Kako ne veš, kdo je Tito?

Objavljeno: 28. marca 2019

The most effective way to destroy people is to deny and obliterate their own understanding of their history. – George Orwell („Najuspešnejša pot do uničenja ljudstva je zanikanje in izbris njihovega razumevanja lastne zgodovine.“)

Projekt “Venues of victims // Venues of perpetrators. Mapping, decoding & processing the role of historical – civic education in (European) Youth Work” je za dva poučna tedna v lanskem avgustu na dvonadstropni avtobus spravil 60 mladih iz 12 različnih evropskih držav. Mladinska izmenjava je bila ustvarjena z namenom, da razišče, kako zgodovino pripovedujejo spominska obeležja, muzeji in ustanove na Hrvaškem. Kako torej postavitev muzeja pripoveduje dogodke iz preteklosti? Kakšna čustva ima namen vzbuditi in kam naj bi bila ta usmerjena? Obstajajo načini, ki bi zgodbo povedali bolje? Kako naj se lotimo pripovedovanja, ne da podležemo propagandi ene ali druge strani? Kje leži pomembnost v ohranjanju spominov?

Mladi iz Belgije, Hrvaške, Češke, Estonije, Francije, Nemčije, Litve, Norveške, Poljske, Portugalske, Španije in Slovenije so se teh vprašanj lotevali skozi obiske Zagreba, Jasenovaca, Vukovarja, Pule, Brijunov, Reke, Golega otoka in Lipe. Skozi pripovedi muzejskih vodičev, pričevanj žensk organizacije Ženskega suda za bivšu Jugoslaviju ter delavnic pripravljenih s strani mladinskih vodij, so dogodke iz hrvaške ter jugoslovanske zgodovine 20. stoletja primerjali z dogajanji v njihovih lastnih državah. „Zgodovina se rada ponavlja,“ je bil eden glavnih zaključkov: „Spomeniki nasilja in grozot nas opominjajo, da se moramo potruditi, da spomin na njih ne bo zbledel. S tem namreč lahko preprečimo, da se nasilje in grozote ponovijo. Pomembno je poznati lastno zgodovino in to z več različnih vidikov. Pomembno je ne nasedati propagandi ene ali druge strani, ki nas ščuva enega proti drugemu. Zgodovini je treba tudi oprostiti, da lahko gremo naprej.“

Zgodovina naroda je zelo osebna. Mnogo udeležencev je priznalo, da se v šoli o Jugoslaviji niso učili skoraj nič. Eno izmed najpogostejših vprašanj je bilo: „Kdo je Tito?“ Države Evropske unije so morda povezane v svojih zgodovini, a šolski učbeniki tega ne kažejo.

Projekt se je močno posvečal manipulaciji zgodovine skozi potvarjanje spominov na dogodke iz preteklosti. Kot pravi rek – zgodovino pišejo zmagovalci, saj posedujejo ne le ‘pisateljsko moč’, ampak tudi ‘moč distribucije zgodb’. V dobi svetovnega spleta ‘zgodovino’ piše tudi nepremišljeno posredovanje informacij – ni namreč nobenih dokazov, da je Orwell kdajkoli zapisal ali izrekel zgornji citat.

Za podrobnejši vpogled v projekt je v njegovem okviru nastal tudi odličen dokumentarec.

Avtorica prispevka: Maša Viršček

Avtor dokumentarca: EJBW, Nemčija