Razmišljanja nikoli dovolj, samoizražanja premalo

Objavljeno: 28. februarja 2018

Potencial uporabe metod sodobne performativne umetnosti v mladinskem delu

Znotraj sfere mladinskega dela velikokrat naslavljamo osebni razvoj mladih. Za mladinske trenerje in delavce, ki ga poskušajo spodbujati, pa prav ta pomeni velik izziv.

Umetnost – veščina, način izražanja, terapija, meditacija. Vse to in še več lahko mladi najdejo v zavetju besede, ki mnogim predstavlja odkrit stik s samim seboj. Sodobna performativna umetnost predstavlja za mladinske delavce ogromen potencial za uporabo pri nadgradnji metod mladinskega trenerstva.

Mnogi, ki se sodobne performativne umetnosti ne poslužujejo, morda še ne vedo, kaj vse se skriva za srečanji tovrstnih skupin, projekcijami, nastopi in predstavami. Gledališka, cirkuška in plesna pedagogika so izjemno učinkovit in zanimiv pristop k spodbujanju mladih pri raziskovanju in spoznavanju samih sebe. Poleg naštetih poznamo tudi druge metode, ki umetnikom pomagajo pri globini izražanja in dojemanja umetnosti, kot tudi samih sebe.

Mladi, stres, obremenjenost

Danes se mladi soočamo z veliko mero stresa zaradi početja ali razmišljanja o več stvareh hkrati. Preobremenjeni smo časovno, s čimer se večinoma soočamo z branjem raznih priročnikov za organiziranje življenja, pisanjem »to-do« seznamov, ter obremenjevanjem s popolnostjo, ki jo od nas zahteva moderna družba.

Povezani na socialnih omrežjih, ampak velikokrat še sami s seboj ne, se mladi srečujemo s problematiko nezadovoljstva s samimi seboj. Slaba samopodoba vpliva na mnogo aspektov človekovega življenja, med drugimi na odločanje, uspeh, fizično in psihično počutje ter zaposljivost.

Mladinski trenerji zgoraj naštete problematike v zadnjih letih vse bolj učinkovito naslavljajo s pomočjo različnih trenerskih metod, med katerimi se najdejo tudi nekatere bolj umetniške ter fizično naravnane. Kljub temu pa bi morda še bolj tesno sodelovanje med izvajalci metod sodobnih performativnih umetnosti in mladinskimi trenerji lahko odprlo vrata za celovitejši pristop k razvoju mladih.

Zakaj umetnost v mladinskem delu?

Sodobna performativna umetnost spodbuja razvoj samopodobe posameznika in skupin s pomočjo gibalnih, glasbenih, akrobatskih in še drugih, po možnosti tudi bolj abstraktnih metod. Velikokrat so to stvari, za katere si mladi vzamemo vse manj časa, saj se moramo ukvarjati z drugimi t. i. bolj pomembnimi prioritetami.

Prav zaradi hektičnosti našega vsakdana ravno tovrstnih načinov samo-izražanja mladim primanjkuje. Vse več življenja mladi in odrasli preživimo v sedečem položaju in velika večina prostega časa zaradi utrujenosti ali drugih razlogov ne uporabi za aktivnosti, kot so petje, ples, gibanje, slikanje ipd.

Pedagogika, ki se skriva za sodobnimi performativnimi umetnosti pa aktivnosti, kot so le-te, uporablja za doseg globje ravni samozavedanja. Pri slednji ne gre zgolj za miselno samozavedanje, temveč tudi telesno.

Naš jaz je stalno spreminjajoč se, med tem ko nas naše telo, takšno kot pač je, spremlja stalno in se spreminja zgolj postopoma. Naše stanje duha na telo v veliki meri vpliva. Stres, ki smo mu danes priča na vsakem koraku, pa še posebej.

Samoizražanje in samospoznavanje

Mladi mnogokrat rešitev zaradi sodobne miselnosti iščemo s še bolj poglobljenim razmišljanjem, morda pa se odgovor skriva prav v iskanju drugačnega načina samoizražanja. Ta nam namreč lahko odpre oči za druge aspekte našega jaza, veščin in sposobnosti, ki nam nenazadnje lahko pomagajo pri rušenju ovir na poti k osebnostni rasti.

Ena izmed ovir je morda prav nezavedanje mladih o pomembnosti in pomenu umetniškega samoizražanja, ki ni zgolj samo sebi namen. Je pristop k zmožnosti odkritega samoizražanja in povezanosti s samim seboj.

Prav mladinski delavci in trenerji pa so že danes lahko ključni členi pri povezovanju lastnih pristopov s pristopi znotraj sfere sodobne performativne umetnosti, s katerimi se mlade lahko spodbudi in ozavešča o resnični celovitosti osebnostnega razvoja.

Um brez telesa nenazadnje kljub vsemu ne pride daleč.

Špela Lausegger

* avtorica članka je v okviru Socialne akademije pobudnica sodelovanja pri mednarodnem Erasmus+ projektu Keep in Contact, ki je namenjen pridobivanju znanj s področja kontaktne improvizacije in uporabe le-te v mladinskem delu.