Začeli smo snovati zgodbe in … potem je svizec ukradel čas do premiere
Objavljeno: 26. februarja 2015
Ko sem dobila informacijo o filmskem usposabljanju na Socialni akademiji, sem se prijavila
1. brez oklevanja in
2. precej naivno v smislu ‘saj gre le za tri ure tedensko’.
Moja prva lekcija je bila seveda ta, da nastajanje filma terja svoj čas in to ne malo; ne glede na minutažo. Kakšen izjemen proces bo temu sledil, si takrat nisem niti znala, niti upala predstavljat…
Tema človekovih pravic me je pritegnila vsaj toliko kot možnost pridobiti osnovno znanje filmske produkcije – pravzaprav se je moja zgodba s filmom začela prav kot posledica aktivnosti na področju pravic človeka in narave, zato me ni presenetilo, koliko zavzetosti sem začutila ob prvem srečanju. Najprej Frederic – Raphael s strastnim uvodom v temeljne človekove pravice in potem še Gregor s svojo izjemno vsebino in teatralnim nastopom, ob katerem se dimenzija časa povsem izkrivi. Delavnica bi lahko trajala šest ur!
Ko smo bili tematsko ogreti in oboroženi z osnovami pisanja scenarija, smo začeli snovati zgodbe in … potem je svizec ukradel čas do premiere. Celoten proces učenja in ustvarjanja filma je bil intenziven, nepredvidljiv in tako živ! Vsaj za našo skupino:
S scenarijem sva se v danih okoliščinah spopadla skupaj z Rolandom, kasneje sta ga posvojila še David in Grega. Med nastajanjem storyboard-a se je zgodba dopolnjevala, zmodelirala v eno lušno celoto, film v glavi se je odvrtel in lahko smo začeli s snemanjem.
Prvi snemalni dan je trajal cel dan, drugi polovico, tretji se je za 6 minut video materiala raztegnil na tri. Prvi v celoti uspešen, drugi na pol, zadnji pa smešen! Medsebojno usklajevanje, odpovedi ključnih igralcev, improvizacija, zasedene scene, pobegli kadri, varnostniki in pobegli igralci… Vse to za pet minut filma, ki ga je bilo treba še zmontirat.
Po celotnem procesu snemanja je bil Adobe PremierePro še najmanjši podvig. S trdim pristankom: odločitev za snemanje po mestu je bila hkrati odločitev za snemanje z izposojeno polprofesionalno opremo in grrrr, resolucija! Ouch. Glede na to, da nismo želeli izpostavit sence petnajste obrvi, ampak družbeno problematiko, si oprostim. 🙂
Iz posnetega in pobeglega materiala je bilo nekaj za ustvarit in tadaaam, nastal je kratki film z naslovom Vem zakaj.
Film o razslojeni družbi umetnih zakonov.
Ko se nekaj, kar je bilo še pred tedni v tvoji glavi, manifestira in prikaže na zaslonu, je to res ena lepa doza zadovoljstva. In adrenalina.
Simona, Tina, Gregor in Socialna akademija kot celota so pustili super vtis. Pri takšni integriteti dela rezultati pridejo sami po sebi. V našem primeru šest lušnih filmov in zadovoljni posamezniki, ki smo oboroženi z novimi znanji pripravljeni na nove filmske zgodbe, zgodbe o izpolnjenih človekovih dolžnostih in družbi pravice. 🙂 Obdarjena z naivnostjo se zdaj pripravljam še na dokumentarni film. Game time.
Nataša Šuštaršič
publikacij
podprite nas 823
naročnikov
všečkov 3040
naročnikov 682
sledilcev