Berlin Over The Walls – Srečanje mladih ob obletnici padca Berlinskega zidu

V Berlinu je  potekala proslava in srečanje mladih ob 20. obletnici padca berlinskega zidu.  Čez 300 mladih (17-30 let) se je v Berlinu družilo, razpravljalo in razmišljalo
od 30. oktobra do 1. novembra 2009. V okviru Socialne akademije so se dogodka udeležili: Nina Fekonja, Marko Mehle in Nejc Haine. Svoje vtiso so sklenili takole:

 

V sedanji nemški prestolnici in bivši prestolnici razdora med vzhodom in zahodom se je na obletnici padca zidu, ki je bil simbol te ločitve, zbralo okoli 300 mladih. Na tridnevnem srečanju, ki se je pričelo v petek 30. oktobra v konferenčni dvorani Jerusalemkirche, so mladi razpravljali o različnih zidovih, ki so in še ločujejo ljudi. Udeleženci so poslušali predavanja raznih gostov, ki so opisovali svoje izkušnje in tudi sami sodelovali v razpravi.

Marko Mehl

 

Torej; V Berlin sem šla od doma zelo vznemirjena, pa ne samo zaradi samega potovanja, temveč ker nisem poznala nikogar iz Slovenije nasploh, ki bo potoval. Ampak predsodki, strahovi so bili popolnoma odveč. Ne samo da smo bili (le) trije, družba-fanta sta  bila odlična.

V Berlin smo prispeli z vlakom, in moram priznati, da so me njihove železnice močno presenetile. Posebno podzemna in tile metroji. Vse super in hitro.
Osrednji prostor dogajanja je bila Jerusalemkirche. Kmalu po prihodu, ko smo odložili prtljago, se je že začela prva konferenca. Mislila sem, da bo to kaj "za spati", pa sploh ni bilo! Sprva me je zelo presenetilo nihovo prevajanje. Namreč; uradni jeziki so bili angleščina, nemščina in francoščina. In ker so govorci bili različne narodnosti, so imeli zadaj v dvorani kabine in v njih prevajalce, ki so sproti prevajali v vse jezike, mi pa smo imeli slušalke in gumbe, da smo si sami nastavili, kateri jezik bomo poslušali. Res, čisto tako kot v kakšnem parlamentu!
Drugo presenečenje je bilo, da so po uvodnem nagovoru povedali imena držav, od koder so udeleženci le tega dogodka. In Slovenija je imela to čast, da so jo omenili prvo. Mogli smo vsi trije vstati, da nas je ja vsa dvorana videla in nato je voditeljica prebrala pozdrav "živijo" in vsa dorana za njo je to mogla ponoviti! Čudovito! Tako je bilo za vsako državo, ampak Slovenci smo pa le bili prvi.
Po konferencah, ki so bile vsak dan, so potekale delavnice, kamor si se poljubno prijavil. Mi (Slovenci) smo bili vedno skupaj. Udeležili smo se pohoda po Berlinu, imeli pogovor s francozom, ki je nekoč delal v EU parlamentu (žal ne vem imena), poslušali  o prihodnosti Libanona (in še ene države pa se žal spet ne spomnim, morda je bila Irska?): najboljše pa je to, da smo prav na teh delavnicah postali prijatelji z ostalimi mladimi iz Evrope. Posebej smo se navezali s Poljaki, ljubimi Slovaki in Madžari. Posebej zanimive so nam bile besede, ki v našem jeziku pomenijo nekaj, kar v npr. poljščini pomeni povsem drugo. Predvsem s temi smo tudi ohranili stike ( vsaj jaz).
Spali smo po različnih mladinskih hotelih, tudi punce, fantje po sobah ločeno. Tu mi je bilo malce težko, saj sem bila v sobi z dvema Poljakinjama in dvema Francozinjama. Slednji sta angleško govorili slabo, Poljakinji pa preveč dobro! Ha! Ampak smo se razumeli.Bog že ve čemu nam je dal roke …
Vmes smo imeli še nočni party, kjer nas je Marko učil plesati latino dance; v nočnih urah smo jedli kebabe (tu sem pojedla moj prvi kebab v življenju:)) in seveda lutali z metroji.
Skratka, bilo je super. Aja, zadnji dan smo imeli ogled Berlina, ko smo šli do Brandeburških vrat, si ogledali nemški parlament, nato pa je kaj kmalu sledilo slovo z ostalimi sovrstniki.
Tale izkušnja je zame bogata izkušnja. V spominu mi bo ostala do konca, saj sem bila prvič v državi, ki ni naša soseda. Seveda pa se bom vedno nasmejala ob dejstvu, da sem izmed 300 mladih med 17-30 let (mislim vsaj) bila z 17imi leti najmlajša.:)

 Nina Fekonja

 

 

 

{gallery}galerije/09/Berlin{/gallery}