Memory of Totalitarianism: Utrinki iz Gruzije

Objavljeno: 4. oktobra 2023

Prvih dvanajst dni septembra nas je šest Slovencev sodelovalo na izmenjavi Memory of Totalitarianism v Gruziji. Partnerske države so bile še Madžarska, Nemčija in Poljska.

Na izmenjavi sem zelo uživala, saj sem dobro spoznala politično situacijo v Gruziji, njihove razloge za protirusko usmerjenost, stkala sem veliko prijateljstev ter se ogromno naučila o zgodovini Gruzije ter Stalinu, kljub temu da to ni moje področje študija.

Obiskali smo Nacionalni muzej, kjer smo se seznanili z zgodovino okupacije Gruzije. Ozemlje, na katerem so živeli Gruzijci, je bilo v preteklosti precej večje kot danes; sprva so v državi obstajala kraljestva, kasneje je ozemlje prešlo pod nadzor carske Rusije. Gruzija je prvič postala republika leta 1918, vendar je ostala samostojna le do leta 1921, ko jo je zasedla sovjetska vojska. Neodvisnost je ponovno pridobila leta 1921 po razpadu Sovjetske zveze.

V muzeju smo bili zelo impresionirani tudi nad zbirko nakita. Nakit iz 5. stoletja pr. Kr. je bil namreč tako natančno izdelan (okoli 3 mm veliki obeski v obliki golobov, granatnih jabolk), kljub temu da takrat zlatarji niso imeli kaj prida velike izbire pripomočkov.

Odšli smo na izlet v kraj Gori, v katerem je glavna znamenitost Stalinov muzej, ki je verjetno edini samooskrbni muzej v Gruziji, kar pomeni, da se lahko preživlja zgolj od prodaje kart turistom. Obisk je bil eno samo razočaranje, predvsem zaradi vodičke, ki je precej hitela, poleg tega pa je povedala le gole podatke o Stalinu, take kot bi jih lahko sama prebrala v uvodnem delu Wikipedije.

Zanimiva izkušnja na poti v Gori je bilo ustavljanje na odstavnem pasu avtoceste (ja, na odstavnem pasu), zato da so nam pokazali okupacijsko mejo ruske vojske, ki je v Gruziji okupirala Južno Osetijo.

Seveda smo dobro spoznali tudi Tbilisi, kjer smo bili tudi nastanjeni. Skupaj smo obiskali Muzej pisateljev, ki so bili zatirani s strani boljševikov. Žal je imel muzej napise le v gruzijščini, je bila pa stavba, v kateri so nedavno postali to razstavo, arhitekturno zelo zanimiva – hiša je bila namreč podobna italijanskim vilam z majhnim mirnim vrtom, balkonom in letnim zastekljenim vrtom. V Tbilisiju pričakuješ sovjetske zgradbe, ki dejansko z visokimi stolpnicami predstavljajo večino, ampak kljub temu se vsake toliko najdejo tudi stavbe, ki spominjajo na mestna jedra evropskih mest in ki so bila zgrajena, kot smo bili poučeni, v času carske Rusije.

Zanimiv je bil tudi obisk juga Gruzije, podeželja, kjer sem dobila občutek, da je Gruzija še kako revna država. Obiskali smo dve nemški vasi, Asureti in Bolnisi, kamor so se naselili Nemci v 19. stoletju. Danes so prebivalci popolnoma asimilirani oziroma sploh nimajo nemških prednikov. Najbolj so nas zmotile zelo propadajoče hiše, zgrajene v nemškem stilu, na katerih je bila celo ploščica z napisom, da je objekt spada pod Unescovo kulturno dediščino. Le kam gre denar, ki je namenjen obnovi?

Generalno je bila izmenjava super. Mogoče bi se še kdaj vrnila v Gruzijo … No, zaradi njihove hrane že ne! Ta se namreč vrti okrog kruha in sira in začimb, ki imajo za nas, Slovence, precej specifični okus (pehtran in koriander).

Svoje vtise je zapisala: Lea Pavlin