Korenjaka imamo v inkubatorju

Objavljeno: 9. februarja 2015

Inkubator Socialne akademije, ki skuša podpreti majhne iniciative, da lahko zrastejo v velike, je bogatejši za “korenjaka”. Pooseblja ga Bločan (poslovno pa je Ljubljančan) Simon Korenjak.

Poklicno se ukvarja z grafičnim in interaktivnim oblikovanjem. (Morda ste se z njegovim delom že srečali: Tretji dan – zasnova revije, Časnik – logotip.)

Več kot 15 let sodeluje tudi pri organizaciji dogodkov za mlade. V srednješolskih letih so s prijatelji “gojili odgovorno državljanstvo” in prirejali filozofske seminarje pod okriljem nekdanje nemške Ustanove za politično in krščansko izobraževanje mladih.

Simon o sebi pravi, da je vesel mlad človek.
“Ko rečem vesel, mislim s tem, da sem veren (imam Boga na prvem mestu, sem hvaležen), ko rečem mlad, da se poleti rad za nekaj tednov potepem po svetu s kolesom (se rad učim, raziskujem) in ko rečem človek, da sem Slovenec (imam svojo domovino, ki je vrisana na zemljevid Sveta, besedo, ki je lastna našemu narodu, in svežo misel, ki jo prepiha bloška burja).”

• Kaj te je pripeljalo v Inkubator Socialne akademije? Kako si izvedel, da obstaja ta možnost podpore?

Ko sem pred tremi leti zakorakal na podjetniško pot, sem sprva delal vse, kar je prišlo pod roko. Če si pošten in dober rokodelec, se najde kar veliko dela.
A sčasoma sem ugotovil, da delam vedno manj na družbeno angažiranih projektih, ki me najbolj veselijo.
Če sem hotel naprej, sem se moral odpreti. Zaželel sem si zapustiti pisarno v “katakombah” mojega doma.

Kljub času Fejsbukov, ko smo mladi priklopljeni na net kot pacienti na infuzijo, sta fizični prostor in okolje, ki nas obdaja, še kako pomembna! Ob različnih priložnostih sta se Matejeva (op. direktor Socialne akademije) in moja pot že srečevali … in lani jeseni je nanaeslo, da sva zopet kramljala. Spomnil sem se njegovega zapisa na blogu, da obstaja v okviru Socialne akademije neke vrste “coworking” prostor, in hitro smo našli skupen jezik.

• Na kakšno vsebino si pozoren pri svojem ustvarjanju? Kako pristopaš do posameznega projekta?

Moje vodilo je, da delam resnično, lepo in dobro. Moj oblikovalski izraz je oster in jasen, brez “lišpa” in odvečne dekoracije. Menim, da je oblikovanje obrt, kjer oblikovalec in naročnik z roko v roki iščeta rešitev za konkretno nalogo. Če je naročnik pogumen in zaupljiv in če je moj obrtniški posel izpeljan pravilno do konca, rezultat žari.

• Kakšno oblikovanje je trenutno “in”? Kakšnim “tokovom” slediš ti pri oblikovanju? Si morda pristaš kakšnega določenega pristopa?

Danes lahko srečamo raznorazne stile od trendovskih hipsterjev do punkerskih upornikov. Veliko je tudi kiča, seveda. (Predvsem oglaševalsko siromaštvo, ko je embalaža za jogurt skoraj enaka tisti od mleka in mimogrede pograbiš napačnega – izbereš pa pravo znamko, to pa!) Je pa tudi veliko oblikovalskih presežkov, a niso vezani na stil.

Vsak oblikovalec ima svoj izraz. Nekomu je bližja ilustracija, drugemu ekspresivne barve, spet tretji prisegamo na tipografijo. Ampak tako kot v glasbi so tudi tukaj možni presežki v vseh žanrih od popa do klasike.

Meni je pomembno predvsem to, da oblikovanje ni dojeto kot celofan okoli vsebine, temveč kot njen integralni del. Oblika včasih pove več kot vsebina, tako kot neverbalna govorica več kot besede.
Po vzoru Michelangela razvijam idejo lapidarnega funkcionalizma v oblikovanju. On je rekel, da če bi kip zavalil po hribu navzdol, naj bi ta ostal cel, s čemer je hotel reči, da ne sme biti ničesar odveč, vse mora imeti smisel.

• Dandanes se zelo poudarja pomen vizualne podobe. Kako ti ocenjuješ moč oblikovanja? Je mogoče prodati “sranje”, le da je “lepo pakovanje”?

Hja … marketing je naštudiral človeško psiho “v nulo”. In lep celofan pač prodaja. (Enako kot obljuba, da boš ljubljen, če boš uporabil ta in ta sprej, ali da boš lepa, če kupiš ta in ta šampon.) Kot oblikovalec se hitro srečaš s situacijami, ko počenjaš nekaj, kar ti ni blizu. Saj ni treba, da je to ravno oglas za cigarete, dovolj je lahko že spletna stran, ki poneumlja.

Opažam pa tudi drugo skrajnost. Kristjan ima danes svetu marsikaj povedati in je lahko s svojimi talenti neskončno ustvarjalen. V nasprotju s tem pa se pogosto dogaja, da se številni osredotočajo zgolj na vsebino, na formo pa pozabljajo. S tem “z ritjo podirajo to, kar z rokami ustvarijo”. In to ne samo pri vizualni podobi npr. plošče z DRG glasbo, ampak tudi pri njeni amaterski zvočni podobi. Uporaba klišejskih predlog tipa “one size fits all” je kratkega veka, enostavno ne “funkcionira”.
Hočem reči, da je tudi pakiranje važno, ne zato, da prodaja, pač pa kot izraz iskrene ustvarjalnosti. Lepota, ki je v sozvočju z vsebino, privlači, razveseljuje in odpira človeka za neskončnost.

• Oblikovalci ste ponavadi na stranskem tiru – poskrbite za lep videz, z vsebino se vam ni dano ukvarjati. Če bi se podal na kreiranje vsebine, kakšno bi ustvaril?

V resnici se oblikovalci ukvarjamo z ustvarjanjem vsebine, saj se videza ne da ločiti od vsebine. Tako je že od pamtiveka, ko je človek narisal bika na steno jame: istočasno je kreiral vsebino in videz. In prav nič drugače ni danes. Vsakič, ko se odločimo za pisavo times new roman namesto comic sans, s tem ustvarjamo vsebino.

Me pa mika tudi tista druga plat medalje. Že nekaj časa razmišljam o svojem zinu (nekakšni preprosti reviji) za promocijo askeze. V oblikovanju pravimo “manj je več”. Rekel bi, da je tudi sicer odpoved lagodju osvobajajoča in da napor ne izključuje radosti.

Tolstoj je menda rekel, da kdor ne uporablja svojih rok, postaja len, bebav, neumen. Na živce mi gre filozofija številnih vrstnikov, ki živijo po načelu, naj nekdo nekaj naredi, da mi bo lepo. In če že govorimo o pravicah, je naša najpomembnejša pravica, da smo dobrovoljni. Stara modrost pa pravi, da je “vsak človek svoje sreče kovač”.

Vprašal bi se še, ali se zavedamo, da nam je darovano življenje, da živimo v miru, imamo svobodo in lastno državo, besedo in identiteto? Izkoriščamo darovane talente za delo in ustvarjalnost? Povedal bi, da delo daje človeku dostojanstvo, preko njega človek raste kot osebnost v svoji enkratnosti in dobroti.

• Malce si že spoznal Socialno akademijo. Kakšna so bila tvoja prva opažanja? Smo te v čem presenetili?

V tem kratkem času sem dobil zelo dober prvi vtis. Pozitivno me je presenetila predvsem odprtost ljudi in pestrost ekipe. V veselje mi je, da v prostorih vlada živahno delovno vzdušje, polno zaupanja in spročenosti. Natanko nečesa takega sem si želel. Moram pa priznati, da še ni bilo časa, da bi pobližje spoznal celotno ekipo in vse dejavnosti.

• Kako ti osebno ocenjuješ stanje v civilni družbi danes? Kako bi lahko nevladne organizacije razgibale civilno družbo – in kateri so tisti ideali proti katerim naj bi družbo usmerjala?

Civilna družba je silno pomembna in njena dejavnost se vse bolj krepi. Pozdravljam vse iniciative, ki ozaveščajo o svobodi, torej odgovornosti posameznika. In pa tiste, ki združujejo različno misleče, ki se zavedajo, da ni smisel, da se prav o vsem strinjamo in si prikimavamo – zadošča, če znamo stopiti skupaj, ko gre za skupno dobro.
Npr. navdušen sem bil, ko je ekipa mladih lani samoiniciativno odprla lep prostor za kreativce v prostorih nekdanje tobačne. Promovirajo tudi socialno podjetništvo. Mi je pa tuje, ko še ne eno leto po ustanovitvi pišejo premierju za interventno državno pomoč. V čem je tu razlika od neke Mure, ki je domala abonirana na državno pomoč?! Spoznavam, kako zelo prav je imel novozelandski kolesar zrelih let, ki sem ga gostil poleti. Lucidno je ugotavljal, da 25 let ni dolga doba za demokracijo in zavedanje, da moramo biti globalno konkurenčni.

Ampak povedati hočem nekaj drugega. Pogosto pričakujemo preveč in prehitro, potem smo pa razočarani. Nevladne organizacije naj vztrajajo v tem kar delajo. Če se bomo trudili, da svojim otrokom zapustimo boljšo domovino, kot smo jo prejeli od svojih staršev, če se bomo spraševali, kaj lahko naredimo za našo državo in ne kaj bo država storila za nas, se bodo zgodile čudovite stvari. Kot pravijo menihi na Atosu – če ne danes pa čez 10 let.

Tags: inkubator, Simon Korenjak