3.2 Odpuščanje

Mario Plešej

Slovar slovenskega knjižnega jezika glagol odpustiti v prvem od pomenov opredeli kot »narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga« (Bajec 2000). Odpuščanje je koncept, ki ga obravnavajo različne vede, zlasti psihologija, filozofija in teologija.

Psihologinja Laura Yamhure Thompson (2005) odpuščanje opredeli kot preoblikovanje odzivov na povzročitelja krivice ali travme, na krivico oziroma travmo ali na negativne posledice krivice oziroma travme od negativnih v nevtralne ali pozitivne. Izvir krivice oziroma travme in s tem objekt odpuščanja je po njeni opredelitvi lahko oseba sama, druga oseba oziroma več oseb ali situacija, ki jo nekdo dojema, da je zunaj nadzora kogarkoli, na primer bolezen ali naravna nesreča. Odzivi so lahko v obliki misli, občutkov in vedenj v zvezi s krivico ali povzročiteljem krivice oziroma travme, pri čemer sta pomembna dva vidika: jakost odzivov in njihova vrednost (negativna, nevtralna ali pozitivna). Oseba, ki odpusti, lahko preoblikuje svoje negativne odzive, tako da:

  • spremeni vrednost svojih odzivov iz negativne bodisi v nevtralno ali pozitivno vrednost,
  • spremeni hkrati vrednost in jakost odzivov.

Za odpuščanje je potrebna sprememba vrednosti odziva najmanj v nevtralno vrednost. Po mnenju Thompsonove (prav tam) ni nujno, da oseba razvije empatijo in sočutje (pozitivni odziv) do povzročitelja krivice oziroma travme, ampak zadostujejo že nevtralni odzivi. Za odpuščanje ni nujno, da oseba spremeni jakost svojih odzivov. Kljub temu pa lahko slabljenje odzivov spodbudi odpuščanje, ker zmanjšuje vsiljivost in intenziteto negativnih misli in čustev v zvezi s krivico oziroma travmo.

Tomaž Erzar (2013) vidi proces odpuščanja kot vrh dolgotrajnega soočanja neke osebe s travmatičnimi izkušnjami in njihovimi posledicami. Po njegovem mnenju to soočanje poteka praviloma v štirih korakih:

  1. šok ali stanje urgentnega ukrepanja zaradi travmatičnega dogodka, kar običajno traja od dva do tri tedne;
  2. premlevanje travmatičnega dogodka ter pojav čustev in občutij, kot so jeza, obup, nemoč, krivda, bes, zmeda in podobno;
  3. izpovedovanje in izražanje negativnih čustev in občutij bližnjim osebam, ki se odzovejo s sočutjem in razumevanjem;
  4. ponovna vzpostavitev domačega sveta doživljanja in dojemanja, ki je sestavljen iz starega sveta in iz pozitivnih izkušenj soočanja s travmo.

Erzar (prav tam) poudarja, da ljudje, ki so bili žrtve travmatičnih dogodkov, ne morejo opustiti svoje vloge žrtve brez odpuščanja; le-to pa »ne pomeni opravičevanja krivic ali rehabilitacije storilcev niti pozabe krivic ali sprave s storilci«. Odpuščanje predstavlja »stalno prizadevanje v smeri poglabljanja v bolečino travme ter soočanja z njenimi posledicami, ki žrtvam omogoča prevzeti odgovornost za lastno življenje brez maščevalnosti« (prav tam). Avtor (prav tam) našteva deset pogojev za odpuščanje:

  • odpuščanje ni namenjeno storilcem, ampak je osebna stvar in odločitev žrtve;
  • notranja drža, da trpljenja ni mogoče pozabiti ali odpustiti;
  • spoznanje, da obstajajo v življenju dobre stvari in dobri odnosi, ki so neodvisni od volje in prizadevanja žrtev;
  • spoznanje, da žrtve niso zavezane trpljenju in da se lahko povežejo z dobrimi stvari in dobrimi ljudmi;
  • preverjanje lastne drže do življenja;
  • učenje in opravljanje notranjih in zunanjih oblik odpuščanja;
  • postopnost;
  • sposobnost žalovanja;
  • celovitost procesa, ki zajema vse dimenzije življenja;
  • sprememba identitete in pripravljenost žrtev, da lastno življenje doživijo kot del globljega smisla in širšega dogajanja.

Ne nazadnje je pri odpuščanju pomembna tudi duhovna dimenzija. Po izkustvu krivic ali travm lahko človek v soočanju z njimi pride do meja, prek katerih sam niti s pomočjo drugih ne more iti. V takih primerih pride do izraza vera v nadnaravno, presežno. V krščanskem kontekstu to vključuje spoznanje, da je odpuščanje Božji dar in da ga človek ne more izsiliti z lastno voljo (Platovnjak 2014).

3.3 Sprava

Mario Plešej
Beseda sprava je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika med drugim opredeljena kot »dejstvo, da se kdo spravi s kom«, glagol spraviti (se) pa v tej zvezi pomeni, »s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga« (Bajec 2000). Sprava se torej nanaša na odnose med osebami, skupinami, skupnostmi, narodi ali državami. Pomeni vzpostavitev medsebojnih odnosov, v katerih namesto zamer, nespoštovanja, nezaupanja, zavračanja ali celo sovraštva in nasilja zavlada spoštovanje, zaupanje, sodelovanje, prijateljstvo. Prekinitve ali zamere v odnosih med osebami, skupinami ali skupnostmi so posledica raznovrstnih krivic ali prestopkov, na primer žalitve, izdaje, prevare, odtujitve, napadi, umori, s katerimi ena stran prizadene drugo. Gre za raznovrstne kršitve pravičnosti oz. določenih moralnih in drugih priznanih načel ali norm.

Med najbolj razširjene in uveljavljene norme sodobnega časa štejemo človekove pravice in temeljne svoboščine, ki varujejo predvsem posameznike v odnosu do oblasti na lokalni, državni ali mednarodni ravni. Odnose med državami urejajo načela in norme mednarodnega prava. Tako človekove pravice kot načela in norme mednarodnega prava zagotavljajo pravno zavezujoči dokumenti (ustave, zakoni, mednarodne konvencije in pogodbe), varujejo pa jih institucije na mednarodni ravni in v posameznih državah, zlasti nacionalna in mednarodna sodišča. Zaradi izredno boleče izkušnje druge svetovne vojne in takratnih grozodejstev so države v drugi polovici 20. stoletja sprejele vrsto pravno zavezujočih dokumentov, v katerih so opredelile načela in norme za sožitje med državami in med ljudmi. Poleg tega so opredelile mehanizme in ukrepe za varovanje teh načel in norm kot tudi posledice za kršitelje. Taki pravno zavezujoči dokumenti so bili na svetovni ravni sprejeti predvsem v okviru Organizacije združenih narodov, na evropski celini pa v okviru Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in Evropske unije. Primera takih dokumentov sta na primer Ustanovna listina Organizacije združenih narodov in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Vsaka država s kazensko zakonodajo opredeli dejanja, ki niso v skladu z normami ter so zato pregonljiva in je zanje zagrožena kazen. Obstajajo tudi nepisana pravila, ki urejajo odnose med ljudmi. Njihova kršitev lahko prav tako negativno vpliva na medsebojne odnose. Ob tem je treba opozoriti na kulturne razlike, ki obstajajo med različnimi skupnostmi in narodi. Dejanje, ki je v nekem kulturnem okolju sprejemljivo, je lahko v drugem popolnoma nesprejemljivo, na primer umetna prekinitev nosečnosti ali spolnost med osebami istega spola. Zato je tudi pri oblikovanju in sprejemanju pravnih predpisov tako znotraj držav kot na mednarodni ravni dialog ključnega pomena.

Kljub večji ozaveščenosti in boljšemu pravnemu varstvu človekovih pravic smo tudi v novejšem času še vedno priča zelo brutalnim množičnim kršitvam človekovih pravic, kot je bil na primer genocid nad bosanskimi muslimani v Srebrenici leta 1995. Ob tako hudih krivicah in prestopkih pri ljudeh poleg zamer nastanejo tudi težke travme. S travmo razumemo ranjenost kot posledico fizičnih ali psiholoških poškodb, ki jih človek dobi pri izredno močnih in neželenih izkustvih, v katerih nastopi dejanska ali občutena nevarnost za življenje ali zdravje človeka; taka izkustva se sprožijo ob neposrednem stiku posameznika s skrajnimi, netipičnimi življenjskimi dogodki (Simončič 2012). Vse krivice in prestopki seveda niso . Njihova teža in obseg vplivata na to, kako prizadeti so odnosi med osebami, v neki skupnosti, med narodi ali državami, ter na to, kako hitro in na kakšne načine je možno takšne odnose popraviti. Zamere in travme, ki jih ne predelamo in ne zdravimo, se prenašajo iz roda v rod. Pri osebah ali v skupnosti obstajajo, tudi če neposredni povzročitelji in tisti, ki so jih neposredno doživeli, ne živijo več.

Sprava je navadno posledica dlje časa trajajočega procesa, v katerem morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Naslednje pogoje smo oblikovali na podlagi premislekov Bojana Žalca (2012) in Jožeta Krašovca (2000):

  • Enakost: sprava je možna le med akterji, ki si vzajemno priznajo enakost, npr. osebi si priznata, da imata enako dostojanstvo, iz katerega izhajajo enake pravice.
  • Svoboda: sprave ni mogoče doseči s prisilo, ampak je lahko utemeljena le na svobodni volji in svobodnem delovanju oseb.
  • Resnica: sprava je možna na podlagi resnice, zlasti resnice o izvoru in smotru bivanja človeka, ter na podlagi kritičnega preverjanja ravnanj v luči resnice.
  • Moralna preobrazba: na podlagi samorefleksije in kritičnega odnosa do samega sebe je v spravnem procesu potrebno, da tisti, ki so povzročili krivice, prevzamejo odgovornost, priznajo krivdo, obžalujejo in se kesajo za svoja dejanja ter si prizadevajo za trajno izboljšanje situacije in odnosov.
  • Empatija: žrtve krivic morajo biti v spravnem procesu sposobne empatije in sočutja do povzročiteljev krivic ter sposobne razumevanja situacije in dejavnikov, ki so privedli do krivic.
  • Dialog: za spravo je nujno potrebna medsebojna komunikacija, zato je spravni proces je v svojem bistvu dialoški proces.
  • Poprava krivic: sprava je dosežena, ko je škoda, ki jo je odnosom med osebami ali skupinami povzročila neka krivica, odpravljena ali kompenzirana na način, ki ne ovira več vzpostavitve pozitivnih odnosov.

Med zgornje pogoje lahko delno uvrstimo še odpuščanje, vendar, kot pravi Žalec (2012), le-to ni nujni pogoj pri vseh vrstah sprave. Odpuščanje je namreč povezano s krivdo. Odpustimo lahko le nekomu, ki je kriv; kriv pa je lahko le posameznik, ne skupina. Odpustimo lahko torej nekomu, ki je kriv oziroma mislimo, da je kriv, medtem ko se lahko spravimo z nekom, s katerim smo prekinili odnose, zato ker je na nek način povezan s krivico, ni pa je zakrivil.

Pristopi in poti k spravi so različni. Kot opozarja Bahovec (2012), pristopi, ki prevladujejo v zahodnem svetu, niso univerzalni, kajti v drugih kulturnih okoljih so pristopi drugačni. Za spravo sta po njegovem mnenju pomembna zlasti dva vidika kulture:

  • simbolične pripovedi v obliki zgodb, ki kulturnim skupinam sporočajo, kaj morajo vedeti o sebi in kako se spominjati tega, kar se jim je v preteklosti zgodilo;
  • institucije kot skupki kulturnih pomenov in pravil v zvezi s specifičnimi družbenimi dejavnostmi.

Skupnosti, v katerih vlada kultura sprave, imajo po prepričanju Bahovca (prav tam) skupne tri pomembne stvari: so skupnosti varnosti, skupnosti spomina in skupnosti upanja. Predpogoj za takšno kulturo pa je pripovedovanje resnice in pripovedovanje zgodb.

 

4. Pogled mladih na konflikte, dialog in odpuščanje

Mario Plešej
V tem poglavju predstavljamo poglede mladih na podlagi analize fokusnih intervjujev dijakinj in dijakov. V obdobju od maja do junija 2016 smo na devetih slovenskih srednjih šolah z različnimi programi opravili 15 skupinskih fokusnih intervjujev, v katerih je sodelovalo skupaj 163 dijakinj in dijakov, starih od 17 do 19 let. Fokusne skupine so štele od dva do največ 16 udeležencev. Fokusni intervjuji, ki so trajali okoli 60 minut, so se odvijali na naslednji način:

  • Po predhodnem dogovoru z ravnatelji in pristojnimi učitelji na srednjih šolah smo se ob vnaprej dogovorjenem času s skupino udeležencev zbrali v učilnici in se posedli v krog ali polkrog. Eden ali dva izvajalca fokusnega intervjuja sta udeležencem pojasnila namen skupinskega pogovora. Pogovore smo s privoljenjem udeležencev zvočno posneli za kasnejšo lažjo analizo.
  • V prvem delu fokusnega intervjuja smo izvedli vajo »tiha tla«. Na tla znotraj kroga ali polkroga smo dali tri plakate. Na vsakem plakatu je bila v sredini zapisana po ena beseda, na enem »konflikt«, na drugem »dialog« in na tretjem »odpuščanje«. Naloga dijakov je bila, da v slabih desetih minutah v tišini na plakate napišejo ali narišejo svoje asociacije in mnenja v zvezi s posameznimi pojmi ali v zvezi s tem, kar so drugi napisali ali narisali na plakat.
  • V drugem delu fokusnega intervjuja je sledil pogovor z dijaki. Iztočnice za pogovor so predstavljali popisani plakati in vprašanja izvajalcev intervjuja.
Slika 1: Primer popisanega plakata iz vaje »tiha tla«, izvedene na enem od fokusnih intervjujev.
Slika 1: Primer popisanega plakata iz vaje »tiha tla«, izvedene na enem od fokusnih intervjujev.
  • Tretji del intervjuja je potekal tako, da smo udeležencem najprej predvajali petminutni film »Duh vojne«, na temo vojne in delitev v Sloveniji, ki so ga ustvarili mladi na enem od usposabljanj Socialne akademije. Po filmu je sledil pogovor z vprašanji izvajalcev intervjuja.

Video 1: Izsek iz filma »Duh vojne«, ki so ga mladi ustvarili na usposabljanju v okviru programa Socialne akademije SOS: Spomin. Opomin. Sprava. leta 2015.
  • V zadnjem, četrtem, delu so izvajalci skupaj z udeleženci ovrednotili celoten potek intervjuja.

V spodnjih podpoglavjih so po posameznih ključnih vsebinah predstavljeni strnjeni rezultati z vseh intervjujev, poleg tega pa smo pridobljene rezultate tudi interpretirali.

4.1 Konflikti

Več udeležencev fokusnih intervjujev je izpostavilo konflikte v družini oz. s starši in konflikte v šoli. Več udeležencev je tudi omenilo, da so konflikti običajen pojav v življenju in da nas spremljajo ves čas. Nekateri jih vidijo kot gonilo sprememb in razvoja na ravni posameznika in na ravni skupnosti oz. družbe. Udeleženci so govorili tudi o različnih vzrokih za konflikte in kako jih rešujejo. Večina meni, da je pogovor tista pot, s katero lahko rešujemo konflikte, medtem ko so nekateri omenili, da lahko konflikti privedejo tudi do napetosti, ohladitve odnosov, oddaljitve, nasilja in vojn. Nekateri so izpostavili, da moški in ženske različno dojemajo konflikte in jih tudi različno rešujejo.

Kaj deli slovensko družbo?

Več dijakov je izpostavilo konflikt v slovenski družbi v zvezi z dvema aktualnima tematikama:

  • migrantsko in begunsko problematiko ter
  • možnost sklepanja zakonske zveze med istospolnimi pari.

Nekateri so govorili o konfliktih med delavci in delodajalci, medgeneracijskem konfliktu v politiki in zaposlovanju, konfliktih med moškimi in ženskami, zlasti v zaposlovanju, in ne nazadnje med političnimi strankami.

Nekdo od udeležencev je menil, da je delitev v slovenski družbi zgodovinsko pogojena z delitvijo na leve in desne ter da se ta delitev ohranja še danes. Namesto sodelovanja se spodbuja načelno nasprotovanje in poglabljanje delitev.

Poleg tega po mnenju nekaterih konfliktnost in delitve v slovenski družbi ohranjajo tudi nepoznavanje, predsodki in stereotipne predstave; dijaki škofijske gimnazije v Vipavi so npr. navedli, da od marsikakega vrstnika slišijo prepričanje, da naj bi dijaki na njihovi šoli samo molili, se pripravljali na študij teologije ali za duhovni poklic, kar pa ne drži.

Vloga politikov

Precej udeležencev slabo stanje v državi pripisuje temu, ker politiki ne opravljajo svojega dela – namesto da bi delali za dobro ljudi, se grebejo za položaje, moč, denar, zlorabljajo svoj vpliv. Nekateri so poudarili, da skoraj nihče, ki ima moč in oblast, ne odgovarja, če stori napako, prekršek ali kaznivo dejanje. Nekdo je omenil, da bi ravno politiki morali dajati dober zgled. Če so zgledi slabi, tudi stanje ne more biti dobro. Nekaj dijakov je menilo, da bi morali vzpostaviti večji nadzor nad tistimi, ki imajo večjo moč in vpliv v družbi.

Več udeležencev je omenilo, da bi bila boljša alternativa sedanji ureditvi sistem, v kateri bi bil en močen vodja, ki bi vse nadziral.

Več mladih je tudi izrazilo, da nimajo občutka, da bi lahko vplivali na to, kako deluje politika.

Ključni poudarki:

  • Dijaki vidijo konflikte kot nekaj vsakdanjega, običajnega.
  • Dijaki konflikte dojemajo kot priložnost (gonilo sprememb in razvoja) in kot grožnjo (sprožilci napetosti, ohladitve odnosov, nasilja, vojna).
  • Dijakom se zdi pogovor kot način reševanja konfliktov.
  • Dijaki so opozorili na razlike med moškimi in ženskami pri dojemanju in reševanju konfliktov – moški naj bi se prej kot ženske neposredno sprli in tudi hitreje rešili konflikt; zamere naj bi pri ženskah trajala dlje časa kot pri moških.
  • Dijaki so med aktualnimi tematikami, ki delijo slovensko družbo, izpostavili migrantsko/begunsko problematiko in vprašanje zakonske zveze med istospolnimi pari.
  • Nekaj dijakov je opozorilo na zgodovinsko pogojenost razdeljenosti in konfliktov v slovenski družbi.
  • Nekateri dijaki so poudarili vlogo predsodkov in stereotipnih predstav drug o drugem pri ohranjanju delitev.
  • Dijaki imajo večinoma slabo mnenje o politiki in politikih, ki dajejo slab zgled in ne odgovarjajo za svoja slaba dejanja.
  • Med dijaki je kar nekaj skepse o demokraciji, zaznati je tudi spogledovanje z bolj avtoritarnimi in nedemokratičnimi alternativami.

Interpretacija

Na podlagi svojega raziskovanja lahko pritrdimo oceni, da so mladi – še zlasti v starostni skupini, v kateri smo izvajali fokusne intervjuje – večinoma nezainteresirani za politiko in politična vprašanja. Raziskovalci v zadnjih dveh nacionalnih raziskavah mladine ugotavljajo, da slovensko mladino politika pretežno ne zanima ter da mladi v Sloveniji v primerjavi z evropskimi vrstniki kažejo občutno manj zanimanja za politiko in ji pripisujejo najnižji pomen v svojem življenju med vsemi državami EU (Lavrič in dr. 2011; Flere in dr. 2014). Nekateri dijaki v naši raziskavi so svoje nezanimanje za politiko razlagali s tem, da se politično še ne udejstvujejo, da niso izobraženi na tem področju in da zanje skrbijo starši.

Graf 2: Zanimanje mladih za politiko, primerjava med Slovenijo in EU v obdobju od leta 1992 do 2010 (Lavrič in dr. 2011, 152).
Graf 2: Zanimanje mladih za politiko, primerjava med Slovenijo in EU v obdobju od leta 1992 do 2010 (Lavrič in dr. 2011, 152).

Ko smo se z dijaki pogovarjali o konfliktih in delitvah v Sloveniji, jih je veliko izrazilo negativno mnenje o političnih in gospodarskih elitah. Takšen odnos mladih so izpostavile tudi druge raziskave. V okviru raziskave Mladina 2010 so na primer raziskovalci navedli, da se je od leta 2000 mnenje mladih o političnih elitah občutno poslabšalo in da je bilo v letu 2010 izrazito negativno (Lavrič in dr. 2011). V naši raziskavi so nekateri mladi takšen odnos utemeljevali zlasti s tem, da tisti, ki imajo moč in oblast, namesto občim interesom sledijo predvsem svojim lastnim in da se jim navadno nič ne zgodi, če naredijo kako napako ali kaznivo dejanje.

Domnevamo, da se je v zadnjih desetih letih zaradi zaostritve gospodarskih in političnih razmer ter obsežnejšega medijskega poročanja o propadlih podjetjih in goljufijah povečal pesimizem med ljudmi. S tem lahko deloma pojasnimo negativni odnos mladih do družbenih elit pa tudi padec njihovega zaupanja v javne institucije in nezadovoljstvo z delovanjem demokracije v Sloveniji. Slovenska demokracije je še razmeroma mlada. Medtem ko je družbeno-politično ureditev na formalni in normativni ravni (sprememba ustave in zakonov) možno dokaj hitro demokratizirati, pa je dosti teže pri ljudeh spremeniti vzorce mišljenja in delovanja, da bodo bolj v skladu z duhom demokracije. Ob pomanjkljivi demokratični kulturi prihaja do zlorab še tako demokratičnega sistema, namesto da bi se delitve presegale in konflikti reševali se pogosto poglabljajo in razvnemajo. To gotovo prispeva k negativnemu dojemanju demokracije.

Dejstvo je, da šele v zadnjih letih v družbeno in politično življenje vstopa prva generacija brez kakršnekoli lastne življenjske izkušnje v nekdanji Jugoslaviji. Ob tem je paradoksalna ugotovitev, da je kar nekaj mladih iz te generacije tudi v pričujoči raziskavi izrazilo nostalgijo po nekdanji državi in njenem političnem sistemu, čeprav ga sami sploh niso izkusili. Domnevamo, da ta nostalgija izvira iz pozitivnih informacij, ki jih dobijo od generacije svojih staršev in starih staršev, npr. o zagotovljenih službah in stanovanjih ali manj negotovem in stresnem življenju v primerjavi z današnjimi časi. Podoba, ki si jo mladi na podlagi takšnih informacij ustvarijo o sistemu z močnim voditeljem, postane precej idealizirana in mladi zato vanjo še laže projicirajo svoja neizpolnjena pričakovanja. Pomembno se nam zdi, da v Sloveniji krepimo demokratično politično in civilnodružbeno kulturo. Prepričani smo, da je v ta namen treba ljudi tudi izobraževati in jih opremiti s potrebnimi kompetencami, kot so na primer kritično opazovanje, analiziranje in razmišljanje ter sposobnost argumentiranja.

4.2 Nepredelani nasilni konflikti in travme iz preteklosti

Veliko mladih intervjuvancev je reklo, da ve premalo o zločinih, ki so se zgodili med in po drugi svetovni vojni na območju Slovenije. Kljub temu so o njej izražali mnenja. Nekaj jih je izrazilo željo, da bi izvedeli več o tem in da bi jim bila ta problematika predstavljena objektivno, iz različnih zornih kotov, pri čemer se zavedajo, da so to težka vprašanja.

Predelati ali pozabiti?

Nekateri so menili, da se s to tematiko nima smisla ukvarjati in da jih to ne zanima, medtem ko so drugi rekli, da so ti stari konflikti, zamere in sovražnosti še živi in da se prenašajo iz roda v rod (prenos mišljenja staršev na otroke). Po njihovem mnenju se odražajo tudi v aktualnih problemih in konfliktih (navedli so primer begunske problematike in delitve, ki ob tem nastajajo na podlagi zgodovinskih delitev) oz. da je nerazčiščena zgodovina vir sedanjih konfliktov. Zato je po njihovem mnenju o tem treba govoriti in ozaveščati mlajše generacije, tudi skozi izobraževalni sistem, da tudi oni ne bi ponavljali istih napak. So pa nekateri intervjuvanci opozorili, da konflikt med domobranci in partizani ni bil prisoten povsod po Sloveniji.

Posledice

Kar nekaj jih je menilo, da nanje to, kar se je dogajalo med in po drugi svetovni vojni, nima neposrednega vpliva niti ne zaznajo posledic tega konflikta. Redki so omenili, da so se o tem pogovarjali doma, ker so bili njihovi družinski člani neposredno vpleteni v to problematiko. Drugi so rekli, da zaznavajo ta konflikt prek medijev in da na nezavedni ravni verjetno spremlja skoraj vsakogar – nekdo je to slikovito opisal kot »zaprti kovček«, ki ga vsak nosi s seboj.

Posledice teh dogodkov pa so po mnenju nekaterih dijakov najmočnejše pri tistih, ki so te travme doživeli. Nekdo je omenil, da se je zaradi tega vprašanja sprl s svojim sovrstnikom pri prostočasni dejavnosti. Nekdo je povedal, da bi morali izvajalci poboje priznati svojo krivdo in povedati, kaj in kje so to storili. Drug je opozoril, da nihče noče priznati krivde za ta dejanja.

Vloga čustev

Nekateri so izpostavili, da je nekatere še vedno strah o tem govoriti, ker se bojijo, da bi jim to škodovalo. Dijak je ob tem dal primerjavo, da je to tako kot v šoli, ko je včasih bolje biti tiho, da se kakemu profesorju ne zameriš in potem dobiš slabo oceno zaradi tega.

Omenili so, da v pogledu na ta vprašanja obstaja razlika med generacijami. Starejši so lahko čustveno bolj vpleteni, imajo bolj toga stališča, so bolj zaverovani vase in bolj pogosto obujajo stare zamere kot mlajši. Težko se je v takih okoliščinah kulturno pogovarjati o tej temi.

Rešitve

Intervjuvanci so tudi različno videli vlogo mladih pri tem konfliktu – nekaterim se zdi sploh nesmiselno, da se morajo današnje generacije ukvarjati in reševati probleme, ki so jih povzročile generacije pred njimi; nekateri pa so menili, da lahko mladi odpirajo pogovor o tej problematiki, ker so čustveno manj vpleteni in imajo manj toga stališča kot starejši.

Nekateri vidijo rešitev v tem, da se nehamo deliti na podlagi preteklosti, nekateri v vzgoji za skupnost, nekateri bi prekinili s prejšnjih sistemom in uvedli lustracijo. Nekateri menijo, da bi morali obsoditi ideologije, ne bi pa smeli prehitro soditi ljudi, če ne vemo vseh okoliščin, v katerih so bili.

Ključni poudarki:

  • Večina dijakov ima premalo informacij, vedenja o tej problematiki.
  • Dijaki si želijo objektivne predstavitve problematike, iz različnih zornih kotov.
  • Nekateri dijaki so opozorili, da je nekatere še vedno strah govoriti o tej problematiki.
  • Dijaki različno gledajo na pomen in vpliv teh konfliktov na sedanjost – nekateri menijo, da nimajo vpliva, drugi menijo nasprotno.
  • Nekateri dijaki so izpostavili razlike med generacijami glede te problematike – ker so starejši čustveno bolj vpleteni, imajo bolj toga stališča kot mlajši.
  • Med dijaki je razlika, kako vidijo svojo vlogo glede te problematike – nekateri ne vidijo smisla, da bi se s tem ukvarjali, drugi menijo, da mladi, ker so manj obremenjeni, odpirajo pogovor o tem.

Interpretacija

Večina dijakov je o medvojnem in povojnem nasilju v Sloveniji že nekaj slišala, a obenem meni, da ve premalo o tem. Ker je ta problematika še vedno pogosto predmet aktualnih političnih razprav in konfliktov, jo mladi po našem mnenju povezujejo s politiko, ki mlade zelo malo zanima, na kar smo opozorili že zgoraj. Drug razlog za slabo poznavanje te problematike pripisujemo temu, da ji srednješolski sistem posveča zelo mala časa. Običajno dijaki to obravnavajo v zadnjem letniku ob koncu šolskega leta, ko zmanjka časa (to bi bilo treba še preveriti, kako je v učnih načrtih in morda narediti nekaj intervjujev z učitelji zgodovine, kako je v praksi). Zaradi občutljivosti tematike domnevamo, da se ji učitelji neradi posvečajo.

Dijaki različno gledajo na posledice preteklih travm na sedanji čas in sedanje generacije. Na fokusnih pogovorih smo dobili vtis, da so tisti dijaki, ki bolje poznajo tematiko, bolj nagnjeni k prepričanju, da nerazčiščena preteklost vpliva na sedanjost, kot dijaki, ki o tem vedo bolj malo oz. jih ta tema ne zanima. Po naših izkušnjah imajo dijaki v katoliških gimnazijah nekoliko več vedenja o tej problematiki. Večina dijakov meni, da te travme nanje nimajo neposrednega vpliva. Ob tem naj omenimo, da med znanstveniki, ki se ukvarjajo s psihologijo in genetiko, kroži ideja o t. i. epigenetskem dedovanju, po kateri naj bi se vplivi iz okolja, med drugim tudi travmatične izkušnje, prek genov prenašali iz roda v rod. Ta teorija ni dokazana in povzroča znanstvene kontroverze, obstaja pa na primer študija, v kateri so preučevali prenos travmatičnih izkušenj preživelih v holokavstu na njihove potomce (več o tem tukaj). Vsekakor se strinjamo z nekaterimi intervjuvanci, da največje posledice nosijo tisti, ki so tovrstne travme doživeli. Zelo verjetno to vpliva na njihovo starševstvo in na to, kako so vzgajali oz. še vzgajajo svoje otroke, vnuke in pravnuke. V nekem pogovoru je psihoterapevt dr. Tomaž Erzar dejal, da vojne in povojne travme pri njegovih klientih ne igrajo najpomembnejše vloge pri njihovih težavah, vendar ob poglobljeni terapiji marsikaterega klienta opazi, da so bile v družini tudi tovrstne travme.

Dijaki so izrazili željo po objektivnih informacijah o tem, kaj se je na slovenskih tleh dogajalo med drugo svetovno vojno po njej. V razmerah, ko celo med slovenskimi zgodovinarji obstajajo različni pogledi na to obdobje, je objektivnost informacij teže zagotoviti. Zato se nam zdi še posebej pomembno, da bi v zvezi s to tematiko v okviru formalnega in neformalnega izobraževanja v Sloveniji upoštevali načela t. i. konsenza iz Beutelsbacha (Beutelsbacher Konsens), ki v Nemčiji zavezujejo vse izvajalce neformalnega izobraževanja ne glede na njihovo svetovnonazorsko ali ideološko prepričanje:

  1. Institucije in izobraževalci ne smejo učencem oz. udeležencem izobraževalnih programov vsiljevati določenih prepričanj ali stališč (prepoved indoktrinacije), ampak jim morajo omogočiti, da si na podlagi čim bolj celovitih podatkov in informacij ustvarijo svoje lastno mnenje.
  2. Institucije in izobraževalci morajo učencem oz. udeležencem izobraževalnih programov predstaviti različna stališča o neki temi, o kateri se v javnosti kontroverzno razpravlja (zapoved predstavitve različnih stališč).
  3. Institucije in izobraževalci učence oz. udeležence izobraževalnih programov usposabljajo za analizo družbeno-političnih situacij in za dejavno vključevanje v družbene procese (usmerjenost na učence oz. udeležence).

Menimo, da je treba to problematiko med mladimi obravnavati na način, ki bo med mladimi spodbudil raziskovalno žilico in ustvarjalnost, na primer prek raziskovanja osebnih zgodb vpletenih v takratno dogajanje ali filmskega ustvarjanja.