Vključevanje mladih depriviligiranih delavcev v trg dela Evropske unije

Objavljeno: 19. novembra 2007

Kot predstavnice Socialne akademije smo se seminarja udeležile Mojca Perat, Anja Šajn in Tadeja Hočevar. Seminarja so se udeležili predstavniki večinoma nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z izobraževanjem in usposabljanjem bodisi mentalno in/ali fizično hendikepiranih, bodisi marginaliziranih – predvsem odvisnikov od drog, okuženih s HIV ter migrantov.

Predstavniki so prihajali iz držav: Nizozemska, Belgija, Francija, Luksemburg, Nemčija, Avstrija, Češka, Litva, Belorusija, Romunija in Slovenija.

Ob predstavitvah različnih zavodov in prispevkih o stanjih v določenih državah je bilo največ časa posvečenega ugotavljanju vzrokov težav pri zaposlovanju mladih depriviligiranih in iskanju novih rešitev z učinkovitejšimi metodami izobraževanja/usposabljanja in zaposlovanja:

Večinoma se zavodi usposabljanja hendikepiranih lotevajo celostno s celodnevnim izobraževanjem, ki pred formalnimi na prvo mesto postavlja neformalna praktična znanja, ki za mlade delavce poleg specifičnih delovnih znanj pomenijo tudi pripravo na čim bolj samostojno odraslo življenje. Tako se na primer po predhodnem dogovoru z odgovornimi trgovine hendikepirani v trgovini učijo izbire izdelkov in nakupovanja ter smotrnega razpolaganja z denarjem.

Pri tem se zavodi soočajo z dvema ključnima problemoma: 1) število zaposlenih v zavodih je premajhno (na primer le 5 zaposlenih na 70 varovancev, kar onemogoča prepotreben individualni pristop) in 2) podjetja se izogibajo zaposlovanju hendikepiranih, četudi le-ti po usposobljenosti in sposobnostih ustrezajo zahtevam za delovno mesto (namesto izpolnjevanja zaposlitvene kvote podjetja raje plačujejo skladom za hendikepirane).

Zaposlitveni problem hendikepiranih je največkrat problem družbene neozaveščenosti, zato se  nekateri zavodi s problemom (učinkovito) soočajo tako, da predstavnike podjetij povabijo na obisk v delavnice. Poleg tega v okviru šolskih ekskurzij na delavnice dostikrat povabijo tudi otroke iz običajnih šol.

Organizacije za vključevanje socialno izključenih skupin (predvsem odvisnikov, okuženih in migrantov) na trg delovne sile opozarjajo na problem nekvalificiranosti in potrebe po programih za prekvalificiranje (predvsem pri tistih, ki so šolanje opustili, največkrat odvisniki in migranti). Pri migrantih velik problem predstavljajo tudi jezikovne ovire.

Ker so redka dela, ki so na razpolago tudi tem skupinam, zelo nizko plačana, se posamezniki raje odločajo za socialno podporo, ki je le malo nižja od plače. Zato se predlaga, da se uvede subvencioniranje plač s strani države (del plače naj predstavlja dosedanje plačilo delodajalca, del pa pomoč države, ki ob nič večjih izdatkih kot v primeru socialne podpore na ta način znatno ojača trg delovne sile). Poleg tega se predlaga uvedbo (dovolj visoke) minimalne plače, s čimer bi se države zavarovale tudi pred cenejšo tujo delovno silo na domačih tleh.

Bogastvo Evropske unije je kvalificirana delovna sila, zato je toliko bolj treba zaščititi delavca. Eden od načinov, ki bi pomenili solidarnost in hkrati vzpodbujanje natalitete, ki je velik problem Evrope, je večja obdavčenost velikih podjetij in bank. S tem bi del odgovornosti za druge nase prevzeli močnejši.

{gallery}galerije/07/sak_EZAS_seminar_Erlbach{/gallery}