Predelati ali pozabiti?

1. Opis fotografije.
2. Elementi fotografije: barva, stvari in ljudje, obrazna mimika, ton glasu, uporaba besed ipd.
3. Kako so ti elementi uporabljeni in kakšen je njihov odnos na fotografiji?
4. Kakšno sporočilnost želi imeti fotografija? Kakšna čustva budi?
5. Kdo je ciljna skupina?
6. Kaj želi sporočevalec doseči pri ciljni skupini?

Udeležence povabimo k deljenju ugotovitev v celotni skupini.

– Kaj vas je presenetilo?
– Kakšen vpliv menite, da ima propaganda na vas?
– Ali vedno tako analizirate propagandna sporočila, ki jih prejmete?

V zadnji fazi predstavimo ključne propagandne tehnike.

»Navadni ljudje«:
– poročevalec je skromnega izvora, je nekdo, ki mu lahko zaupamo, ima njihove interese v srcu;
– uporablja preprostejši jezik, da dosega množice in se lažje poenoti z njihovim pogledom.

»Kupček kart«:
– selektivno izpuščanje informacij;
– predstavi izključno informacije, ki so pozitivne za idejo ali predlog;
– izpusti tudi informacije, ki so morda pomembne (tudi če predstavlja resnične informacije).

»Zabavni vagon«:
– »pridruži se, saj so se ostali tudi«;
– prepričevanje naslovnika, da je ena izmed strani zmagovalna.

Poenostavljanje:
– sprememba sporočila kompleksne situacije v črno-bel izbor, npr. dobro in slabo.

Lažni vzrok in posledica:
– produkt, ideja, politični program zagotavlja pozitivne rezultate brez kakovostnega dokaznega gradiva (raziskav ipd.).

Vzdevki:
– uporaba negativnih nazivov z namenom oblikovanja sovražnega odnosa do skupine, prepričanj, idej ali institucij.

Bleščeče posploševanje:
– uporaba pozitivnih besed za posamezne ciljne skupine;
– zahtevajo odobravanje brez razmisleka (npr. uporaba besed, kot so čast, slava, svoboda, demokracija, ljubezen, država, narod ipd.).

Prenos:
– uporaba simbolov (npr. plapolajočih zastav), ki v nas prebudijo pozitivna čustva in posledično pridobijo naše odobravanje;
– uporaba nečesa, kar že spoštujemo, da pridobijo odobritev tistega, za kar nas želijo pripraviti, da sprejmemo.

Razčlovečenje:
– tistih »drugih« ne vidimo kot osebe, ampak kot kategorijo, množico, hordo.

»Naš planet bo čez eno uro zaradi stika s kometom razneslo. Na žalost imamo samo eno vesoljsko ladjo, ki ima pet sedežev in dovolj hrane za pet oseb. Dobili ste seznam kandidatov, izmed katerih morate izbrati, katerih pet boste poslali na vesoljsko ladjo.«

Udeležence razdelimo na vsaj dve skupini in jim naročimo, naj se dogovorijo o seznamu kandidatov. Čas jim omejimo na največ 15 minut. Ko obe skupini oblikujeta seznam kandidatov, naredimo odmor.

Med odmorom vodja k vsem vlogam doda nove informacije (npr. vloga ženska – upokojena zdravnica ipd.). Dodatne informacije dodaja po skrbnem spremljanju debate, saj je učinek aktivnost največji, kadar so nove informacije vsaj delno konfliktne z njihovimi predpostavkami.

Udeležence ponovno prosimo, naj razvrstijo kandidate in jih povabimo h skupnemu deljenju mnenj:

– Kakšno je vaše mnenje o aktivnosti?
– Ste težko dosegli dogovor o izboru kandidatov?
– Zakaj menite, da smo v aktivnost dodali nove informacije?
– Bi lahko potegnili kakšne vzporednice z resničnim življenjem?

Vprašanja se lahko nanašajo tudi na njihovo debato npr.:

– Zakaj mislite, da je policist moški? Je vsak policist jezen in nasilen?
– Zakaj ste Afričana opredelili kot temnopoltega moškega?
– Zakaj ste izbrali žensko, čeprav nima nobenih posebnih sposobnosti?

Pomembne »točke preloma«:

– vsi imamo okvirje;
– ti okvirji (stereotipi in predsodki) lahko vodijo k diskriminaciji, izključevanju in nasilju;
– stereotipov ne moremo izbrisati.

Skupine predstavijo, kar so napisale na listke, in jih nalepijo v skupna »možička« – sina (na enem velikem plakatu). Obrazložimo jim, da so listki nalepljeni v notranjost možička, ker so simbolično ti listki del njih.

Ko se udeleženci soočijo s temi občutji (jih sprejmejo), jim obrazložimo, da odpuščanje lahko razumemo tudi kot priložnost, da dopustimo tem občutjem da gredo ven (na posebni list), da sicer lahko kaj tudi ostane, zelo pomembno pa je, da v možičku ostane prostor za lepe občutke.

Prosimo jih, da zabeležijo, kakšna občutja preplavljajo očeta ob njunem soočenju. Zraven slike »možička« damo napisane različne možnosti soočenja z občutki, ki se porajajo ob takšnem srečanju, na voljo imamo tudi prazne liste, da lahko kakšno možnost tudi dopišemo.

Možnosti soočenja (soočenje kot spuščanje, prepuščanje, nov prostor):

– pogovor z osebo, ki ji zaupam,
– molitev,
– razmišljanje,
– pisanje,
– pogovor s strokovnjakom,
– ubeseditev občutkov in ustrezno izražanje,
– čakanje na primeren čas za naslednji korak.

Izpostavimo lahko tudi možnost zanikanja; nekaj listkov ostane na dnu »možička« pod napisom zanikanje.

V zadnji fazi udeležence prosimo, naj v (sedaj bolj praznega možička) položijo listke (srčke) z napisi občutkov ob odpuščanju (po odpuščanju dejansko nastane prostor za ljubezen): mir, sprejemanje, toplina, odprtost, zaupanje, upanje, veselje, hvaležnost.