zakaj se zapiramo?

Morda se nam zdi, da bi bilo priznati, da je naše dolgoletno prepričanje napačno, osebni neuspeh. To lahko vodi v občutke neustreznosti ali negotovosti, zato takih dokazov ne sprejmemo, da bi ohranili svoje samospoštovanje. Prednost dajemo svojim prvotnim sklepom in se upiramo spremembi mnenja, tudi če bi bilo to v našem interesu.

Vse bolj iščemo potrditve isto mislečih, v krogu teh pa počasi zapiramo vrata vsem, ki se z nami ne strinjajo. Bolj ko potrjujemo drug drugega v tem na videz varnem in zaprtem mehurčku, bolj se oddaljujemo od vseh ostalih, prav tako vase zaprtih mehurčkov.

In na družbeni ravni tako raste pojav družbene polarizacije. A ni potrebno izgubiti upanja.

Pomen dialoga

Glavno mesto Slovenije krasi znamenito Tromostovje, simbol povezovanja dveh nasprotnih bregov. Še bolj pomensko je, da za dosego istega cilja, povezovanja dveh bregov, Tromostovje ponuja ne ene, pač pa kar tri izbire.

Kako lahko v polarizirani družbi ustvarimo most med ljudmi z nasprotnimi stališči? Kako lahko zbližamo nasprotne bregove, da se bomo zmožni pogovarjati o pomembnih stvareh in iskati medsebojno razumevanje? Odgovor je dialog. Dialog pa je pogosto napačno razumljen – zgolj kot komunikacija. Bolj smiselno razumevanje je tisto, ki ga opredeljuje kot vrsto družbenih odnosov. Takšnih, pri katerih gre za več kot zgolj “golo toleranco” drugega in drugačnega. Gre za srečanje, za aktivni medsebojni odnos. Dialog lahko razumemo kot sredstvo za reševanje družbenih napetosti, saj ohranja ravnovesja med različnostjo in povezanostjo, kar sodobne družbe še kako potrebujejo (spletni vir).

„Če struktura ne dopušča dialoga, jo je treba spremeniti,“ je dejal Paulo Freire. Kakšna struktura pa omogoča dialog? Za dialog ne zadošča zgolj drža strpnosti, torej dopuščanja drugega. Predpogoj je, da pride do srečanja. Za srečanje pa je potrebno dvoje: drža odprtosti ob hkratnem zavedanju lastne identitete. Za učno izkušnjo dialoga je potreben pogum, saj učenje vključuje ne le tveganje, temveč tudi bolečino, saj moramo opustiti stare poglede, da bi sprejeli nove perspektive. V tem procesu smo pogosto izpostavljeni in ranljivi.

In kako mlade navdušiti za dialog?

Z zgledom, seveda. In pa: pričakovati, da se bodo spremenili drugi, jaz pa bom ostal enak, je nesmiselno. Z dialoško držo torej, v vsakodnevnih situacijah. S prakticiranjem dialoških kompetenc, ki smo jih v projektu Težke teme (angl.: Hard topics) (spletni vir) poimenovali »Smernice za dialog«. Kot bo razvidno, navedene dialoške kompetence ne vključujejo le praktičnih veščin ampak gre pri vsaki od njih za spremembo paradigme. Te so:

  • Odločimo se za dialoški proces!
  • Zavedajmo se svojih “nahrbtnikov”!
  • Bodimo odprti za spremembe in pričakujmo spremembe v sebi!
  • Trudimo se razumeti, ne prepričevati!
  • Govorimo o sebi in svojih izkušnjah!
  • Bodimo polemični, pa vendar vljudni!
  • Izogibajmo se osebnim napadom!
  • Predelujmo in uravnavajmo lastna čustva in občutke!
  • Gradimo zaupanje, čeprav je pot do njega dolga!
  • Poskusimo najti “tretjo pot”!

Pri tem nam lahko služijo različne metode, predvsem takšne, ki spodbujajo, da mladi stopijo izven svoje cone udobja, se spustijo v komunikacijo z drugače mislečimi, sodelujejo in odkrivajo drug o drugem nove, včasih presenetljive stvari. Predvsem pa ustvarjajo prostor spoznanju, da drugačnost ni le razlog, da se ločujemo in oddaljujemo, pač pa tudi medsebojno bogatimo in zmoremo več in bolje.


Komentiraj prispevek!

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back to Top ↑

UA-42404711-1